Appeal court voids default judgment due to procedural defects and lack of reasoning in first instance.

Pritožba proti sklepu se zavrne, pritožbi proti sodbi pa se ugodi in

se zamudna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v

nadaljnji postopek.

[JEDRO]

Če so podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, pa je sodišče prve

stopnje ni obrazložilo, ta nima razlogov o odločilnih dejstvih. S

tako sodbo je toženi stranki odvzeta pravica za učinkovito pritožbo,

kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Vročilnica kot javna listina ne izkazuje pravilne vročitve, če ni

izpolnjena v skladu z določili Pravilnika o ovojnici za vročanje po

pošti v pravdnem in kazenskem postopku (Ur. l. RS 12/2003).

Če stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje kot opravičljiv

razlog zatrjuje, da nikoli ni prejela tožbe tožeče stranke, niti

obvestila o prispeli pošiljki, ali podpisala povratnice, zato na

tožbo ni odgovorila, smiselno zatrjuje, da sploh ni bila v zamudi,

zato bi moralo sodišče njen predlog zavreči, saj gre za razlog, ki ga

lahko uspešno uveljavlja kot razlog za izpodbijanje zamudne sodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom z dne 7.9.2004 je sodišče prve stopnje

zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, s

katerim bi ji dovolilo podati odgovor na tožbo po preteku zakonsko

določenega 30-dnevnega roka ter ji naložilo, da je dolžna tožeči

stranki povniti njene nadaljnje pravdne stroške.

Zoper sklep se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila

tožena stranka, ki predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani

sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje. V pritožbi

zatrjuje, da je sodišče napačno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič, ko

je verjelo predvsem zaslišanemu poštarju D. S., medtem ko je

izpovedbi delavk tožene stranke ocenilo kot pristranski. Sodišče se

ni opredelilo do izjave poštarja, da bi se zaradi nepravilne vročitve

lahko znašel v disciplinskem postopku, kar je gotovo okoliščina, ki

lahko vpliva na njegovo pričanje. Prav tako ni mogoče uporabiti

argumenta, da je S. V. pravnica, zato bi ji morale biti znane

posledice obvestil o sodnih in upravnih pošiljkah. To je omenjeni

priči namreč dobro znano, vendar pa le-ta obvestila o vročitvi sploh

ni prejela. Pismonoša se tudi ni spominjal, katere pošiljke je

tistega dne še vročal, niti koliko, razen za odvetnico S., kar kaže

na to, da je bil na pričanje pripravljen. Toženi stranki je praktično

nemogoče dokazovati negativno dejstvo, torej da obvestila o pošiljki

ni prejela, česar pa sodišče pri obravnavi ni upoštevalo.

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče sledilo tožbenemu zahtevku in

odločilo, da so pogodbe med pravdnima strankama ter z njimi povezani

notarski zapisi neobstoječi, naložilo toženi stranki, da tožeči

povrne stroške v zvezi s sklepanjem teh pogodb, zemljiški knjigi

Okrajnega sodišča v Novem mestu pa izbris lastninske pravice tožene

stranke pri vložku 694 k.o. D. ter vzpostavitev lastninske pravice za

tožnico, ter izbris vseh vpisov tožene stranke v bremenskem listu pri

vl. št. 1064 k.o. D.. Po tej sodbi je tožena stranka dolžna tožeči

povrniti tudi njene pravdne stroške.

Zoper zamudno sodbo je tožena stranka primarno predlagala vrnitev v

prejšnje stanje ter priložila odgovor na tožbo, podrejeno pa je

vložila pritožbo. V pritožbenih razlogih je navedla, da je sodišče

prve stopnje izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določilom 318. člena

Zakona o pravdnem postopku, saj tožba ni bila pravilno vročena toženi

stranki. Prav tako utemeljenost zahtevka ne izhaja iz tožbenih

navedb, tožba je nesklepčna, pavšalna, brez konkretnih dejstev in

razlogov. Prav tako razlogov za ničnost v tožbi ni navedenih, saj je

tožena stranka veljavno sklepala pogodbe. Tako je sodišče zamudno

sodbo izdalo v nasprotju s predpisanimi pogoji, pri čemer je napačno

uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi bistvene kršitve

določb Zakona o pravdnem postopku, kar vse je imelo za posledico

zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo pa je

utemeljena.

V zvezi z obravnavanjem obeh pritožb pritožbeno sodišče pojasnjuje,

da je pritožbi obravnavalo ločeno glede na različen značaj odločb, ki

jih tožena stranka z vloženima pritožbama izpodbija.

Glede pritožbe zoper sklep o vrnitvi v prejšnje stanje

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je napačno materialnopravno

izhodišče prvostopnega sodišča, ki je utemeljenost predloga za

vrnitev v prejšnje stanje presojalo z vidika pravilnost vročitve

tožbe v odgovor toženi stranki. Prvi odstavek 116. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. št. RS 36/2004) določa, da sodišče na

predlog stranke dovoli, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok

za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to

dejanje, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila

narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Predpostavka za odločanje o

zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je torej opravičljiva zamuda

pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Iz tega logično izhaja,

da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopno

sodišče z napačnim vročanjem, ne more uveljavljati kot podlago za

vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka v predlogu za vrnitev v

prejšnje stanje kot opravičljiv razlog zatrjuje, da nikoli ni prejela

tožbe tožeče stranke, niti obvestila o prispeli pošiljki, ali

podpisala povratnice, zato na tožbo ni odgovorila. Tako tožena

stranka smiselno zatrjuje, da sploh ni bila v zamudi, zato bi moralo

sodišče prve stopnje njen predlog zavreči, saj gre za razlog, ki ga

lahko stranka uspešno uveljavlja kot razlog za izpodbijanje zamudne

sodbe (kar bo obrazloženo v zvezi s pritožbo zoper sodbo). Ker

sodišče s tem, ko je izvedlo narok ter zaslišalo priče, nato pa

zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ni storilo bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, je sodišče sklep o zavrnitvi

predloga za vrnitev v prejšnje stanje sicer iz drugih razlogov

potrdilo.

