Court partially allows appeal by adding statutory delay interest to compensation for business premises transfer rights.

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v zvezi s

popravnim sklepom delno spremeni tako, da se obstoječemu besedilu v

2. točki izreka in glede druge predlagateljice v 5. točki izreka doda

besedilo: " v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

23.4.2002 dalje do plačila." V ostalem se pritožba zavrne in v

nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve

stopnje.

Zahteva druge predlagateljice za povrnitev stroškov pritožbenega

postopka se zavrne.

[JEDRO]

Odločba pritožničine pravne prednice, s katero je slednja prenesla

pravico uporabe (tudi) na spornem poslovnem prostoru v družbeni

lastnini v sredstva pravne prednice nasprotne udeleženke, je bila

izdana dne 6.9.1988 in je postala pravnomočna dne 13.10.1988. Izdana

je bila na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena Zakona o

poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP/74 (Ur. l. SRS, št.

18/74), ki je veljala do dne 15.10.1988, ko je stopil v veljavo Zakon

o spremembah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur.

l. SRS, št. 34/88), s katerim je bila črtana (glej 7. člen). Ker je

bila odločba o prenosu pravice uporabe izdana na podlagi tedaj

veljavne (pa čeprav prehodne) določbe 37. člena ZPSPP/74, ki je

določala pravico do odškodnine in glede nje napotovala na Zakon o

razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št.

27/72), jo je treba v tem postopku, v katerem se določa odškodnina,

uporabiti tako kot glasi, skupaj s predpisi na katere je odkazovala.

Namen odškodnine je v tem, da prenosnik pravice uporabe dobi na

nepremičnini v družbeni lastnini povrnjena tolikšna sredstava,

kolikor jih je v stvar vložil oziroma je sam zanjo plačal, ne pa v

tem, da dobi odškodnino v višini, ki ustreza prometni vrednosti

stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom z dne 23.4.2002 je sodišče prve stopnje določilo odškodnino

za poslovni lokal "Prodajalna G.", K. c. 18, C. v znesku 9.453.206,94

SIT (1. točka izreka), nasprotni udeleženki naložilo plačilo te

odškodnine v roku 15 dni (2. točka izreka), odločilo, da se

odškodnina za poslovni lokal "Prodajalna P.", D. trg 3, P., ne določi

(3. točka izreka), odločilo, da skupne stroške postopka v višini

355.850,40 SIT trpi nasprotna udeleženka (4. točka izreka) in

nasprotni udeleženki naložilo povrnitev stroškov predlagateljic v

znesku 145.650,40 SIT, tretji predlagateljici pa še znesek 210.200,00

SIT, vse v roku 15 dni (5. točka izreka). S popravnim sklepom z dne

9.8.2002 je izrek v 5. točki popravilo tako, da je v drugi vrsti

besedo "tretji" nadomestilo z besedo "drugi".

Proti navedenemu sklepu je druga predlagateljica vložila pravočasno

pritožbo. Glede na vsebino pritožbe izpodbija 1., 2. in 5. točko

izreka sklepa sodišča prve stopnje. Uveljavlja pritožbeni razlog

zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2,

v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, Ur. l. SRS,

št. 30/86 z nadaljnjimi spremembami) in predlaga takšno spremembo

izpodbijanega dela sklepa, da se ji prizna odškodnina v višini

ugotovljene prometne vrednosti, to je v znesku 27.214.895,10 SIT,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 23.4.2002 dalje. Meni,

da ni podlage za uporabo 5. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim

stavbnim zemljiščem in se sklicuje na argumente, ki jih je podala v

postopku pred sodiščem prve stopnje ter hkrati očita, da se sodišče

prve stopnje do teh argumentov ni opredelilo. Predlaga, da se

izpodbijani sklep v 2. in 5. točki izreka dopolni tako, da ji je

nasprotna udeleženka dolžna v primeru zamude plačati tudi zakonske

zamudne obresti od dne izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje do

plačila.

