Appeal dismissed; claim for will defect due to coercion rejected for lack of specific factual allegations.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Tožeča stranka zatrjuje zgolj, da je toženec silil zapustnico, da

svoje nepremičninsko premoženje zapusti njemu, da je bila

oporočiteljica s strani toženca daljše obdobje izpostavljena

pritiskom, s katerimi jo je na vsak način želel prisiliti v podpis

oporoke, ter da je podpis oporoke izsilil. Takšne opredelitve prisile

so tudi po oceni pritožbenega sodišča presplošne in ostajajo na ravni

pravnih standardov iz zakonske norme 1. odstavka 60. člena ZD. Iz

njih ni razvidno niti, ali gre morebiti za fizično ali psihično

prisilo.

Ker tožbena naracija ne vsebuje vseh pravotvornih dejstev, ki bi

utemeljevala pravno posledico, ki jo uveljavlja, je tožbeni zahtevek

nesklepčen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na ugotovitev neveljavnosti oporoke z dne 8.4.2003 v obliki

notarskega zapisa opr. št. Io 4/2003 pokojne A. Š. Odločilo je, da

mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 170.118,00 SIT pravdnih

stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve

stopnje do plačila.

Proti sodbi se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena

razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka ni mogla

natančno vedeti, kako je toženec na zapustnico opravljal pritisk

oziroma prisilo, tako da mu je zapustila premoženje. Iluzorno je

pričakovati, da bi bile tožnicam znane njegove metode, saj pri

izvajanju prisile niso bile prisotne. Znano jim je le to, kar izhaja

iz listinskih dokumentov, kar so izvedele od prič in kar jim je

povedala zapustnica sama, v zvezi s čimer so bili tudi predlagani

ustrezni dokazi. Sporna oporoka je bila zapisana le nekaj dni za tem,

ko je zapustnica v predhodni oporoki navedla, da toženec nanjo vrši

prisilo, in manj kot dva meseca za tem, ko je notar zavrnil overitev

zapustničine oporoke, ker je izjavila, da jo podpisuje pod prisilo.

Glede na časovno sosledje opisanih dogodkov je očitno, da izpodbijana

oporoka ne predstavlja prave zapustničine volje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga, naj pritožbeno

sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Oporoka je izjava oporočiteljeve volje in mora ustrezati njegovi

pravi in resnični volji, v nasprotnem primeru ima volja napake. Če je

bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil,

ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega,

ker je bil v zmoti, je oporoka neveljavna (1. odstavek 60. člena

Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 67/01,

ZD). Napako volje lahko med drugim torej povzroči prisila, ki jo

izvaja tisti, ki mu je v oporoki kaj naklonjeno, ali celo tretji. ZD

loči dve vrsti prisile: silo in grožnjo. O sili govorimo, kadar je

uporabljeno fizično nasilje, o grožnji, kadar gre za psihično

nasilje, tudi za strah ali zlorabo stiske zapustnika. Pravno

upoštevna pa ni kakršnakoli prisila, temveč le tista, ki dejansko

vpliva na oporočiteljevo odločitev, ali bo napravil oporoko in s

kakšno vsebino. Slednje pa je odvisno od narave samega prisiljenega

ravnanja.

Eden od razlogov za nepriznanje oporoke je torej obstoj napak v volji

opročitelja (sila, grožnja, zmota, zvijača). Oporoka s takšno

eventualno materialnopravno pomanjkljivostjo je izpodbojna, zato jo

je treba uveljavljati. Navedeno pomeni, da v sporu zaradi

neveljavnosti oporoke zaradi napak volje oporočitelja trditveno in

dokazno breme glede obstoja napake nosi tisti, ki oporoko izpodbija.

Tožeča stranka, ki se v konkretnem primeru sklicuje na napako

oporočiteljičine volje kot posledice prisile, lahko uživa sodno

varstvo le pod predpostavko, da gre za pravno relevantno prisilo, to

je silo ali grožnjo, ki bi lahko vplivala na voljo oporočiteljice.

Ker je prisila zaznavna v ravnanjih različnih oblik in zajema

neskončno mnogo različnih dejanskih stanj, je za obstoj takšne

prisile treba v tožbi zatrjevati, v dokaznem postopku pa dokazati

obstoj konkretnega "prisiljujočega" ravnanja. Ravnanje, s katerim naj

bi toženec vplival na oporočiteljico, da je napravila oporoko oziroma

oporoko z določeno vsebino, je torej treba konkretizirati.

Tožeča stranka zatrjuje zgolj, da je toženec silil zapustnico, da

svoje nepremičninsko premoženje zapusti njemu, da je bila

oporočiteljica s strani toženca daljše obdobje izpostavljena

pritiskom, s katerimi jo je na vsak način želel prisiliti v podpis

oporoke, ter da je podpis oporoke izsilil. Takšne opredelitve prisile

so tudi po oceni pritožbenega sodišča presplošne in ostajajo na ravni

pravnih standardov iz zakonske norme 1. odstavka 60. člena ZD. Iz

njih ni razvidno niti, ali gre morebiti za fizično ali psihično

prisilo. Sodišče prve stopnje je tožečo stranko na naroku za glavno

obravnavo 6.6.2005 dvakrat pozvalo, naj dopolni dejansko podlago

tožbe s pravno pomembnimi okoliščinami (okoliščinami, ki bi

utemeljevale, ali gre za silo ali grožnjo). Tožeča stranka je na

poziv reagirala tako, da je navedla zgolj, da so predlagane priče

tiste, ki bi vedele povedati o dolgotrajnem izvajanju prisile na

pokojnico s strani tožene stranke. Iz tožbenega gradiva tako ne

izhaja trditev, na podlagi kakšnega konkretnega ravnanja tožene

stranke naj bi bila oporočiteljica prisiljena v podpis izpodbijane

oporoke. Sodišče ni dolžno izvajati "informativnih" dokazov

(predlaganega zaslišanja prič), s katerim bi se morda ugotovile

pravno relevantne okoliščine, ki iz trditvenega gradiva tožeče

stranke sicer ne izhajajo. Ker tožbena naracija ne vsebuje vseh

pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala pravno posledico, ki jo

uveljavlja, je tožbeni zahtevek nesklepčen, kot je pravilno ugotovilo

že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je tako pri preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo,

da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje

pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo nobene po

uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka. Pritožbo je zato zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje

stroške odgovora na pritožbo, saj ta, glede na njegovo vsebino, ni

bil potreben (1. odstavek 155. člena ZPP).