O pritožbi zoper zamudno sodbo

Izdajo zamudne sodbe ureja 318. člen Zakona o pravdnem postopku, ki

določa, da sodišče izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če

tožena stranka v roku iz 277. člena citiranega zakona ne odgovori na

tožbo, ob izpolnitvi sledečih pogojev, da je toženi stranki pravilno

vročena tožba v odgovor, da ne gre za zahtevek s katerim stranka ne

more razpolagati, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz

dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira

tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam

tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožena stranka izpodbija

izdano sodbo smiselno iz dveh razlogov in sicer, da ji tožba ni bila

pravilno vročena ter da tožba ni sklepčna. Glede same vročitve

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo vročanje opravljeno že po

noveli ZPP-A (Ur. l. RS 96/2002), ki se je nanašala tudi na določbe o

vročanju. Ker je tožena stranka pravna oseba, je vročitev potrebno

opraviti na naslovu, navedenem v registru. Pri tem 6. odst. 142.

člena določa, da če je potrebno vročiti pisanja, za katera je

predvideno osebno vročanje, državnim organom in pravnim osebam, se

opravi vročitev po 133. členu ZPP, torej tako, da se pisanje izroči

osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni

oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. Po nadaljnji določbi 142.

člena pa v primeru, če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno

vročiti, ne najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec,

kdaj in na katerem mestu, bi ga lahko našel in mu pusti pri katerem

od odraslih članov gospodinjstva ali drugi osebi, ki jih določa

zakon, pisno sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v

stanovanju oziroma na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če

vročitev sporočila na ta način ni mogoča, ga pusti vročevalec v

hišnem ali izpostavljenem predalčniku oziroma na vratih. Na podlagi

teh določil pa je dne 16.8.2003 (torej tudi pred opravljeno

vročitvijo) pričel veljati Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti

v pravdnem in kazenskem postopku (Ur. l. 12/2003). Ta za obvestilo v

pravdnem postopku v 6. členu predpisuje, da je na obvestilu potrebno

ustrezno označiti, kdo ga je prevzel oziroma ali je bilo puščeno v

hišnem predalčniku, izpostavljenem predalčniku ali na vratih, pri

čemer se vročevalec ob to zaznambo podpiše. Sodišče ugotavlja, da

vročilnica, ki je v spisu pripeta k tožbi, nima ustreznih podatkov,

ki jih zahteva citirani pravilnik. Tako iz nje ne izhaja, kje je bilo

obvestilo puščeno, kar pa je v tej pravdi sporno. Sodišče tako

ocenjuje, da vročilnica kot javna listina ne izkazuje pravilne

vročitve, skladno s 142. členom Zakona o pravdnem postopku. Po

določbah ZPP, ki so veljale v času vročanja, namreč ni bilo dovolj,

da poštar le zapiše, da je bila tožena stranka obveščena, ne da bi na

vročilnici zapisal ugotovitve, ki jih zahteva 142. člen ZPP. Ker

torej vročitev ni bila pravilno opravljena, toženi stranki ni bila

dana možnost sodelovanja v postopku, sodišče prve stopnje pa je s tem

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odst.

339. člena ZPP, zaradi katere je bilo potrebno zamudno sodbo

razveljaviti.

Prav tako pa je sodišče pri preizkusu zamudne sodbe ugotovilo, da

sodišče prve stopnje v sodbi le našteva pogoje, ki so potrebni za

izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP, pri tem pa ne obrazloži,

zakaj ocenjuje in iz česa izhaja, da so ti pogoji izpolnjeni.

Pritožbeno sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi

ustavne pritožbe, opr. št. 201/01-23, z dne 6.11.2003, ki je bila

objavljena v Uradnem listu RS, št. 117/2003. V tem primeru je Ustavno

sodišče v zadevi ustavne pritožbe ugotovilo, da mora stranki za

učinkovito izvajanje pravice do pritožbe (25. člen Ustave) biti znano

iz obrazložitve sodišča prve stopnje, kaj sodišče prve stopnje šteje

za izpolnjene pogoje po določbi 318. člena ZPP. Tako se izkaže, da iz

obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, kaj so pravno

odločilna dejstva, ki jih sodišče prve stopnje šteje, zlasti v zvezi

s pritožbi smiselno ugovarjano sklepčnostjo tožbe. Sodišče mora

poiskati pravno normo, ki jo bo uporabilo, ter opraviti subsumpcijo

pravnorelevantnih dejstev pod pravno normo, pri čemer je potrebno

upoštevati dejstva, ki so navedena v tožbi. Ker zamudna sodba ni

obrazložena, je sodišče druge stopnje ne more presojati, ker nima

razlogov o odločilnih dejstvih. Hkrati s tako sodbo pa je toženi

stranki tudi lahko odvzeta pravica za učinkovito pritožbo (14. točka

in 8. točka 339. člena ZPP). Tudi iz omenjenega razloga je sodišče

zamudno sodbo moralo razveljaviti, saj za njeno izdajo niso bili

izpolnjeni zakonski pogoji.

Ker je sodišče ugotovilo, da so podani razlogi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti

(7., 8. in 14. točka 339. člena ZPP), je odločbo sodišča razveljavilo

in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje.