Appeal dismissed; new oral payment agreement claim inadmissible as late evidence under ZPP rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sta se s tožečo stranko

že v telefonskih razgovorih v času od 25.9.1999 do 30.9.1999

dogovorili, da ji bo dolg obročno odplačevala v mesečnih zneskih po

15.000,00 SIT, predstavljajo pritožbeno novoto, saj takšnega ustnega

dogovora tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni

zatrjevala. Ker v pritožbi tudi ne navaja, da tega dogovora ni mogla

zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca

glavne obravnave pod pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP, teh

navedb pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst. 337.

člena v zvezi z 286. členom ZPP ne more več upoštevati.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I 2001/11678 z dne

29.10.2001 v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka ter da je

tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 28.850,00 SIT

nadaljnjih pravdnih stroškov, v roku 15 dni.

Zoper navedeni sklep se je pritožila tožena stranka. V pritožbi

navaja, da ni nikoli zanikala nastali dolg, ampak ga je vedno

priznala. Ker je bila brezposelna, sta se s tožečo stranko v pogodbi

z dne 6.10.1998 dogovorili, da bo tožeči stranki v 12 mesečnih

obrokih nakazala po 20.000,00 SIT, do vsakega 20. v mesecu. Pravi, da

te pogodbe ni izpolnjevala, saj je zamujala s plačili obrokov tudi do

204 dni, kljub določbi 3. člena te pogodbe pa tožeča stranka ni

sprožila postopka za izterjavo celega dolga z zakonitimi zamudnimi

obrestmi, ampak sta se nato s tožečo telefonsko dogovarjali o

sklenitvi druge pogodbe. Telefonski razgovori so potekali od

25.9.1999 do 30.9.1999, v njih pa sta se s tožečo stranko dogovorili,

da bo znesek na drugi pogodbi 15.000,00 SIT. Tožeča stranka ji je

poslala kasneje v podpis že prej dogovorjeno drugo pogodbo, ki pa jo

je sama že izpolnjevala na podlagi dogovora. Pravi, da je to pogodbo

v celoti izpolnila takoj po ustnem dogovoru s tožečo stranko in da z

ničemer ni kršila svoje dolžnosti iz te pogodbe, saj je bila

v preplačilu 349 dni. Meni, da je tožeča stranka dolžna zato

izpolniti svojo dolžnost po 9. členu ZOR in 2. točki pogodbe

z dne 18.11.1999, ki govori o tem, da bo v oktobru 2000

dogovorjena nova pogodba. Sodišče prve stopnje pa se z

dejstvom, zakaj ni prišlo do sklenitve tretje pogodbe, ni

ukvarjalo. Meni, da jo je tožeča stranka v telefonskih

dogovorih zavestno zavajala in izkoriščala njeno stisko in

da ni govorila resnice, saj od njenega zadnjega plačila dne

30.7.2001 v znesku 10.000,00 SIT do 10.10.2001 ne gre za

obdobje enega leta kot to trdi tožeča stranka, ampak samo za

2 meseca in 12 dni. Meni tudi, da je vse prepošteno priznala

in da bi se ji v nasprotnem primeru bolje godilo.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi, tožeči

stranki pa naloži, da z njo podpiše tretjo pogodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da sta se s tožečo stranko

že v telefonskih razgovorih v času od 25.9.1999 do 30.9.1999

dogovorili, da ji bo dolg obročno odplačevala v mesečnih zneskih po

15.000,00 SIT, predstavljajo pritožbeno novoto, saj takšnega ustnega

dogovora tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni

zatrjevala. Ker v pritožbi tudi ne navaja, da tega dogovora ni mogla

zatrjevati do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca

glavne obravnave pod pogoji iz 2. odst. 286. člena ZPP (Zakon o

pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št.

36/2004), teh navedb pritožbeno sodišče glede na določbo 1. odst.

337. člena v zvezi z 286. členom ZPP ne more več upoštevati. Kljub

temu pa pritožbeno sodišče pripominja, da takšen dogovor med

strankama iz listin v spisu ne izhaja. Iz višine dolga tožene stranke

po pogodbah z dne 16.10.1998 in 18.11.1999 izhaja, da sta stranki

znesek 400.000,00 SIT, plačan dne 11.10.1999, v pogodbi z dne

18.11.1999 odšteli od zneska celotnega dolga toženke. Znesek

180.000,00 SIT, ki naj bi ga tožena stranka odplačala v

obrokih po 15.000,00 SIT, pa predstavlja del preostalega

dolga in zato s plačilom dne 11.10.1999 v znesku 400.000,00

SIT znesek 180.000,00 SIT ni bil poplačan vnaprej, kot to

neutemeljeno zatrjuje pritožnica. Prvostopenjsko sodišče je

tako pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka v zamudi

z izplačili posameznih obrokov po pogodbi z dne 18.11.1999,

saj je tožeči stranki od dogovorjenih 180.000,00 SIT v času

od 25.11.1999 do 25.10.2000 plačala le 75.000,00 SIT. Tožeča

stranka glede na določbo 2. člena pogodbe z dne 18.11.1999 ni bila

zavezana s toženo stranko skleniti nove pogodbe (prav tako tudi ne po

določbi 9. člena ZOR, na katero se sklicuje pritožnica), po določbi

3. člena te pogodbe pa je tožena stranka zaradi zamude z obročnimi

plačili dolžna tožeči stranki povrniti celoten dolg z zamudnimi

obrestmi. Tudi dejstvo, da je od njenega zadnjega plačila dne

30.7.2001 v znesku 10.000,00 SIT do vložitve predloga za izvršbo dne

10.10.2001 minilo le 2 meseca in 12 dni in ne eno leto kot to trdi

tožeča stranka, na obstoj in višino njene obveznosti ne vpliva.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, zanj pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ker

pritožba ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena

ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 353. člena

ZPP zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo.