Appeal allowed; objective liability for dangerous activity denied when rockfall caused by independent natural factors outside work zone.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje prvostopnemu sodišču, da

predstavlja pritrjevanje mreže, umikanje mreže, hoja delavcev po

brežini in seveda samo izvajanje del, ki lahko povzroči padanje

kamenja na cestišče, povečano nevarnost in te okoliščine omogočajo

zaključek o nevarni dejavnosti kot podlagi za objektivno odgovornost

izvajalca nevarne dejavnosti. Vendar pa takšna opredelitev nevarne

dejavnosti ne razširja odgovornosti tožene stranke na tiste vzroke,

iz katerih izvira škodna posledica, ki ne izvirajo iz območja, kjer

se takšna nevarna dejavnost neposredno opravlja, pa čeprav se je tudi

del zemljišča, iz katerega izhaja škodni vzrok, nahajal neposredno

poleg gradbišča, in kljub temu, da se je semafor, postavljen zaradi

zapore cestišča, nahajal pred delom, kjer so se gradbeni posegi

izvajali. Tako tožena stranka ne more odgovarjati za padec kamenja iz

zemljišča, ki se ni nahajal na tistem delu brežine, kjer se je

izvajala sanacija, temveč iz območja, ki sanaciji oziroma gradbenim

delom ni bilo podvrženo in je povzročil padec kamna na cestišče od

opravljanja dejavnosti povsem neodvisen vzrok (na primer naraven

vzrok, kot je erozija, zaradi katere se razrahlja zemljišče, ki ni

podvrženo gradbenemu posegu, nezadostna zaščitenost z mrežo tiste

brežine, ki se nahaja izven gradbišča). Če je torej škodo zaradi

padca kamna povzročila okoliščina, ki je od opravljanja dejavnosti

neodvisna, za nastale škodne posledice ni mogoče obremeniti nosilca

nevarne dejavnosti, ki delo opravlja v bližini, temveč tistega, ki je

odgovoren za vzdrževanje cestišča ali pa morda razlog celo pripisati

višji sili.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo

96.343,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.10.2000 dalje do

plačila ter povrnitev stroškov postopka v višini 265.407 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v

15 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje. Očita, da se je sodišče prve stopnje glede

ugotovitve o odgovornosti zaradi opravljanja nevarne dejavnosti oprlo

le na vlogo za izdajo dovoljenja za polovično zaporo ceste z dne

15.9.2000, zanemarilo pa druge dokaze. Predvsem je zanemarjeno, da so

se dela tedaj šele začela in se v brežino ali v bližino odseka, iz

katerega je priletel kamen, sploh ni posegalo. Priče so jasno

povedale, da je bila zložba oddaljena več kot 60 metrov. Pred tem so

delavci le čistili bankino. To izhaja tudi iz gradbenega dnevnika, ki

je bil predložen kot dokaz. Ni res, kot je izpovedal tožnik, da bi

delavci hodili po brežini in pritrjevali mreže. Priči S. I. in

I. I. sta jasno izpovedala, da se do vključno 14.10.2000 mrež ni

dotikalo. Tožena stranka do 14.10.2000 ni opravljala nevarne

dejavnosti in do škodnega dogodka ni prišlo na gradbišču tožene

stranke, niti ni izviral in ni mogel izvirati iz gradbišča, še manj

pa iz dejavnosti tožene stranke. Dogodka ni zakrivila niti postavitev

semaforja, saj tudi danes na relaciji Z.- L. skoraj vsakodnevno kljub

zložbam in zaščitnim mrežam, pada kamenje na cesto, zato je na tem

odseku veliko število opozorilnih tabel - kamenje pada. Za postavitev

ograje ob gradbišču ni bilo potrebno posegati v brežino, priprava

zapore pa ni vključevala pritrjevanja mreže. Sam datum zavarovanja

gradbišča ne dokazuje odgovornosti toženca za nezgodo. Kljub dokazom,

ki se nahajajo v spisu in zaslišanjem prič, je sodišče povsem

neutemeljeno podarilo vero očetu toženca, pri tem pa prezrlo vse

ostale dokaze, ki se nahajajo v spisu.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga zavrnitev

pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je objektivno odgovornost tožene stranke

utemeljilo na podlagi ugotovitve, da sanacija brežine zaradi obsežnih

in nevarnih del na strmini predstavlja nevarno dejavnost, tožnikov

oče pa je bil tedaj, ko je z brežine padel kamen na vozilo,

prisiljen ustaviti se zaradi prižganega semaforja, ki je bil

postavljen zaradi dejavnosti, ki jo je izvajala tožena stranka. Po

stališču prvostopnega sodišča je tožena stranka odgovorna tudi zaradi

postavitve semaforja pred gradbiščem, saj je bil ta postavljen na

podlagi njenega naročila.

