Appeal dismissed; court upheld non-property damage compensation for pain, fear, and mental suffering based on Article 179 of the Obligations Act.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Presoja višine odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi

skaženosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v zvezi s škodnim

dogodkom dne 16.7.2002 prisodilo tožniku iz naslova nepremoženjske

škode odškodnino v znesku 1,400.000,00 SIT (iz naslova telesnih

bolečin 500.000,00 SIT, iz naslova strahu 300.000,00 SIT, iz naslova

duševnih bolečin zaradi skaženosti 100.000,00 SIT in iz naslova

duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 500.000,00

SIT), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je odločilo,

da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v

znesku 562.170,00 SIT s pripadki.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, uveljavlja pritožbena

razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe

tako, da tožeči stranki prisodi nižjo denarno odškodnino. Navaja, da

iz mnenja sodnega izvedenca izhaja, da je poškodba pri tožniku

pustila samo to posledico, da ima omejeno gibljiv levi kazalec. Ob

slabem vremenu pa se lahko pojavljajo občutki neprijetnosti, za

katere pa odškodnine ni mogoče prisoditi. Tožnik bi bil upravičen do

odškodnine samo zaradi omejene gibljivosti levega kazalca. Prisojena

odškodnina 500.000,00 SIT je previsoka tudi zato, ker gre za poškodbo

levega kazalca. Pritožba meni, da za prisojo odškodnine iz naslova

duševnih bolečin zaradi skaženosti glede na ugotovitve izvedenca ni

podlage. Po mnenju sodnega izvedenca je tožeča stranka ob škodnem

dogodku trpela intenziven primarni in zmeren sekundarni strah. Tej

ugotovitvi pritožnica ne oporeka, sporno pa je, ali je intenziteta

takšnega strahu zadostna za prisojo odškodnine, saj je bil v manjši

meri prizadet le kazalec leve roke. Za telesne bolečine je prisojena

odškodnina primerna. Sodišče bi moralo od prisojene odškodnine

odšteti valorizirano zavarovalnino, ker je premijo iz naslova

kolektivnega zavarovanja plačala tožena stranke (poročila VS RS,

184/1, stran 13).

Pritožba ni utemeljena.

Odmera denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej določitev

satisfakcije oškodovancu, pomeni uporabo pravnega standarda pravične

denarne odškodnine. Telesne bolečine, duševne bolečine in strah

nimajo cene, zato obstajajo merila za določitev vsebine tega pravnega

standarda, ki izhajajo iz 179. čl. OZ. Po navedeni določbi je treba

pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost in

trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu in sicer glede na vse

konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu s

ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo

omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena tudi objektivno in

sicer glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na

ustrezno uvrstitev v razmerju med manjšimi, večjimi in

katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna

praksa, ki je oblikovala oziroma oblikuje navedena razmerja.

Pritožba prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin ocenjuje

kot primerno, kot previsoko pa ocenjuje prisojeno odškodnino v znesku

500.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti, ker ima tožnik v posledici poškodbe le

omejeno gibljivost levega kazalca, neugodnosti pa niso

konkretizirane. Namen odškodnine za to obliko škode je v zadoščenju,

ki naj omili vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnosti,

ki jih zaradi prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem

področju ne more več opravljati, ali pa jih opravlja s povečanimi

napori in zaradi tega duševno trpi. Iz dejanskih ugotovitev prvega

sodišča, ki so pravno pomembne za prisojo odškodnine za to škodno

postavko, izhaja, da ima tožnik v posledici poškodbe omejeno

gibljivost levega kazalca (za 5%) in v posledici tega izrazito moten

prijem z levico pri montaži določenih strojnih delov. To motenost je

izvedenec res opredelil kot občutke in neprijetnosti, kar pa v

ničemer ne spremeni temeljne ugotovitve o funkcionalni prizadetosti -

5% omejeni gibljivosti tožnikovega levega kazalca, kar ima za

posledico, da je pri že navedenih delih tožnikovo delo moteno in

oteženo (tožnik je po poklicu elektrotehnik - elektronik). Glede na

te ugotovitve, predvsem pa tožnikovo mladost ob nezgodi (star je bil

22 let), je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT odmerjena v skladu z

navedenimi merili in izhodišči, v zadostni meri individualizirana in

primerljiva z odškodninami, ki jo priznavajo sodišča za enako škodo.

