Appeal allowed; driver fleeing scene without knowing accident occurred loses insurance coverage.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Če zavarovanec povzroči s svojo vožnjo na cesti okoliščine, zaradi

katerih potem pride do prometne nesreče (na vozišče povleče betonske

stebričke z verigo, ki so zaprli določen del cestišča), izgubi

zavarovalno kritje, ker se je odpeljal s kraja, kjer se je zgodila

nesreča, le vprimeru, če je, predno se je odpeljal, videl, da se je

nesreča zgodila. Kasnejše vedenje o tem, pa ne šteje kot razlog za

izgubo pravice iz zavarovanja po tč. 3c. 1. odst. 3. čl. Splošnih

pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je razsodilo, da ostane plačilni nalog

tega sodišča opr. št. I 821/2001 z dne 29.6.2001, po katerem je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v znesku

864.553,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot so določene, in

za plačilo 15.600,00 SIT stroškov postopka, v veljavi. Toženi stranki

je naložilo, da mora plačati tožeči stranki še nadaljnjih 25.166,00

SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožil toženec. Ne sprejema dejstva, da je

odgovoren za nesrečo in nasprotuje dokazni oceni sodišča prve

stopnje, ko je verjelo priči V. O., ne pa priči M. P.. Ne drži, da je

podrl nosilce, ki so bili povezani z verigo, in jih potegnil na

nasprotno smerno vozišče, kar dokazuje z vpogledom slik poškodbe

vozila. Zanika, da bi pobegnil s kraja prometne nesreče, ki je ni

videl, zanika pa tudi, da bi bil alkoholiziran in zatrjuje, da vozila

ni upravljal, zato se ne čuti dolžnega ter odgovornega opravljati

preizkusa alkoholiziranosti za nesrečo, ki je ni povzročil in za

katero ni odgovoren. Trdi, da je tožeča stranka zavajala tako njega

kot oškodovanca, kar je navajala v dopisu, da ga oškodovanec pozna in

trdi, da je odgovoren za nesrečo, čeprav je oškodovanec sam povedal

na obravnavi, da toženca vidi prvič v življenju, kar potrjuje, da z

voznikom P. M. nista bila na kraju, ko je prišlo do nesreče in zato

tudi ni prišlo do pobega s kraja le-te. Ne policisti, ne priče se ne

spominjajo dogodkov in vsi le domnevajo, kaj se je zgodilo. Predlaga,

da sodišče dodobra prouči zadevo in njegovi pritožbi ugodi, saj se

čuti izigranega glede na to, da je bil brez zaposlitve in ni imel

finančnih možnosti za svojo obrambo ter pravično sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da

izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve

stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, ker je štelo, da je tožena

stranka izgubila zavarovalne pravice po 3. točki 1. odstavka 3. člena

Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ker je

vozilo tožene stranke, v katerem je bil toženec, odpeljalo s kraja

nesreče, ne da bi sporočil svoje podatke in se je s tem izognil

preizkusu alkoholiziranosti, poleg tega, pa da tudi ni dokazal, da

sam ali pa voznik M. P. ni kriv za obstajanje okoliščin iz 1.

odstavka 3. člena citiranih splošnih pogojev, oziroma da nastanek

škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Po določbi 3.c točke 1. odstavka AO-97 izgubi zavarovanec svoje

pravice iz zavarovanja, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi

svoje alkoholiziranosti, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti

alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka

prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da

je toženec lastnik vozila, da je med pravdnima strankama obstajala

zavarovalna pogodba, katere sestavni del so tudi splošni pogoji za

zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-97, da je bila škoda

povzročena z vozilom tožene stranke, ki je podrlo nosilce, povezane z

verigo, in jih povleklo na nasprotno smerno vozišče, kar je bilo

vzrok za trčenje K. D. v betonski nosilec in nastanek škode.

Prerekano tudi ni dejstvo, da sta toženec in M. P. odpeljala s kraja,

kjer so bili podrti nosilci na vozišču, ki so bili vzrok za nastanek

škode. Vendar pa v izpodbijani sodbi ni ugotovitve, kdaj sta se

toženec in M. P. odpeljala s kraja, kjer je prišlo do prometne

nesreče. Bistveno je namreč za izgubo zavarovalnih pravic, ali je

tedaj, ko sta se odpeljala, glede na to da ni bilo neposrednega stika

med vozilom tožene stranke in oškodovančevim, že prišlo do trčenja

oškodovanca in nastanka njegove škode, ali pa se je to zgodilo šele

po njunem odhodu. Le če sta se toženec in priča odpeljala že po

tistem, ko je prišlo do prometne nesreče oziroma sta vedela zanjo, pa

sta se odpeljala, bi bili lahko izpolnjeni pogoji po 3.c točki 1.

odstavka AO-97, na podlagi katerih bi tožena stranka izgubila

zavarovalne pravice. Ker sodba ne vsebuje ugotovitve, da sta toženca

odpeljala že pred trčenjem oškodovanca v ovire na cesti, ki sta jih

povzročila, niti ugotovitve, da je tožena stranka vedela, da je že

prišlo do prometne nesreče, pa sta se odpeljala, kar vse so odločilne

okoliščine za pravilno uporabo splošnih pogojev za zavarovanje

avtomobilske odgovornosti, se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. To

pa je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339.

člena ZPP, ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbeno

sodišče je zato pritožbi tožene stranke, ker je na ugotovljeno

kršitev dolžno paziti po uradni dolžnosti, ugodilo in je

izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje,

da o njej ponovno odloči.