Court dismisses appeal where partial performance via car delivery extinguished debt under ZOR. Plaintiff chose local currency payment, so car value didn't matter.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker toženka tožnici ni mogla vrniti posojenega denarja, sta se

pravdni stranki dogovorili za nadomestno izpolnitev. Po določbi 1.

odst. 308. čl. ZOR prvotna obveznost preneha, če upnik v sporazumu z

dolžnikom sprejme kaj drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Ob

upoštevanju navedenega zakonskega določila bi toženkina obveznost

tožnici vrniti 6.600 USD prenehala, ko ji je toženka izročila osebni

avtomobil znamke Fiat Uno, če se ne bi pravdni stranki ustno

dogovorili, da izročitev osebnega avtomobila predstavlja le delno

izpolnitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena

stranka dolžna plačati tožnici znesek 440.409,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 8.12.2000 dalje do plačila ter ji povrniti

stroške pravdnega postopka v višini 183.510,00 SIT s pripadajočimi

obrestmi.

Proti navedeni odločitvi se pritožuje tožena stranka iz vseh

pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da

izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek tožeče stranke

zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka v pritožbi

opozarja, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačni predpis, saj

se v izpodbijani sodbi sklicuje na določbe Obligacijskega zakonika (v

nadaljevnaju OZ) kljub temu, da sta pravdni stranki sklenili

posojilno pogodbo dne 12.8.1999. Pritožnica meni, da je svojo

obveznost vrnitve prejetega posojila izpolnila v celoti s tem, ko je

tožnici izročila osebni avtomobil, tožnica pa ga je v nadomestno

izpolnitev prevzela. Obveznost tožeče stranke je skladno z določbo 1.

odst. 308. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)

z izročitvijo vozila prenehala. Tožena stranka namreč meni, da

tožnica ni upravičena do razlike med vrednostjo posojenega denarja in

vrednostjo vozila, saj sta pravdni stranki predmet nadomestne

izpolnitve natančno določili. Toženka zato smatra, da je terjatev

tožnice z izročitvijo vozila ugasnila v celoti. Za stališče

prvostopnega sodišča, da je izpolnitev toženke predstavljala le delno

izpolnitev, po mnenju pritožnice ni nobene opore v spisu in tudi

dogovor med pravdnima strankama ni bil tak. Kar je tožeča stranka

želela, je tudi dobila, tožena stranka pa je za vozilo plačala znatno

več kot je vrednost vozila, ki jo je ugotovilo sodišče. Tožena

stranka je v tak dogovor pristala, ker je bila prepričana, da bo z

izročitvijo vozila prosta obveznosti, saj se v nasprotnem primeru ne

bi odločila za finančni leasing vozila. V kolikor bi se nadomestna

izpolnitev štela le kot delna izpolnitev, bi morali stranki to

izrecno dogovoriti, takšnega dogovora pa po mnenju pritožnice med

njima ni bilo. Pritožnica nadalje meni, da je napačna odločitev

sodišča, ko je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici

tolarsko protivrednost dolgovanega zneska, saj se toženka ni zavezala

vrniti tolarje, pač pa ameriške dolarje. Sodišče je tečaj preračunalo

na dan, ko je tožeča stranka prejela vozilo in štelo, da je tožena

stranka s plačilom razlike od tega dne v zamudi. Za takšno stališče

pa tožena stranka ne vidi nobene zakonske, niti dejanske opore.

Dolžnik namreč pride v zamudo, če obveznosti v roku oz. na poziv

upnika ne plača. Dokazno breme nastopa dolžnikove zamude je na

upniku. Tožeča stranka pa ni z ničemer dokazala, da je toženo stranko

pozvala k plačilu vtoževanega zneska, zato tožena stranka meni, da

pred vložitvijo tožbe sploh ni mogla biti v zamudi. Po mnenju tožene

stranke pa je napačna tudi odločitev, da je toženka dolžna plačati

tožnici zakonske zamudne obresti, saj se takšne obresti plačujejo le

za terjatve, izražene v domači valuti. Terjatev tožeče stranke je

bila devizna, plačilo takšne terjatve pa tožeča stranka lahko zahteva

le z obrestmi kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na

vpogled. Nadalje pritožnica pojasnjuje, da bi morala na podlagi

izpodbijane sodbe tožnici plačati znesek 895.698,77 SIT. Ob

upoštevanju dejstva, da je tožena stranka za vozilo plačala

1.356.420,00 SIT, bi bila tožena stranka dolžna za vračilo dolga, ki

preračunan v domačo valuto znaša 1.241.021,00 SIT, plačati

2.252.118,77 SIT, to pa vse za posojilo, ki je bilo dano

brezobrestno. Tožena stranka zato meni, da je ob upoštevanju vseh

okoliščin tožbeni zahtevek tožeče stranke v nasprotju z namenom

pogodbe in nesorazmeren. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče prve

