Appeal dismissed; ownership transfer requires registered owner's capacity to dispose of real property rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker gre pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice za izveden

način pridobitve lastninske pravice, kar pomeni, da pridobitelj

lastninsko pravico izvaja iz lastninske pravice svojega prednika, je

poleg veljavnega pravnega naslova in pridobitnega načina nujen

predpogoj za pridobitev lastninske pravice pridobitelja ravno

razpolagalna sposobnost odsvojitelja. To pa ima le zemljiškoknjižni

lastnik nepremičnine. Četudi je namreč možno lastninsko pravico na

nepremičnini pridobiti tudi na originaren način (torej brez vknjižbe

v zemljiški knjigi, ki je v teh primerih le deklaratornega značaja),

izvenknjižni lastnik svoje lastninske pravice brez njenega

predhodnega vpisa v zemljiški knjigi na tretjo osebo ne more veljavno

prenesti. Zemljikoknjižno dovolilo lahko namreč izstavi le

zemljiškoknjižni lastnik. Od razpolagalno nesposobne osebe pa

lastninske pravice na nepremičnini (za razliko od premičnin) v

nobenem primeru ni mogoče pridobiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku tokrat zavrnilo

zahtevek tožnikov na ugotovitev njune solastninske pravice, vsakega

do 1/4, na parceli št. 565, vpisani pri vl. št. 1524 k.o. Š.; kot je

zavrnilo tudi zahtevek na izstavitev listine, sposobne za vknjižbo te

solastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožnikoma je nadalje

naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 182.743,20 SIT,

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne

sodbe dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo vlagata pritožbo tožnika, in sicer iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo;

ZPP) ter predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču prve stopnje v prvi vrsti očitata bistveno kršitev določb

pravdnega postopka, ker so razlogi sodbe o bistvenih okoliščinah v

nasprotju z dokazi. V nadaljevanju pa sicer sprejemata dokazno oceno

prvostopnega sodišča, da prodajalka M. Z. ni bila zemljiškoknjižna

lastnica sporne parcele, vendar poudarjata, da je bila glede na

izveden dokazni postopek brez dvoma dejanska lastnica sporne parcele.

Prvostopnemu sodišču nadalje očitata nepopolno ugotovitev dejanskega

stanja, saj se to ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj so formalni

lastniki sporne parcele dovolili, da je M. Z. s parcelo

pravnoposlovno razpolagala, če ni bila njena lastnica; kot

tudi ne z vprašanjem, kako je toženka na podlagi iste sporne

prodajne pogodbe (za razliko od tožnikov) postala

zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele; niti z vprašanjem,

zakaj sta tožnika sporno parcelo okoli 3 leta sama hasnovala

in jo nato celo dala v najem. Nepopolno ugotovljeno dejansko

stanje pa je posledica neutemeljene opustitve izvedbe z

njune strani predlaganih dokazov z zaslišanjem prič V. Z. in

M. V. ter toženke. Ti bi namreč lahko izpovedali, kakšni so

razlogi, da dejanska lastnica ni bila vpisana v zemljiški knjigi.

Prvostopno sodišča pa tudi ni dokazno ovrednotilo pravdnega spisa

Temljenega sodišča v Kranju, opr.št. P 207/91, še posebej

pripravljalne vloge z dne 5.8.1991, iz katere je razvidno, da so se

pravdne stranke dogovarjale o razparcelaciji sporne parcele, ter

dopisa odvetnika P. z dne 6.1.1994, ki je toženki pisal v zvezi s

sporno parcelo. Glavni pritožbeni očitek pa se nanaša na zmotno

uporabo materialnega prava. Zmoten je namreč prvostopni zaključek, da

M. Z. ni mogla prodati sporne parcele tožnikoma, ker ni bila

zemljiškoknjižna lastnica. Za pridobitev lastninske pravice na

nepremičnini namreč ni nujno, da je prodajalec vknjižen v zemljiški

knjigi, temveč je pomembno, da je ob sklenitvi pogodbe njen dejanski

lastnik, zemljiškoknjižno stanje pa bi se lahko uredilo tudi

naknadno. Po pritožbenih izvajanjih je prvostopno sodišče tudi

prezrlo pomembno dejstvo, da se v življenju v veliko primerih pogodbe

sklepajo v ustni obliki, pri čemer je sodna praksa štela, da so tudi

takšne pogodbe (čeravno je za njihovo veljavnost predpisana pisna

oblika), v primeru realizacije veljavne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika utemeljujeta pridobitev solastninske pravice na parceli št.

