Appeal dismissed; new oral payment agreement claim inadmissible as late evidence under ZPP rules.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that confirmed the enforcement of a debt and awarded legal costs. The appellant argued that a new oral agreement to pay the debt in monthly installments of 15,000 SIT was reached via telephone calls in September 1999, which she claims she could not have contested earlier. The court rejected this claim as new evidence introduced too late, noting the appellant failed to prove she was unable to raise it during the main trial. Consequently, the court ruled that the appellant remained liable for the full debt and the original payment schedule.
Legislator headnote
AI generated1. odst. 337. člena v zvezi z 286. členom ZPP; 353. člen ZPP: Claims of new oral agreements introduced after the main trial conclude are inadmissible unless the party proves they could not have been raised earlier.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sta se s tožečo stranko
že v telefonskih razgovorih v času od 25.9.1999 do 30.9.1999
dogovorili, da ji bo dolg obročno odplačevala v mesečnih zneskih po
15.000,00 SIT, predstavljajo pritožbeno novoto, saj takšnega ustnega
dogovora tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni
zatrjevala. Ker v pritožbi tudi ne navaja, da tega dogovora ni mogla
zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca
glavne obravnave pod pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP, teh
navedb pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 337.
člena v zvezi z 286. členom ZPP ne more več upoštevati.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep
o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2001/11678 z dne
29.10.2001 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter da je
tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 28.850,00 SIT
nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni.
Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka. V pritožbi
navaja, da ni nikoli zanikala nastali dolg, ampak ga je vedno
priznala. Ker je bila brezposelna, sta se s tožečo stranko v pogodbi
z dne 6.10.1998 dogovorili, da bo tožeči stranki v 12 mesečnih
obrokih nakazala po 20.000,00 SIT, do vsakega 20. v mesecu. Pravi, da
te pogodbe ni izpolnjevala, saj je zamujala s plačili obrokov tudi do
204 dni, kljub določbi 3. člena te pogodbe pa tožeča stranka ni
sprožila postopka za izterjavo celega dolga z zakonitimi zamudnimi
obrestmi, ampak sta se nato s tožečo telefonsko dogovarjali o
sklenitvi druge pogodbe. Telefonski razgovori so potekali od
25.9.1999 do 30.9.1999, v njih pa sta se s tožečo stranko dogovorili,
da bo znesek na drugi pogodbi 15.000,00 SIT. Tožeča stranka ji je
poslala kasneje v podpis že prej dogovorjeno drugo pogodbo, ki pa jo
je sama že izpolnjevala na podlagi dogovora. Pravi, da je to pogodbo
v celoti izpolnila takoj po ustnem dogovoru s tožečo stranko in da z
ničemer ni kršila svoje dolžnosti iz te pogodbe, saj je bila
v preplačilu 349 dni. Meni, da je tožeča stranka dolžna zato
izpolniti svojo dolžnost po 9. členu ZOR in 2. točki pogodbe
z dne 18.11.1999, ki govori o tem, da bo v oktobru 2000
dogovorjena nova pogodba. Sodišče prve stopnje pa se z
dejstvom, zakaj ni prišlo do sklenitve tretje pogodbe, ni
ukvarjalo. Meni, da jo je tožeča stranka v telefonskih
dogovorih zavestno zavajala in izkoriščala njeno stisko in
da ni govorila resnice, saj od njenega zadnjega plačila dne
30.7.2001 v znesku 10.000,00 SIT do 10.10.2001 ne gre za
obdobje enega leta kot to trdi tožeča stranka, ampak samo za
2 meseca in 12 dni. Meni tudi, da je vse prepošteno priznala
in da bi se ji v nasprotnem primeru bolje godilo.
Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi, tožeči
stranki pa naloži, da z njo podpiše tretjo pogodbo.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sta se s tožečo stranko
že v telefonskih razgovorih v času od 25.9.1999 do 30.9.1999
dogovorili, da ji bo dolg obročno odplačevala v mesečnih zneskih po
15.000,00 SIT, predstavljajo pritožbeno novoto, saj takšnega ustnega
dogovora tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni
zatrjevala. Ker v pritožbi tudi ne navaja, da tega dogovora ni mogla
zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca
glavne obravnave pod pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP (Zakon o
pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št.
36/2004), teh navedb pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst.
337. člena v zvezi z 286. členom ZPP ne more več upoštevati. Kljub
temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da takšen dogovor med
strankama iz listin v spisu ne izhaja. Iz višine dolga tožene stranke
po pogodbah z dne 16.10.1998 in 18.11.1999 izhaja, da sta stranki
znesek 400.000,00 SIT, plačan dne 11.10.1999, v pogodbi z dne
18.11.1999 odšteli od zneska celotnega dolga toženke. Znesek
180.000,00 SIT, ki naj bi ga tožena stranka odplačala v
obrokih po 15.000,00 SIT, pa predstavlja del preostalega
dolga in zato s plačilom dne 11.10.1999 v znesku 400.000,00
SIT znesek 180.000,00 SIT ni bil poplačan vnaprej, kot to
neutemeljeno zatrjuje pritožnica. Prvostopenjsko sodišče je
tako pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka v zamudi
z izplačili posameznih obrokov po pogodbi z dne 18.11.1999,
saj je tožeči stranki od dogovorjenih 180.000,00 SIT v času
od 25.11.1999 do 25.10.2000 plačala le 75.000,00 SIT. Tožeča
stranka glede na določbo 2. člena pogodbe z dne 18.11.1999 ni bila
zavezana s toženo stranko skleniti nove pogodbe (prav tako tudi ne po
določbi 9. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožnica), po določbi
3. člena te pogodbe pa je tožena stranka zaradi zamude z obročnimi
plačili dolžna tožeči stranki povrniti celoten dolg z zamudnimi
obrestmi. Tudi dejstvo, da je od njenega zadnjega plačila dne
30.7.2001 v znesku 10.000,00 SIT do vložitve predloga za izvršbo dne
10.10.2001 minilo le 2 meseca in 12 dni in ne eno leto kot to trdi
tožeča stranka, na obstoj in višino njene obveznosti ne vpliva.
Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko
stanje, zanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker
pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere
pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena
ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 353. člena
ZPP zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.