stopnje kršilo določbe postopka, ker se ni izjavilo o okoliščini, da

je tožena stranka tekom pravde znesek 6.600,00 USD deponirala pri

izvršiteljici. Taka položitev denarja ima učinek položitve pri

sodišču v smislu čl. 327 ZOR. Pritožnica je zahtevala tudi povrnitev

stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odst. 344. čl. Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je

nanjo odgovorila. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga

zavrnitev pritožbe, saj meni, da je pritožba neutemeljena, ker

pritožbeni razlogi niso podani. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je pri

odločitvi uporabilo materialnopravne določbe OZ namesto ZOR,

uporabilo napačen predpis, saj je konkretno obligacijsko razmerje

nastalo pred uveljavitvijo OZ, zato ga je potrebno ob upoštevanju

določbe 1060. čl. OZ presojati o določbah ZOR, ki so veljale pred

1.1.2002. Kljub temu pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je

materialno pravo nepravilno uporabilo, saj so vse uporabljene določbe

OZ identične z določbami prej veljavnega ZOR. Sodišče prve stopnje je

pravilno presodilo med pravdnima strankama sklenjeni pravni posel kot

posojilno pogodbo v smislu 557. čl. ZOR. Ker toženka tožnici ni mogla

vrniti posojenega denarja, sta se pravdni stranki dogovorili za

nadomestno izpolnitev. Po določbi 1. odst. 308. čl. ZOR prvotna

obveznost preneha, če upnik v sporazumu z dolžnikom sprejme kaj

drugega namesto tistega, kar mu ta dolguje. Ob upoštevanju navedenega

zakonskega določila bi toženkina obveznost tožnici vrniti 6.600 USD

prenehala, ko ji je toženka izročila osebni avtomobil znamke Fiat

Uno, če se ne bi pravdni stranki ustno dogovorili, da izročitev

osebnega avtomobila predstavlja le delno izpolnitev. Obstoj takšnega

dogovora tožeča stranka zatrjuje ves čas postopka, toženka pa ga je

priznala že v odgovoru na tožbo, ko je zapisala, "da sta se pravdni

stranki sporazumeli, da tožena stranka namesto vračila posojenega

denarja nabavi za tožečo stranko osebni avto, saj je bila tožeča

takrat brez avta, morebitno razliko pa bosta poravnali v denarju".

Ker je bila vrednost avtomobila ob izročitvi manjša, kot je znašala

toženkina obveznost po posojilni pogodbi, ni dvoma, da je toženka

dolžna plačati razliko, ki jo predstavlja vtoževani znesek. Pravilno

je namreč stališče prvostopnega sodišča, da je pri izračunu višine

delne nadomestne izpolnitve potrebno upoštevati vrednost avtomobila,

ki je bila po nespornih ugotovitvah 1.147.000,00 SIT ali 4.768,90

USD, saj stroškov financiranja nakupa avtomobila na leasing tožeča

stranka prav gotovo ni dolžna trpeti. Tožena stranka pa niti ne

zatrjuje, da bi ji tožnica del dolga odpustila, za kar bi šlo, če bi

se zadovoljila le z izročitvijo avtomobila kot popolno izpolnitvijo

toženkine obveznosti po posojilni pogodbi. Ker takšnega dogovora ni

bilo, je tožnica upravičena do plačila razlike med vrednostjo

avtomobila in zneskom prejetega posojila, ki bi ji ga morala toženka

vrniti. Tudi ob uporabi določbe 101. člena ZOR o razlagi pogodb, kot

tudi splošnega načela enake vrednosti vzajemnih dajatev iz 1. odst.

15. čl. ZOR, je zaključek prvostopnega sodišča, da je toženka dolžna

plačati tožnici vtoževani znesek, pravilna, saj bosta le na ta način

vzajemni dajatvi enaki in v pravičnem razmerju. Stroški, ki so

toženki nastali s financiranjem nakupa avtomobila, ki ga je izročila

tožnici kot delno nadomestno izpolnitev, so njen riziko, zato jih ob

obračunu ni mogoče upoštevati v tožničino breme. Tožnica bo namreč s

prisojenim zneskom glavnice prejela le tisto, kar je toženki dala, to

je skupaj z avtomobilom tolarsko protivrenost 6.600 USD.

