Court allows denationalization for a 1957 sale made under threat of expropriation under 1957 Expropriation Law.

1. Pritožba D. K. se zavrne v tistem delu, ki se nanaša na odločitev

glede inž. M. K. in se izpodbijani sklep v tem delu pod tč. 1.

potrdi.

2. Sicer se pritožbi vseh pritožnikov ugodi in se izpodbijani sklep

pod tč. 1. in 2. z vmesnim sklepom spremeni tako, da se ugotovi, da

so V. K., B. K., M. Z., L. B. T. in B. K. vsak v obsegu svojega

solastninskega deleža upravičenci do denacionalizacije 1/2

nepremičnin s parc. št. 69, vl. št. 70 k.o. K.in s parc. št. 141/1,

vl. št. 762 k.o. K.

3. Zaradi odločitve o ostalih vprašanjih, o katerih je treba odločiti

po 1. in 2. odstavku 66. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen v

zvezi s 56. členom ZDen, se zadeva vrača sodišču prve stopnje v

nadaljnji postopek.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Ker je bila pogodba namesto razlastitve sklenjena v času veljavnosti

Zakona o razlastitvi iz leta 1957, je bila grožnja z razlastitvijo

upoštevna v smislu 5. čl. ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

denacionalizacijo nepremičnin, opisanih v 2. točki tega sklepa in

podržavljenih S. L., inž. M. K., V. K,, B. K., M. Z., L. B. T. in

B. K.. Zavrnilo je tudi predlog predlagateljev za povrnitev stroškov

postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zvezi s kupno

pogodbo z dne 1.6.1957 niso izkazani pogoji iz 5. člena ZDen.

Zoper sklep so se pritožili P.L., D.Kk, A.Z. in dr. M.B. Z.. Pritožba

P. L. je bila pravnomočno zavržena s sklepom z dne 31.3.2004 na red.

št. 115 spisa v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp

1800/2004 z dne 23.2.2005 na red. št. 119 spisa. Predmet odločanja v

današnjem postopku je torej pritožba D. K., A.Z. in dr. M. B. Z..

Zoper sklep se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov, torej zaradi

bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagajo

spremembo sklepa tako, da bo predlogu ugodeno, podrejeno pa

predlagajo razveljavitev sklepa. Pritožbeno sodišče bo vsebino

pritožbe povzelo v nadaljevanju, ko bo odgovarjalo na posamezne

pritožbene trditve.

Utemeljena je pritožba A. Z. in dr. M. B. Z., medtem ko je pritožba

D. K. delno utemeljena.

Pritožba najprej napada odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša

na zavrnitev predloga za denacionalizacijo, kolikor gre za pokojnega

inž. M. K.. Sodišče prve stopnje je namreč predlog glede njega

zavrnilo, ker je bil M. K. ob smrti državljan Bosne in Hercegovine -

BiH, vzajemnost pa v postopku ni bila dokazana glede na 1. in 3.

odstavek 9. člena ZDen. Pritožba trdi kot bistveno, da BiH

denacionalizacije ne izvaja in da zato dokazovanje vzajemnosti ni

potrebno.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi trditvami. Strinja se

z razlogi sodišča prve stopnje, zaradi katerih je to sodišče predlog

glede pokojnega inž. M. K. zavrnilo. Pri tem ugotavlja, da je

pritožbena trditev o tem, da BiH ne izvaja denacionalizacije, in da

zato vzajemnosti ni treba dokazovati, sicer nova, vendar pa jo je

pritožbeno sodišče tudi v pritožbenem postopku dopustilo glede na

naravo denacionalizacijskega postopka, ki je nepravdni postopek.

Vendar pa ta pritožbena trditev ni upoštevna. Zakon namreč zahteva,

da vzajemnost dokaže stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo (70.

člen ZDen), tako pa je tudi stališče sodne prakse (npr. sodba I Up

491/2003 in I Up 789/2003 obe z dne 21.4.2005 v računalniški evidenci

sodne prakse). Če je torej res, kar trdi pritožba, da BiH

denacionalizacije (še) ne izvaja, to torej pomeni, da vzajemnost ni

dokazana. Ni podlage za razlago, za kakršno se zavzema pritožba, da

bi tedaj to pomenilo, da dokazovanje vzajemnosti ni potrebno.

Odločitev o zavrnitvi zahtevka glede pokojnega inž. M. K. je

tako pravilna. V tem delu je torej neutemeljena pritožba D. K., ki je

po podatkih spisa hči in tako dedinja pokojnega inž. M. K..

Pritožba nato nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki je

predlog za denacionalizacijo glede S. L. prav tako zavrnilo, ker

slednja nikoli ni bila državljanka FLRJ. V zvezi s tem je treba

povedati, da so v tej zadvi pritožbo vložili štirje pritožniki, med

katerimi je bila tudi P.L.. Kot je že zgoraj bilo pojasnjeno, je bila

pritožba P. L. pravnomočno zavržena. Glede na vsebino predloga za

denacionalizacijo in glede na podatke v spisu, iz katerih izhaja, da

je P.L. hči S. L. (predlog na list. št. 2 spisa) in glede na to, da

je bila pritožba P. L. zavržena, je torej odločitev o zavrnitvi

predloga za denacionalizacijo glede S. L. pravnomočna in torej ni

treba odgovarjati na pritožbene trditve, ki se nanašajo na zavrnitev

predloga glede S. L.. Ostali pritožniki, torej D. K., A. Z. in dr.

M. B. Z., namreč po podatkih spisa niso dediči S. L., zato ni mogoče

šteti, da so se oni pritožili zoper ta del odločitve. Glede S. L.

tako navedeni pritožniki niso stranke postopka po 1. odstavku 60.

