Appeal dismissed; defamation claim upheld for unfounded accusations of murder and forgery causing mental distress.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izjava toženca, v kateri neutemeljeno trdi, da je tožnik ponaredil

njegov podpis na pogodbi o najemu groba, in izjava, ki jo je podal na

glavni obravnavi v civilni zadevi, da obstaja utemeljen sum in da

naj se razišče, da je tožnik ubil pokojnega brata, ne da bi pri tem

navedel tudi utemeljenost suma, v okoliščinah, ko je do take izjave

prišlo šele potem, ko je med bratoma prišlo do spora zaradi prevzema

zaščitene kmetije, pomeni žalitev dobrega imena in časti, ki je

povzročila pri tožniku duševne bolečine, ki narekujejo odškodnino v

višini 300.000,00 SIT, čeprav tožnik ni trdil, da bi se govorice

razširile med ljudmi in ga osramotile pred okolico, in zaradi

duševnih bolečin ni iskal strokovne pomoči, so ga pa prizadele in je

bila njegova zavest o lastni vrednosti zmanjšana tako, da ne more več

med ljudi.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Trebnjem je razsodilo, da je toženec dolžan plačati

tožniku znesek 300.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini

predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas

od 23.1.2003 do 1.7.2004, od 2.7.2004 dalje pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi v 15 dneh. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je bilo

zavrnjeno, tožencu pa naloženo, da mora povrniti tožniku pravdne

stroške v znesku 80.384,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.7.2004 dalje do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz

vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku

(ZPP). Predlaga, da se sodba spremeni in tožbeni zahtevek zavrne,

tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka z obrestmi. V pritožbi

navaja, da sodba nima ocene o tem, da in iz katerih razlogov,

pomenijo besede toženca "da obstaja sum in da naj se razišče, da je

tožnik ubil pokojnega brata", dejansko civilni delikt in poseg v

osebnostne pravice. Toženec namreč ni podal nikakršnega očitka, ampak

je le izrazil, da obstaja sum in da naj se to razišče. Ne drži, da

takšna izjava že sama po sebi pomeni žaljivo dejstvo. Upoštevati je

treba, da je toženec prava neuk, da bi vedel kje podati kazensko

prijavo, in je zato ocenil, da je sodišče tista primerna institucija

za to, da bi se sum preveril v zakonitem postopku. Šlo je le za

laično prijavo suma storitve kaznivega dejanja na nepravi naslov, ki

bi jo sodišče moralo odstopiti pristojnemu državnemu tožilstvu. Ni pa

poseg v osebnostne pravice drugega ali pa žalitev. Po logiki sodišča

bi bila potem vsaka laična kazenska prijava žalitev osebnosti, kar pa

je absurd. Isto velja tudi glede trditve o ponareditvi podpisa.

Toženec ni trdil ničesar niti raznašal, zato bi tudi tu moralo

sodišče ukrepati in poslati prijavo na pristojno tožilstvo. Meni, da

so špekulacije o tem, da je znal poskrbeti za podano pravilno

prijavo, zaradi nekaj predhodnih postopkov, neprimerne. Očitno je

ocenil sodišče kot višjo instanco, na katero lahko naslovi svoje sume

in poda prijavo, kot da to poda na policiji, ki v predhodnem primeru

niti ni ukrepala in zadeve posredovala naprej. Sicer pa je tudi

prisojena odškodnina neprimerno visoka, glede na dejstvo, da ni

izkazano ničesar, kar bi lahko vplivalo na višino odškodnine. Trditev

tožnika, da je trpel duševne bolečine, je premalo, da bi bilo moč

skleniti, da so bile takšne intenzitete, ki bi opravičevale denarno

odškodnino, saj ni zaradi tega obiskal zdravnika ali poiskal ustrezne

pomoči, ali komu izpovedoval o svojem trpljenju. Meni, da ni dokazal

nastanka škode. Nasprotuje tudi odločitvi glede stroškov postopka,

glede na to, da je tožnik uspel z manj kot tretjino zahtevka in

stroškov ni mogoče deliti posebej glede temelja in posebej glede

višine, ker se o temelju ni posebej razpravljalo, ampak v sklopu

celotnega postopka. Po medsebojnem pobotanju bi moral tožnik tožencu

plačati še razliko njegovih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima

sodba potrebne razloge o odločilnih dejstvih, da je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da je sodbo mogoče

preizkusiti ter da zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožnik,

niti niso podane druge procesne kršitve, na katere je dolžno paziti

po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje,

da so v danih okoliščinah besede, ki jih je izrekel toženec na glavni

obravnavi v zadevi P 74/2002, ko je današnji toženec tožil današnjega

tožnika zaradi plačila odškodnine in je izjavil, "da obstaja sum, in

da naj se razišče, da je tožnik ubil pokojnega brata" in "da je

ponaredil njegov podpis na pogodbi o najemu groba", vzbudile

negativne občutke pri tožniku in je takšna izjava tudi sama po sebi

objektivno žaljivo dejstvo, kljub temu, da to ni bila brezpogojna

trditev, da je tožnik ubil pokojnega brata, sklicujoč se na obstoj

suma za to. Pritožbeno sodišče meni, da tudi takšna izjava, ki se

sklicuje na sum, če hkrati z njo tudi ne navaja utemeljenih razlogov

za sum, zagotovo škoduje časti tožnika in njegovemu dobremu imenu.

