Appeal dismissed; default interest calculated by conform method under ZPOMZO until June 2003.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V času veljavnosti ZPOMZO od 5.8.1995 do 27.6.2003 se višina zamudnih obresti izračunava na konformni način.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati 281.109,13 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.8.2004 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 306.109,13 SIT od 8.12.1997 do 27.8.2004 in ji povrniti 18.855,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.1997 dalje do plačila. V ostalem delu je sklep o izvršbi v točki 1. razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naloženo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 68.505,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi

zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v kateri predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je:

- tožeča stranka ni dokazala obstoja vtoževane terjatve;

- prepis računov in izpisek iz kontne kartice ni dokaz o obstoju in višini terjatvi.

Terjatev bi bila dokaza, če bi tožača stranka predložila slipe, ki so podpisani s strani tožene stranke;

- o ugovoru, da se zamudne obrest ne bi smele obračunavati po konformni metodi, sodišče ni odločilo. Ker je pri izračunu obresti sodišče uporabilo konformno metodo, za katero od 5.8.1995 dalje ni več pravne podlage, je nepravilno izračunalo višino terjatve na dan 8.12.1997 v znesku 306.109,13 SIT;

- v izreku sodbe bi sodišče moralo navesti, kateri način obračunavanja obresti naj se pri izračunu dolga uporabi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je višino terjatve dokazovala z izpisom iz kontne kartice (A6) in s prepisom računov (A7), ki jih je na račun tožene stranke izplačala in povrnitev zneska katerega s tožbo zahteva. Sprejeti je oceno sodišča prve stopnje, da je s tem dokazala obstoj in višino vtoževane terjatve. Še posebej, če se upošteva toženčeva

navedba v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da sta strani sklenili dogovor o obročnem odplačilu dolga, kar pomeni, da je bila tožena stranka z višino dolga že seznanjena in da ga je tudi že sprejela. Nobenega dvoma za to ni, da dolg tožene stranke, katerega višina izhaja iz predloženih dokazov, obstaja v višini kot to dokazujejo ti

predloženi in izvedeni dokazi. Res je, da bi bilo možno dokazovati obstoj dolga tožene stranke tudi s slipi, ki jih je podpisala tožena stranka, vendar za to ni potrebe, ker je višina dolga izkazana že s predloženimi in izvedenimi listinskimi dokazi. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala obstoja vtoževane terjatve.

Pritožba pravilno navaja, da je bilo v praksi obravnavano vprašanje, ali Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO - Ur. l. RS št. 45/95) še vsebuje določilo o konformnem načinu obrestovanja zamudnih obresti. Vprašanje je bilo obravnavano tudi na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pa načelnega pravnega mnenja glede tega vprašanja ni sprejela. ZPOMZO je v 2. členu predpisano obrestno mero zamudnih obresti definiral kot temeljno obrestno mero (TOM) povečano za 1,8 kratnik splošne eskontne mere Banke Slovenije. V 3. členu je določil, da je TOM letna obrestna mera za denarne obveznosti v domačem denarju, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti (revalorizacija), in da jo določi Banka Slovenije s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. ZPOMZO izrecne določbe o tem, da se zamudne obresti obračunavajo po konformni metodi, nima več, je pa ZPOMZO s tem, ko je predpisal revalorizacijo (TOM), predpisal izjemo od obrestnega obrestovanja, določeno v 1. odst. 279. člena Zakona o obligacijskih raazmerjih, in ker je konformna metoda samo eden od načinov pripisovanja obresti k glavnici, je zavzeti stališče, da je zakonodajalec v ZPOMZO predpisal izjemo od prepovedi obrestnega obrestovanja in se zato zamudne obresti tudi v času od 5.8.1995 do 27.6.2003 obračunavajo po konformni metodi, od uveljavitve ZPOMZO-1, t.j. od 28.6.2003 dalje pa po navadnem obrestnem računu. Takšen način obračunavanja zamudnih obresti vsebuje tudi program ZZO, ki je v rabi

na sodišču, in po katerem je sodišče prve stopnje izračunalo višino terjatve na dan 8.12.1997. To pomeni, da je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno višino upnikove terjatve na dan 8.12.1997. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je izračun tožnikove terjatve na dan 8.12.1997 napačen.

S tem, ko je v izreku sodbe določeno, da je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti za čas zamude, je terjatev tožeče stranke določljivo opredeljena. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da bi moral izrek sodbe v sebovati način obračunavanja zamudnih obresti.

V pritožbeni uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje 353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).