Zmotno je naziranje pritožbe, da glede na ugotovitve izvedenca za

prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ni

podlage. Sodišče je samo ugotovilo, da ima tožnik v posledici

poškodbe na levi roki vidne brazgotine in vidno deformacijo prsta, na

podlagi njegove izpovedbe pa je tudi ugotovilo, da zaradi vidnih

brazgotin in deformacije prsta duševno trpi (roko skriva, saj ima

občutek, da ga vanjo vsi gledajo, posebej v ženski družbi). Čeprav te

deformacije po ugotovitvi izvedenca ne vzbujajo pri povprečnem

opazovalcu pomilovanja, strahu, groze ali odpora, je po pravilnem

materialnopravnem naziranju prvega sodišča zaradi svojega duševnega

trpljenja tožnik upravičen do denarne satisfakcije, saj bi se zaradi

ugotovljenih deformacij nelagodno pred drugimi osebami počutila

večina mladih ljudi, kar je potrdil o lastnih občutkih tudi tožnik.

Prisojena odškodnina 100.000,00 SIT je glede na intenzivnost

tožnikove skaženosti primerna satisfakcija.

Iz naslov primarnega in sekundarnega strahu je sodišče tožniku

prisodilo odškodnino v znesku 300.000,00 SIT. Čeprav pritožba meni,

da tožniku odškodnina za to škodno postavko ne pripada, sprejema kot

pravilne dejanske ugotovitve prvega sodišča, oprte na mnenje

izvedenca, da je tožnik trpel zelo intenziven primarni strah, nekaj

tednov pa zmeren sekundarni strah. Strah je bil tedaj tudi po oceni

sodišča druge stopnje tako intenziven in je trajal toliko časa, da

tožnika opravičuje do odškodnine za to škodno postavko, ki upoštevaje

v tej sodbi že razgrnjena merila in izhodišča, predstavlja pravično

denarno satisfakcijo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bila tožniku s

strani Zav. X dne 22.8.2002 izplačana odškodnina v znesku 15.400,00

SIT na podlagi police kolektivnega nezgodnega zavarovanja, katerega

plačnik je M., kar bo moralo sodišče upoštevati v valorizirani

obliki, če bo oškodovancu karkoli prisodilo in kot dokaz ponudilo dva

dopisa Zav. X z dne 4.10.2002 in 23.8.2002. Ob takšnih navedba in

ponujenih dokazih pa prvo sodišče utemeljeno izplačanega zneska pri

prisoji odškodnine za nepremoženjsko škodo ni vštelo v odškodnino.

Tožeča stranka namreč ni dokazala niti, da je bilo sklenjeno nezgodno

zavarovanje kot zavarovanje pred odgovornostjo (primerjaj 972. čl.

OZ), da je torej tožena stranka oziroma M. plačalo premijo, kar bi

lahko dokazala s predložitvijo police, niti ni trdila in dokazala, da

je tožniku zavarovalnica izplačala zavarovalnino iz naslova

invalidnosti po nezgodnem zavarovanju, kar bi se (ob upoštevanju, da

je bilo sklenjeno zavarovanje proti odgovornosti - 3. odst. 972. čl.

OZ), vštevalo v odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zaradi povedanega je tedaj

odločitev prvega sodišča, ki izplačanega zneska 15.400,00 SIT v

odškodnino ni vštelo, pravilna.

Sodišče druge stopnje je zaradi povedanega in po ugotovitvi, da

izpodbijana sodba tudi s kakšno po uradni dolžnosti upoštevno

kršitvijo postopka ni obremenjena, pritožbo tožene stranke zavrnilo

in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi

353. čl. ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z

zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154., 1. odst. 165. čl. ZPP).