V skladu z določbo tretjega odstavka 31. člena ZNP je bila pritožba

vročena ostalim udeleženkam postopka, vendar nanjo nobena ni

odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Očitek, ki ga je pritožnica izražala v postopoku pred sodiščem prve

stopnje, da gre za pravno praznino, ker je bila določba 37. člena

Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih kasneje

razveljavljena, zaradi česar bi jo bilo treba zapolniti z analogno

uporabo določb o razlastitvi, in še to tistih, ki so veljale po

Zakonu o stavbnih zemljiščih (Ur. l RS, št. 44/97), ne pa tistih, ki

so veljale v času prenosa pravice uporabe (Zakon o razlastitvi in

prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. SRS, št.

5/80, 30/87), oziroma z analogno uporabo pravil Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnimi

spremembami), je neutemeljen. Odločba pritožničine pravne prednice

Občine Kranj, opr. št. 36-48/87-12, s katero je slednja prenesla

pravico uporabe (tudi) na spornem poslovnem prostoru v družbeni

lastnini v sredstva pravne prednice nasprotne udeleženke, je bila

izdana 6.9.1988 in je postala pravnomočna 13.10.1988 (priloga št.

23). Izdana je bila na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena

Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih - ZPSPP/74 (Ur. l.

SRS, št. 18/74), ki je veljala do dne 15.10.1988, ko je stopil v

veljavo Zakon o spremembah zakona o poslovnih stavbah in poslovnih

prostorih (Ur. l. SRS, št. 34/88), s katerim je bila črtana (glej 7.

člen). Ker je bila odločba o prenosu pravice uporabe izdana na

podlagi tedaj veljavne (pa čeprav prehodne) določbe 37. člena

ZPSPP/74, ki je določala pravico do odškodnine in glede nje

napotovala na Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem

(Ur. l. SRS, št. 27/72), jo je treba v tem postopku, v katerem se

določa odškodnina, uporabiti tako, kot se glasi, skupaj s predpisi,

na katere je odkazovala. Prenosa pravice uporabe po 37. členu

ZPSPP/74 ni mogoče enačiti z razlastitvijo, ki jo je urejal v času

spornega prenosa pravice uporabe Zakon o razlastitvi in o prisilnem

prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80,

30/87), kasneje pa Zakon o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97;

v času odločanja pritožbenega sodišča Zakon o urejanju prostora -

ZUREP - 1 (Ur.l. RS, št. 110/02). Oba omenjena predpisa sta za

razlastitev določala posebne pogoje (zlasti obstoj splošnega

interesa) in poseben postopek, ki se razlikuje od tistega po 37.

členu ZPSPP/74. Razlastitev se je nanašala na nepremičnine v zasebni

lasti, na tiste v družbeni lastnini pa prisilen prenos, ki se je tudi

razlikoval od prenosa po 37. členu ZPSPP/74. Nenazadnje je bila

odškodnina za prenos pravice uporabe omejena s tisto za razlastitev

in prisilni prenos (drugi odstavek 5. člena Zakona o razpolaganju z

nezazidanim stavbnim zemljiščem). Prav tako ne gre za klasični

civilni delikt ali pogodbeno razmerje, zaradi česar je sklicevanje na

Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR (Ur.l. SFRJ, št. 29/78 z

nadaljnjimi spremembami), ki je tako ali tako v razmerju do ZPSPP/74

splošnejši predpis (lex specialis derogat lex generalis),

neutemeljeno.

