Civil proceedings against deceased party's heirs dismissed until inheritance court definitively identifies them.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

[JEDRO]

Na podlagi 1. odstavka 208. člena ZPP so lahko izpolnjeni pogoji za

nadaljevanje pravdnega postopka zoper dediče umrle pravdne stranke

šele takrat, ko so dediči tudi pravnomočno ugotovljeni v zapuščinskem

postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek, ki je bil

prekinjen, nadaljevalo.

Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbo dediči po pokojnem prvotnem

tožencu B. U. Uveljavljajo vse pritožbene razloge.

Poudarjajo, da niso prevzeli prekinjenega postopka in v pravdo niso

vstopili. V zapuščinskem postopku, ki se vodi po pok. B. U. pred

Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. štev. D 136/2002 še ni bil izdan

sklep o dedovanju, kar pomeni, da krog dedičev in njihovih dednih

deležev še ni znan niti določen, posledično pa tudi ni podan status

toženih strank. V zapuščinskem postopku je še vedno odprto vprašanje

ali se bo kdo zapuščini odpovedal, kar je pomembno, saj vsak dedič za

zapustnikove dolgove odgovarja do višine svojega dednega deleža.

Navedeni postopek je v fazi popisa zapuščine po pristojnem notarju,

saj upnik terja ločitev zapuščine, o čemer je bil izdan sklep D

136/2002, z dne 27.2.2003. Upnik v navedeni zapuščinski zadevi pa je

hkrati tudi tožena stranka v tej zadevi. Vse dokler ne bo izdan

pravnomočen sklep o dedovanju po pok. B. U., se pravdni postopek v

tej zadevi ne more nadaljevati.

Pritožba je utemeljena.

Pritožniki utemeljeno opozarjajo, da v času izdaje izpodbijanega

sklepa zapuščinski postopek po pokojnem pravnem predniku še ni bil

končan. To pa pomeni, da še ni na podlagi pravnomočnega sklepa o

dedovanju ugotovljeno, kdo sploh so dediči po pokojnem tožencu. Res

se sicer dedovanje uvede že s smrtjo zapustnika (1. odstavek 123.

člena ZD), pokojnikova zapuščina pa preide po samem zakonu na njegove

dediče že v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), vendar pa gre

tedaj šele za začasne oziroma za pričakovane oziroma pogojne dediče,

to je pravne naslednike, katerih status dediča še ni pravnomočno

ugotovljen. Zapuščinsko sodišče šele s sklepom iz 214. člena ugotovi

in razglasi dediče. Šele na podlagi sklepa o dedovanju torej

upravičeni pravni nasledniki zapustnika pridobijo status dokončnih

oziroma pravnomočnih dedičev, torej oseb, ki postanejo dediči, ki

lahko prevzamejo ne le stvari in pravice temveč tudi vse obveznosti

zapustnika (načelo univerzalne sukcesije uzakonjeno v določbah 2.

člena in 142. člena ZD). Pravni nasledniki, ki se do zaključka

zapuščinskega postopka odpovejo dedovanju pa v takšen položaj

zapustnika ne vstopijo (2. odstavek cit. člena). Smiselno enako velja

za dediče, glede katerih se ugotovi dedna nevrednost (člen 126 in 127

ZD). Takšne osebe torej ne vstopijo v položaj svojega prednika. Tisti

pravni nasledniki, ki ne vstopijo v položaj svojega prednika, pa tudi

ne morejo vstopiti v njegov procesni položaj v pravdi, v kateri je

bil udeležen kot ena od strank postopka. Zato so na podlagi 1.

odstavka 208. člena ZPP lahko izpolnjeni pogoji za nadaljevanje

pravdnega postopka zoper dediče umrle pravdne stranke šele takrat, ko

so dediči tudi pravnomočno ugotovljeni na podlagi izvedenega

zapuščinskega postopka.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem ugotovilo, da je z izpodbijanim

sklepom, ki zgoraj nanizanih pravnih izhodišč ne upošteva, storjena

bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP

v zvezi s cit. določbo 1. odstavka 208. člena ZPP in ugodilo

pritožbi ter razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (3.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter

163. členom ZD).