Appeal partially allowed; statute of limitations restarted by debt acknowledgment; interest award reversed for lack of reasoning.

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno

razveljavi v prvem odstavku izreka, in sicer v delu, ki se nanaša na

obrestno odločitev (plačilo obresti od glavnice po 18% letni obrestni

meri, določeni s kreditno pogodbo št. 050-42/041507, od 11.6.1998

dalje do plačila). V ostalem se pritožba zavrne in v

nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče sprejema materialnopravno oceno sodišča prve

stopnje, da je toženka pripoznala dolg. Po določbi drugega odstavka

392. člena ZOR zastaranje, pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne

teči znova od pripoznave. Preneseno na konkretni primer to pomeni, da

vtoževana regresna terjatev tožnice do tožencev v skladu z določbo

šestega odstavka 380. člena ZOR do vložitve tožbe ni zastarala, ne

glede na to, ali je začelo zastaranje zavarovankine terjatve (banke

kreditodajalke) do tožencev teči avgusta leta 1994 ali pred tem, in

ne glede na to, ali velja za zastaranje takšne terjatve splošni

petletni zastaralni rok (371. člen ZOR) ali triletni zastaralni rok

(drugi odstavek 372. člen ZOR). Od pripoznave terjatve do vložitve

tožbe ni pretekel ne prvi ne drugi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča v Radovljici, opr. št. I 98/01054 z dne 31.12.1998

v točki 1 in 3 izreka v celoti v veljavi in sta toženca nerazdelno

dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v višini 130.648,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pravočasno pritožujeta toženca. Uveljavljata

vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno

besedilo) in predlagata razveljavitev sodbe, ali pa takšno spremembo,

da se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišču prve stopnje očitata, da je

obrazložitev dokaznega predloga po zaslišanju toženke neobrazložena

in da se sodišče ni izreklo o tem dokaznem predlogu. Sklicujeta se na

določbo prevoda splošnih kreditnih pogojev o predčasni zapadlosti

kredita v primeru zamude s plačili kredita. Iz neprevedene listinske

dokumentacije naj bi bilo razvidno, da je kredit v celoti zadel v

plačilo pred 18.11.1993 zaradi česar je ob vložitvi tožbe 19.11.1998

že potekel petletni zastaralni rok. Sodišče je napačno uporabilo

določbo 939. člena ZOR. Za škodo je odgovoren, kdor je v pogodbi o

zavarovanju kredita označen kot kreditojemalec. Iz police št.

304/OBR/92 izhaja, da je kreditojemalec D. S. - restavracija P..

Kreditojemalec je pravna in ne fizična oseba, zato bi morala biti

tožba vložena proti pravni osebi. Toženka je šele 14.6.2004 slučajno

našla zapisnik o priliki osebnega obiska tožničinega pooblaščenca,

zaradi česar, ga je lahko predložila šele v pritožbenem postopku. Iz

zapisnika izhaja, da gre za obisk dne 30.9.1994. S tem je dokazano,

da je terjatev zastarala.

Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe in

priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

S trditvami o neobrazloženi zavrnitvi dokaznega predloga tožena

stranka očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke

drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar kot bo razvidno iz nadaljnje

obrazložitve, neutemeljeno. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila

toženka na glavno obravnavo dne 6.5.2004 pravilno povabljena

(vročilnica pripeta na list. št. 69 spisa). Njen pooblaščenec in

toženec sta sicer na naroku povedala, da je toženka zbolela, da ima

vročino in zato ni prišla (zapisnik o glavni obravnavi z dne 6.5.2004

na list št. 71 spisa), vendar o toženkini bolezni nista predložila

zdravniškega potrdila, niti ga ni kasneje predložila toženka sama.

Zato so navedbe o toženkini bolezni ostale nedokazane. Toženkin

izostanek z naroka je bil neopravičen, kar pomeni, da je dokaz z

zaslišanjem toženke pravilno zavrnjen že iz tega razloga (prim.

tretji odstavek 258. člena ZPP). Poleg tega pa dokazni predlog z

zaslišanjem strank, torej tudi toženke, ni bil substanciran z

dejstvi, ki bi, če bi se izkazala za resnične, lahko pripeljala do

ugodnejše odločitve za toženo stranko. Zaslišanje strank je bilo

predlagano zaradi ugovora pasivne legitimacije toženca (glej ugovor

na list. št. 7 spisa), pa še ta se je po zaslišanju toženca, ki je

povedal, da je bil porok in ob jasnem pogodbenem določilu, da je

toženec sodolžnik, izkazal za neutemeljenega. To pomeni, da toženi

stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, četudi je

bila opravičeno odsotna. O čem naj bi toženka izpovedala ni

pojasnjeno niti v pritožbi.

Pritožbeno sodišče sprejema materialnopravno oceno sodišča prve

stopnje, da je toženka s podpisom zapisnika z dne 14.11.1996 (priloga

A32) pripoznala dolg (prim. drugi odstavek 387. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 z nadaljnjimi

spremembami). Po določbi drugega odstavka 392. člena ZOR zastaranje,

pretrgano z dolžnikovo pripoznavo, začne teči znova od pripoznave.

Preneseno na konkretni primer to pomeni, da vtoževana regresna

terjatev tožnice do tožencev v skladu z določbo šestega odstavka 380.