Določba četrtega odstavka 37. člena ZPSPP/74 je za prenos pravice

uporabe po prvem odstavku 37. člena istega zakona napotovala na

smiselno uporabo določb 5. do 10. člena Zakona o razpolaganju z

nezazdidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72). Slednji je

način odmere odškodnine za prenos pravice uporabe in za

neamortizirane naložbe (teh v obravnavanem primeru ni bilo) urejal v

5. členu, po katerem se odškodnina določi v nominalni vrednosti, ki

jo je imetnik pravice uporabe plačal po pogodbi ali drugem pravnem

naslovu (v obravnavanem primeru odločba o plačilu odškodnine pravnim

naslednikon razlaščenca A.T.), s tem, da se ta valorizira po stanju

na dan uveljavitve tega zakona, pri čemer valorizirana odškodnina ne

sme biti višja od odškodnine, kot jo je določel Zakon o razlastitvi

in prisilnem prenosu pravice uporabe. Namen zakonske določbe je torej

v tem, da prenosnik pravice uporabe dobi na nepremičnini v družbeni

lastnini povrnjena tolikšna sredstva, kolikor jih je v stvar vložil

oziroma je sam zanjo plačal, ne pa v tem, da dobi odškodnino v

višini, ki ustreza prometni vrednosti stvari. Nemalokrat namreč

prenosnik pravice uporabe za pridobitev te pravice ni plačal ničesar

in v stvar sploh ni investiral. Pritožničin predlog, da se ji določi

odškodnina v znesku 27.214.895,10 SIT, ki po izračunu izvedenca P. O.

(red. št. 42 spisa) predstavlja prometno vrednost spornih prostorov

po stanju v letu 1989 in vrednosti na dan cenitve (leto 2002), je iz

pojasnjenih razlogov neutemeljen. Na tem mestu ni odveč primerjava z

odškodnino v primerih prisilnega prenosa nepremičnin v družbeni

lastnini po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v

družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80). Tudi omenjeni zakon je v

drugem odstavku 46. člena odškodnino za odvzet poslovni prostor, ki

ga družbena pravna oseba ni uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti

(enako obravnavani primer), omejeval na višino vloženih

neamortiziranih sredstev in dela, ne pa na prometno vrednost

poslovnega prostora. Utemeljen pa je po oceni pritožbenega sodišča

odstop od prisoje odškodnine v nominalni vrednosti, ki jo je plačala

pravna prednica pritožnice (dne 31.5.1984 v znesku 3.156.248,00 din,

dne 29.6.1984 v znesku 1.692.666,60 din, dne 30.10.1985 v znesku

121.401,00 din), valorizirani po stanju na dan uveljavitve Zakona o

razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (31.6.1972), oziroma

ob pravilni smiselni uporabi 5. člena tega zakona, valorizirani na

dan prenosa pravice uporabe (pravica uporabe na nezazidanem stavbnem

zemljišču, za katero je bila določena odškodnina v 5. členu Zakona o

razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem je bila namreč po

tretjem členu istega zakona ex lege prenešena z dnem uveljavitve tega

zakona). Vztrajanje pri plačilu odškodnine v nominalnem znesku,

valoriziranem po stanju na dan prenosa pravice uporabe, bi namreč

pomenilo zanikanje pravice do povračila škode, saj je od nastanka

škode pa do določitve odškodnine preteklo več kot 15 let, v katerih

so bila prisotna intenzivna inflacijska gibanja.

Ker je pritožnica v vlogi z dne 26.3.2002 (red. št. 52 spisa)

zahtevala izplačilo odškodnine in povračilo stroškov, za primer

zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ji v skladu z določbo

prvega odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika - OZ (r. l. RS,

št. 83/01) v takšnem primeru pripadajo, je pritožbeno sodišče

pritožbi delno ugodilo, in spremenilo 2. in 5. točko izreka tako, je

nasprotna udeleženka pritožnici dolžna plačati prisojene stroške in

odškodnino, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

izdaje sklepa sodišča prve stopnje dalje do plačila (3. točka 365.

člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). V ostalem je, ker so pritožbeni

očitki neutemeljeni in ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev

(drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in v

nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve

stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Ker je

pritožnica s pritožbo uspela le glede stranske terjatve, ne pa glede

glavne stvari, je pritožbeno sodišče njeno zahtevo za povrnitev

stroškov pritožbenega postopka zavrnilo (prvi in drugi odstavek 165.

člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom

ZNP).