Pravdni stranki sta se prvotno dogovorili, da toženka vrne tožnici

posojeni denar v tuji valuti tako, kot ga je prejela. Njena obveznost

je glede na pisni dogovor zapadla tedaj, ko je prodala stanovanje, to

je v avgustu 2000. Ker toženka dolga kljub prodaji stanovanja ni

mogla vrniti, je tožnica pristala na drugačen dogovor z delno

nadomestno izpolnitvijo in plačilom razlike v denarju. Zato je

toženkina obveznost plačila razlike v denarju zapadla najpozneje z

izročitvijo avtomobila, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

Drugačne trditve v pritožbi so neutemeljene in v nasprotju z

listinami v spisu. Zmotno pa je tudi stališče toženke, da bi tožnica

lahko zahtevala le plačilo v tuji valuti, ker se je toženka zavezala

vrniti ameriške dolarje in ne slovenskih tolarjev, in da tožnica ni

upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti. Ob upoštevanju

določb Zakona o denarni enoti Republike Slovenije je plačilno

sredstvo v Republiki Sloveniji tolar, zato tožnica s tožbo ne more

zahtevati izpolnitve obveznosti v tuji valuti, pač pa le v domači.

Tožnica je glede na dogovor sicer imela dve možnosti. Lahko bi

zahtevala plačilo ameriških dolarjev v tolarski protivrednosti v času

plačila ali plačilo v tolarjih. Tožnica se je odločila za slednjo

možnost, saj se njen zahtevek nanaša na plačilo v domačem denarju,

višina tolarske terjatve pa je bila izračunana ob upoštevanju tečaja

USD na dan, ko je tožničina terjatev zapadla v plačilo, toženka pa je

prišla v plačilno zamudo, to je na dan izročitve avtomobila kot delne

nadomestne izpolnitve. Ker tožnica uveljavlja plačilo v domačem

denarju, ji od neplačane terjatve pripadajo tudi tolarske obresti,

torej zakonske zamudne obresti. Le v primeru, če bi tožnica zahtevala

plačilo tolarske protivrednosti ameriških dolarjev v času plačila, bi

bila upravičena do zamudnih obresti po obrestni meri, ki jo banka v

kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge v tuji valuti in sicer

zato, ker bi se le s takšno obrestno mero lahko preprečila dvojna

valorizacija tožničine terjatve.

Izračun toženke, da bo morala za brezobrestno posojilo 6.600 USD

plačati 2.252.118,77 SIT, ne more vplivati na odločitev v tem

postopku iz razlogov, ki so bili že obrazloženi. Toženka bi se

plačilu zamudnih obresti po tej sodbi lahko izognila, če bi tožnici

ob izročitvi avtomobila plačala še razliko v višini 1.831 USD, saj bi

bil le s tem dosežen namen pogodbe, vzajemni dajatvi pa bi bili

enaki. Pri oceni enake vrednosti dajatev pa ni mogoče upoštevati

natečenih obresti zaradi toženkine zamude in stroškov financiranja

nakupa avtomobila, zato je pritožbeni očitek, da je tožbeni zahtevek

v nasprotju z namenom pogodbe in nesorazmeren, neutemeljen.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče zaključilo obravnavo in

izdalo sodbo 24.1.2005. Toženka je šele 18.2.2005 obvestila sodišče,

da je 16.2.2005 položila pri izvršiteljici A. V. 6.600 USD, s čimer

je tožnici v celoti vrnila posojeni znesek. Ta znesek bi tožnica

lahko prevzela do 24.2.2005 pod pogojem, da toženki plača znesek

1.383.615,00 SIT, kar predstavlja vrednost v letu 2000 tožnici

izročenega osebnega avtomobila. Glede na povedano pa sodišče prve

stopnje te okoliščine ni moglo več upoštevati pri odločitvi, niti se

ni bilo dolžno o njej izjaviti, zato ni podana zatrjevana kršitev

določb postopka.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje v skladu z določbo

353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da

uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa

v postopku ni storilo kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje

paziti po uradni dolžnosti ob upoštevanju določila 2. odst. 350. čl.

ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v

skladu z določbo 1. odst. 154. čl. ZPP sama nosi stroške pritožbenega

postopka. Tožeča stranka je sicer vložila odgovor na pritožbo, s

čimer so ji nastali stroški, vendar pa sodišče druge stopnje te

stroške ocenjuje kot nepotrebne za pritožbeni postopek (155. čl.

ZPP), saj tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navedla nič

takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Zato je odločilo,

da sama nosi stroške pritožbenega postopka.