člena ZOR do vložitve tožbe dne 19.11.1998 ni zastarala, ne glede na

to ali je začelo zastaranje zavarovankine terjatve (banke

kreditodajalke) do tožencev teči avgusta leta 1994 ali pred tem in ne

glede na to, ali velja za zastaranje takšne terjatve splošni petletni

zastaralni rok (371. člen ZOR) ali triletni zastaralni rok (drugi

odstavek 372. člen ZOR). Od pripoznave terjatve 14.11.1996 do

vložitve tožbe 19.11.1998 ni pretekel ne prvi ne drugi. Kljub temu,

da vprašanje zapadlosti terjatve kreditodajalke do tožencev za

rešitev ugovora zastaranja (zaradi pripoznave dolga) ni relevantno,

pritožbeno sodišče v odgovor pritožbenim navedbam pojasnjuje, da

toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista oporekala

tožničinim trditvam, da je kredit v celoti zapadel v plačilo v mesecu

avgustu 1994, nasprotno sta najprej zatrjavala, da terjatev sploh še

ni zapadla, nato pa, ne da bi zatrjevala drug datum zapadlosti od

tistega, ki ga je navajala tožnica, ugovarjala zastaranje. V tem

smislu so pritožbene trditve, da je kreditna terjatev zapadla pred

18.11.1993, za kar v predloženih (upoštevnih) dokazih ni opore,

nedovoljena nova dejstva (prvi odstavek 337. člen ZPP). Neutemeljeno

pa je tudi sklicevanje na neprevedeno dokumentacijo. Le-ta je, ker ni

v uradnem jeziku sodišča - slovenskem jeziku - neupoštevna na vseh

stopnjah sojenja (prim. 104. člen ZPP). Če toženca menita, da so jima

s strani nasprotne stranke predložene listine v korist, bi morala

sama dostaviti prevod teh listin in pojasniti, kaj z njimi

dokazujeta.

Iz istih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče pojasnilo že v

odločbi, opr. št. II Cp 1871/2002 z dne 26.11.2003, je neutemeljen

tudi pritožbeni očitek, da v obravnavani zadevi ne pride v poštev

uporaba določbe prvega odstavka 939. člena ZOR, češ da v pogodbi o

zavarovanju kredita nista označena kot kreditojemalca toženca, temveč

D.S. - restavracija P.. Subrogacija po omenjenem določilu pomeni

prehod zavarovančevih pravic proti odgovorni osebi na zavarovalnico.

Odgovorna oseba je tisti, ki ni izpolnil svojih pogodbenih obveznosti

po kreditni pogodbi. V obravnavani zadevi sta bila to toženka (in ne

kakšna gospodarska družba) kot kreditojemalka in toženec kot

sodolžnik. Ta dva sta z neizpolnjevanjam pogodbenih obveznosti kršila

kreditno pogodbo. Po splošnih kreditnih pogojih je banka s tem

pridobila pravico zahtevati vračilo celotne glavnice s pripadki

oziroma celotnega neporavnanega dolga. Ker pa je bil kreditodajalkin

interes zavarovan z zavarovalno pogodbo, je z nastankom zavarovalnega

primera pridobila pravico zahtevati povrnitev škode nastale v njenem

premoženju. Ker je izkoristila to drugo možnost in ji je tožnica

izplačala odškodnino (to ni bilo sporno), so na tožnico do višine

izplačane odškodnine (tudi ta ni bila sporna) prešle vse pravice

zavarovanke do tožencev. Gre za tipičen primer zakonite subrogacije

(prim. tudi 300. člen ZOR).

V skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP lahko pritožbeno

sodišče upošteva le tiste nove dokaze, ki jih stranka brez svoje

krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Dejstvo, da je toženka zapisnik z dne 30.9.1994 (priloga B9) slučajno

našla šele po zaključku postopka pred sodiščem prve stopnje, je

razlog na njeni strani - njena krivda. Zato pritožbeno sodišče tega

dokaza ni upoštevalo. Dodati je še, da dolžnik dolg lahko pripozna

neomejenokrat, in da vsaka naslednja pripoznava dolga pretrga tek

zastaranja po predhodni.

Pritožbeno sodišče je v okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek

350. člena ZPP) ugotovilo, da je izpodbijana sodba v delu, s katerim

sta toženca obsojena na plačilo zamudnih obresti od glavnice po 18%

letni obrestni meri, določeni s kreditno pogodbo št. 050-42/041507,

od dne 11.6.1998 dalje do plačila, obremenjena z bistveno kršitvijo

določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena

ZPP. Obrazložitev sodbe namreč nima razlogov o zamudnih obrestih,

poleg tega pa je takšen izrek nerazumljiv, ker kreditna pogodba

obresti po 18% letni obrestni meri ne določa. Pritožbeno sodišče je

zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša

na obresti razveljavilo (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ostalem je,

ker ni našlo ne uveljevljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih

kršitev, pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve

stopnje dopolniti razloge o zamudnih obrestih. Zavzeti bo moralo

stališče ali ima tožnica zaradi subrogacije pravico do pogodbenih

obresti ali le do zamudnih obresti, ki veljajo za terjatve v tuji

valuti ter tudi od kdaj dalje. V zvezi s tem bo moralo pozvati

tožnico, da pojasni, zakaj zahteva obresti od 11.6.1998 dalje, čeprav

navaja, da jih zahteva od vložitve predloga za izvršbo.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da

jih krije vsaka stranka sama. Tožnica zato, ker njen odgovor na

pritožbo ni v ničemer prispeval k lažji in hitrejši odločitvi

pritožbenega sodišča, zaradi česar ga pritožbeno sodišče ocenjuje za

nepotrebnega v smislu določbe 155. člena ZPP, toženca pa zato, ker

sta s pritožbo uspela le v neznatnem delu, ki se nanaša na stransko

terjatev. Iz istega razloga pritožbeno sodišče kljub delni

razveljavitvi sodbe ni posegalo v sprejeto stroškovno odločitev (prvi

in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in četrtim odstavkom

165. člena ZPP).