565 k.o. Š. na pravnoposlovni podlagi. Ker se na temelju pravnega

posla lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v

zemljiško knjigo, (prim. pravno pravilo paragrafa 425 v zvezi s

paragrafom 431 Občega državljanskega zakonika (ODZ), ki ga je v tej

zadevi treba uporabiti glede na to, da je bila sporna prodajna

pogodba po neizpodbijanih prvostopnih ugotovitvah sklenjena v letu

1969), je že iz tega razloga zavrnitev ugotovitvenega dela zahtevka

pravilna. Tožnika namreč nista zatrjevala, da bi vtoževano

solastninsko pravico pridobila na originaren oziroma izviren način.

Prvostopno sodišče pa je pravilno zavrnilo tudi zahtevek tožnikov na

izstavitev za vknjižbo lastninske pravice sposobne listine. Zavrnitev

tega dela zahtevka temelji na pravilnem prvostopnem pravnem

naziranju, da namreč prodajalka M. Z., ki v času odsvojitve (oziroma

nikoli) ni bila zemljiškoknjižna (so)lastnica sporne parcele, na

tožnika ni mogla veljavno prenesti lastninske pravice na njej.

Pritožbenim izvajanjem, češ da je odločilno, da je bila prodajalka

"dejanska" lastnica sporne parcele, tako ni mogoče pritrditi. Ob tem

niti ni jasno, kaj naj bi to v pritožbi zatrjevano dejansko

lastništvo prodajalke pomenilo. Domnevo, da velja za lastnika

nepremičnine tisti, ki je kot lastnik vknjižen v zemljiški knjigi, je

sicer mogoče izpodbiti, a tožnika tekom prvostopnega postopka trditev

v tej smeri nista podala. Nista torej pojasnila, na kakšnem temelju

utemeljujeta zatrjevano "izvenknjižno" lastninsko pravico prodajalke,

prvostopno sodišče pa dejanskega stanja mimo trditvene podlage ne

more ugotavljati (prim. 2. odstavek 7. člena ZPP). Pritožbeno sodišče

le še dodaja, da prvostopno sodišče tudi sicer (torej, če bi tožnika

takšne trditve podala), dejstev v tej smeri ne bi bilo dolžno

ugotavljati, saj za odločitev v tej zadevi niso pravnoodločilna.

Pravnoodločilno je namreč le, da prodajalka ni bila zemljiškoknjižna

lastnica sporne parcele, medtem ko ni relevantno, zakaj je temu tako.