Zatrjevano dejstvo s strani toženca, da ni smel videti obdukcijskega

lista za pokojnega brata, ne predstavlja podlage za izražanje suma,

da je nekdo storil tako hudo kaznivo dejanje, kot je uboj lastnega

brata. Izjava toženca je zato nedvomno povzročila pri tožniku

prizadetost, o kateri tudi izpoveduje, in mu sodišče utemeljeno

verjame.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo toženčevo izjavo o sumu,

da je tožnik ubil pokojnega brata in trditvi, da je ponaredil podpis

na pogodbi o najemu groba, kar vse nedvomno škoduje časti tožnika,

kot civilni delikt, opirajoč se pri tem tudi na merila, ki so bila

izoblikovana na kazenskopravnem področju. Obrazložitev o tem v

izpodbijani sodbi je obširna in prepričljiva in ji pravzaprav

pritožbeno sodišče nima kaj dodajati. Sklicevanje toženca, da je

prava neuk, je neutemeljeno. Vsak še tako prava neuk človek ve, da so

takšne težke obdolžitve, četudi izražene kot sum, če zato nima prav

nobene podlage, ki bi ga lahko navedla na pomislek, da bi bilo to

lahko res, in če poleg tega še o tem ni povprašan s strani oseb, ki

so pristojne za raziskovanje takih dejanj, nedopustne in to tudi v

takšnih okoliščinah kot so bile dane in ki jih je ugotovilo sodišče

prve stopnje. Tudi toženčevo sklicevanje, da je prijavil sum storitve

kaznivega dejanja sodišču, zaradi česar ne bi moglo iti za žalitev

ali poseg v osebnostne pravice drugega, ne prepriča, ob tem da ni

imel nobenega utemeljenega razloga verjeti v resničnost tistega, kar

je govoril, na obravnavi v civilnem sporu. Obrazložitev sodišča prve

stopnje, zakaj ni sledilo navedbam toženca o pravni neukosti, je

prepričljiva in ima podlago v listinskih dokazih. Zato je pritožbena

trditev, da gre za špekulacijo sodišča, ko ugotavlja, da je toženec

znal poskrbeti za svoje pravice, ko je podal prijavo zaradi poskusa

uboja v zadevi K 98/2001 in glede ponarejanja podpisa na pogodbi o

najemu groba, neutemeljena. Da je trditev o ponareditvi podpisa na

pogodbi žaljiva obdolžitev, tudi ne more biti nobenega dvoma.

Pritožbena navedba v zvezi s tem, da je šlo le za podajo laične

kazenske prijave na nepravi naslov, je po mnenju pritožbenega sodišča

zgolj izgovor, ki pa mu ne gre slediti.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno ugotovitev o odškodninski

odgovornosti tožene stranke in šteje, da je tudi prisojena odškodnina

primerna in ustreza določbam 179. člena Obligacijskega zakonika.

Ugotovitev, da je toženec prizadel tožnika in se njegova prizadetost

odraža na način, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in da zato

ne hodi več med ljudi, od dogodka pa je že leto in pol, čeprav ni

iskal strokovne pomoči za svojo čustveno prizadetost, je prisojena

odškodnina v znesku 300.000,00 SIT po prepričanju pritožbenega

sodišča primerna. Z neutemeljenim izražanjem suma o uboju lastnega

brata in trditvijo o ponareditvi podpisa, glede na splošna izkustva

ni dvomiti, da je tožnik trpel takšne duševne bolečine, ki

opravičujejo tudi denarno odškodnino v navedenem znesku.

Neutemeljeno pa se tožena stranka pritožuje tudi zoper odločitev o

pravdnih stroških. Toženec je nasprotoval tako temelju kot višini

tožbenega zahtevka, pri čemer vztraja tudi še v pritožbi. Odločitev

sodišča prve stopnje, ko je upoštevalo pri tožeči stranki 66 % uspeh,

ker je uspela po temelju in delno po višini, je v danem primeru v

skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP. Dejstvo je, da se je

izkazala tožba tožeče stranke kot delno utemeljena, zato bi bila

odločitev, kot jo glede stroškov predlaga tožena stranka, da bi ji

moral tožnik še povrniti njene stroške nesprejemljiva ob tem, da

gredo tožeči stranki stroški najmanj od uspelega dela svojega

zahtevka, kar pa bi bilo več kot je tožena stranka imela svojih

stroškov.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno

zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu

potrdilo na podlagi 353. člena ZPP.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker niso bili zaznamovani.