Takšna materialnopravna opredelitev nevarne dejavnosti v konkretnem

primeru pa je preširoka. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje

prvostopnemu sodišču, da predstavlja pritrjevanje mreže, umikanje

mreže, hoja delavcev po brežini in seveda samo izvajanje del, ki

lahko povzroči padanje kamenja na cestišče povečano nevarnost in te

okoliščine omogočajo zaključek o nevarni dejavnosti kot podlagi za

objektivno odgovornost izvajalca nevarne dejavnosti. Vendar pa takšna

opredelitev nevarne dejavnosti ne razširja odgovornosti tožene

stranke na tiste vzroke, iz katerih izvira škodna posledica, ki ne

izvirajo iz območja, kjer se takšna nevarna dejavnost neposredno

opravlja, pa čeprav se je tudi del zemljišča, iz katerega izhaja

škodni vzrok, nahajal neposredno poleg gradbišča, in kljub temu, da

se je semafor postavljen zaradi zapore cestišča, nahajal pred delom,

kjer so se gradbeni posegi izvajali. Tako tožena stranka ne more

odgovarjati za padec kamenja iz zemljišča, ki se ni nahajal na tistem

delu brežine, kjer se je izvajala sanacija, temveč iz območja, ki

sanaciji oziroma gradbenim delom ni bilo podvrženo in je povzročil

padec kamna na cestišče od opravljanja dejavnosti povsem neodvisen

vzrok (na primer naraven vzrok, kot je erozija, zaradi katere se

razrahlja zemljišče, ki ni podvrženo gradbenemu posegu, nezadostna

zaščitenost z mrežo tiste brežine, ki se nahaja izven gradbišča). Če

je torej škodo zaradi padca kamna povzročila okoliščina, ki je od

opravljanja dejavnosti neodvisna, za nastale škodne posledice ni

mogoče obremeniti nosilca nevarne dejavnosti, ki delo opravlja v

bližini, temveč tistega, ki je odgovoren za vzdrževanje cestišča ali

pa morda razlog celo pripisati višji sili.

Ker je sodišče prve stopnje objektivno odgovornost pripisalo predvsem

že postavitvi semaforja pred delom, kjer so se izvajala gradbena

dela, zaradi česar je bil voznik prisiljen ustaviti in je tedaj padel

kamen na vozilo, in zanemarilo ugotavljanje, iz katerega dela brežine

je dejansko padel kamen, ki je poškodoval tožnikovo vozilo (torej,

ali iz dela, kjer so se izvajala gradbena dela, ali pa morda iz dela,

ki se nahaja pred njim), je zaradi zmotne uporabe materialnega prava

ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je

zato moralo pritožbi ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo ter

vrniti zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (člen 355 v zvezi

z 2. odstavkom 458. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevajoč dokazno

breme ene in druge pravdne stranke, uzakonjeno v določbi 173. člena

ZOR, ugotoviti ali je kamen padel iz dela, kjer so se dejansko

izvajala gradbena dela in če je, ali je v tem primeru padec kamna

pripisati opravljanju sanacije (hoji delavcev po brežini, morebitnemu

pritrjevanju ali odstranjevanju zaščitnih mrež ipd.), torej bo moralo

ugotoviti ne le generalizirano vzročno zvezo temveč tudi obstoj

domnevne in nakazane vzročnosti (več o tem glej Tomaž Pavčnik v

članku: "Nevarna stvar in nevarna dejavnost", Pravnik 1/2003). Le v

tem primeru bo mogoče toženo stranko obremeniti z objektivno

odgovornostjo. Če za ugotovitev objektivne odgovornosti ne bo

podlage, pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do

trditev tožnika, s katerimi zatrjuje tudi krivdno odgovornost tožene

stranke - to je opustitev dolžnih varnostnih ukrepov na gradbišču

tožene stranke (glej predvsem prvo pripravljalno vlogo tožeče

stranke).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3

ZPP.