Zato je potrebno kot neutemeljene zavrniti tudi vse pritožbene

očitke, ki so naperjeni zoper popolnost na prvi stopnji ugotovljenega

dejanskega stanja. Dejstvo je, da prodajalka v času odsvojitve v

zemljiški knjigi ni bila vpisana kot (so)lastnica sporne parcele, in

čim je tako, kljub obstoju veljavne kupoprodajne pogodbe kot

zavezovalnega pravnega posla (neveljavnosti prvostopno sodišče namreč

ni ugotovilo, zato so pritožbena izvajanja v smeri, češ da ustno

sklenjena realizirana pogodba lahko predstavlja veljavno pogodbo,

nerazumljiva) zaradi pomanjkanja razpolagalne sposobnosti na tožnika

ni mogla prenesti solastninske pravice na sporni parceli. Ker gre pri

pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice za izveden način

pridobitve lastninske pravice, kar pomeni, da pridobitelj lastninsko

pravico izvaja iz lastninske pravice svojega prednika, je poleg

veljavnega pravnega naslova in pridobitnega načina nujen predpogoj za

pridobitev lastninske pravice pridobitelja ravno razpolagalna

sposobnost odsvojitelja. To pa ima le zemljiškoknjižni lastnik

nepremičnine. Četudi je namreč možno lastninsko pravico na

nepremičnini pridobiti tudi na originaren način (in s tem brez

vknjižbe v zemljiški knjigi, ki je v teh primerih le deklaratornega

značaja), izvenknjižni lastnik te svoje lastninske pravice brez

njenega predhodnega vpisa v zemljiški knjigi na tretjo osebo ne more

veljavno prenesti. K izstavitvi zemljikoknjižnega dovolila se namreč

lahko veljavno zaveže le zemljiškoknjižni lastnik. Po povedanem je

pravilen prvostopni zaključek, da prodajalka razpolagalne sposobnosti

ni imela. Od razpolagalno nesposobne osebe pa lastninske pravice na

nepremičnini (za razliko od premičnin) ni mogoče pridobiti v nobenem

primeru. Materialno pravo je bilo torej na prvi stopnji pravilno

uporabljeno.

Kot neutemeljene je bilo nadalje treba zavrniti tudi pritožbene

očitke o tem, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem,

kako da je lahko toženka na podlagi sporne prodajne pogodbe postala

zemljiškoknjižna lastnica sporne parcele, saj so ti očitki

protispisni. Iz prvostopnih ugotovitev (temelječih na

zemljiškoknjižnem izpisku) izhaja, da je postala toženka lastnica

sporne parcele na podlagi darilne pogodbe, sklenjene z

zemljiškoknjižnim lastnikom V. Z., in ne na podlagi sporne prodajne

pogodbe. Enako velja za pritožbene očitke, češ da se prvostopno

sodišče ni opredelilo do dokaza z vpogledom v drug pravdni spis, saj

temu ni tako (prim. 4. stran prvostopne sodbe), pa tudi sicer bi se z

izvedbo tega dokaza dokazovala le dejstva, ki za odločitev v tej

zadevi (po zgoraj obrazloženem) niso pravno relevantna. Iz istega

razloga prvostopno sodišče tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov z

zaslišanjem prič V. Z. in M. V. ter toženke. Pa tudi sicer pritožbeno

sodišče ugotavlja, da sta tožnika tekom prvotnega postopka dokaz z

zaslišanjem prič V. Z. in M. V. (prim. list. št. 53 spisa) umaknila,

zato ju prvostopno sodišče že iz tega razloga ni bilo dolžno

izvajati. Za umaknjen dokazni predlog se namreč šteje, da ni bil

nikoli podan. Sicer sta tožnika ta dokazna predloga v ponovljenem

postopku ponovno podala, a skladno s spremenjeno določbo 2. odstavka

362. člena ZPP (ki je bila v času izvedbe ponovljenega postopka že v

veljavi- ZPP-A, Ur.l. RS, št.96/02) smejo stranke v ponovljenem

postopku navajati le tista nova dejstva in predlagati nove dokaze, ki

jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti in

predložiti. Po povedanem pritožbi, kolikor ta meri na absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339.

člena ZPP, ni mogoče pritrditi. Res je sicer, da v izpodbijani sodbi

ni obrazloženo, zakaj je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo, kar bi

lahko predstavljajo pritožbeni razlog relativno bistvene kršitve

določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2.

odstavkom 287. člena ZPP, vendar pa tudi ta kršitev ni podana, saj

drugačno postopanje sodišča ni vplivalo (in tudi ni moglo vplivati)

na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Po povedanem je bilo na prvi stopni dejansko stanje pravilno in

popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je

prvostopno sodišče tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Ker

pritožbeno sodišče v postopku in sodbi sodišča prve stopnje tudi ni

ugotovilo nobenih po uradni dolžnosti upoštevnih (2.

odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 339. člena

ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (pritožnika

sta sicer smiselno uveljavljala tudi absolutno bistveno

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339.

člena ZPP, vendar povsem neobrazloženo), je bilo treba

pritožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrniti in potrditi

sodbo sodišča prve stopnje (353.člen ZPP). Ker tožnika s

pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1.

odst. 154. člena ZPP).