člena ZDen v zvezi s 56. členom ZDen. Po drugi strani pa zavrženje

pritožbe P. L. ne more vplivati na pravice, ki jih ima kot morebitna

dedinja ostalih denacionalizacijskih upravičencev. Če bi se v

nadaljnjem postopku izkazalo, da je P. L. dedinja katerega od

denacionalizacijskih upravičencev iz 2. točke današnjega sklepa,

tedaj imajo pritožbe D. K., A. Z. in dr. M. B. Z. v obsegu

denacionalizacijskih upravičencev iz 2. točke današnjega sklepa

učinek tudi zanjo. Po 2. odstavku 61. člena ZDen namreč zadostuje, da

zahtevo, v zvezi s tem pa tudi pritožbo, vloži le en pravni

naslednik, kar pomeni, da deluje za vse morebitne dediče.

Tudi glede D. K. velja, da je njena pritožba zavrnjena, kolikor gre

za pokojnega inž. M. K., katerega dedinja je po podatkih spisa. Ne

velja pa to glede denacionalizacijskih upravičencev iz 2. točke

današnjega sklepa, če bi se tudi zanjo enako kot glede Pie Laus

izkazalo, da je morebiti dedinja katerega od njih. Zato je pritožbeno

sodišče štelo, da je glede ostalih denacionalizacijskih upravičencev

njena pritožba utemeljena, kot je utemeljena tudi pritožba A.

Z. in dr. M. B. Z..

V zvezi z zavrnitvijo zahteve za denacionalizacijo glede V. K.,

B. K., M. Z., L. B. T. in B. K. je sodišče prve stopnje izvedlo

izčrpen postopek in zapisalo tudi jasne razloge. Pritožbeno sodišče

se ne more strinjati s pritožbo, češ da dejansko stanje ni prav

ugotovljeno; strinja pa se, da materialnopravno ni pravilna odločitev

o zavrnitvi zahteve.

Kot bistveno pritožba poudarja, da je šlo za kupnino, ki je dosegla

manj kot 30 % vrednosti; z dopisom 31.10.1956 so bili postavljeni

pred dejstvo, da so bo nepremičnina rušila; B. K. kot zobozdravnica

je v stavbi imela lasten lokal; nepremičnine niso nameravali prodati,

kaj šele za tako ceno. Pritožba opozarja tudi na določbe Zakona o

razlastitvi iz leta 1957 in citira več odločb Vrhovnega sodišča RS v

zvezi z navedenim vprašanjem.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve sodišča prve stopnje

kažejo, da je v obravnavani zadevi šlo za upoštevno grožnjo z

razlastitvijo v zvezi s kupoprodajno pogodbo z dne 1.6.1957.

Odločilnega pomena za tako ugotovitev sodišča druge stopnje je

najprej to, da je bila pogodba sklenjena namesto razlastitve, kar v

postopku ni sporno in kar izhaja tudi iz 5. točke pogodbe (priloga

A7). To pomeni, da bi sledila razlastitev, če bi do pogodbe ne

prišlo. Razlastitev je v času sklenitve pogodbe urejal Zakon o

razlastitvi, Ur. list FLRJ št. 12-140/57. Glede na določbo 4. člena

ZDen bi bile osebe, ki so sklepale pogodbo kot prodajalci, upravičene

do denacionalizacije, če bi prišlo do razlastitve, ker je Zakon o

razlastitvi iz leta 1957 predpis, izdan do uveljavitve Ustave iz leta

1963. Že zato ne morejo biti v slabšem položaju kot bi bili, če bi

jim bila nepremičnina razlaščena. Tudi sodna praksa se je večkrat

izrekla, da bi grožnja z razlastitvijo zadostovala, če bi grozila

razlastitev po katerem od predpisov, ki jih kot krivične določa 3.

oz. 4. člen ZDen. Za tak primer tu gre in so tako pogoji za

denacionalizacijo podani (prim. pravno mnenje v Poročilu o sodni

praksi 1/93, stran 30, št. 4; odločbe VS RS II Ips 20/95 z dne

18.5.1995, II Ips 469/99 z dne 3.2.2000, II Ips 710/95 z dne

14.2.1996, II Ips 1/98 z dne 28.5.1998). Tudi sicer ugotovitve

sodišča prve stopnje kažejo, da pogodba ni bila rezultat svobodne

volje pogodbenikov. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da

predlagatelji niso izkazali groženj in pritiskov, vendar pa

ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je bilo rušenje planirano,

da je šlo za kupnino, ki je dosegla manj kot 30 % in da bi sicer

prišlo do razlastitve, tudi sicer zadostujejo za ugotovitev, da je

šlo za pogodbo, ki ustreza pogojem iz 5. člena ZDen, po katerem je

upravičenec do denacionalizacije tudi oseba, katere stvari ali

premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla,

sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma

predstavnika oblasti.

To so torej razlogi, zaradi katerih je bilo v tem delu pritožbi treba

ugoditi. Pritožbeno sodišče je o temelju zahtevka odločilo z vmesnim

sklepom tako, da je sklep delno spremenilo (1. odstavek 315. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP, 4. točka 358. člena ZPP, oboje v

zvezi s 37. členom ZNP - Zakona o nepravdnem postopku). Sodišče prve

stopnje bo s končnim sklepom odločilo o vsem ostalem, kar je predmet

odločbe glede na 1. in 2. odstavek 66. člena ZDen in člen 56 ZDen.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe in potrditvi sklepa temelji na 353.

členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

O pritožbenih stroških bo glede na 3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi

s 37. členom ZNP odločalo sodišče prve stopnje.