Appeal dismissed; claim for land registry entry and ownership declaration must target current registered owner.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izstavitev listine z z.k. dovolilom je mogoče zahtevati samo od

tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik. Enako velja za

tožbo, s katero tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da je pridobil

lastninsko pravico na nepremičnini na izviren način (npr. s

priposestvovanjem).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj se ugotovi,

da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 2406/24, vl. št. 1569, k.

o. R. do 1/2, tožencema pa naloži izstavitev ustrezne

zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi vmesni ugotovitveni

zahtevek, da je tožnik postal lastnik navedene nepremičnine do 1/2 na

podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini na dan

uveljavitve tega zakona. Tožniku je nato naložilo, da mora tožencema

povrniti 414.900,00 SIT njunih pravdnih stroškov z obrestmi od sodbe

dalje.

Tožnik se je proti sodbi pritožil zaradi zmotne uporabe materialnega

prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in

2/04). Navaja, da sta bila v času vložitve tožbe kot lastnika sporne

nepremičnine vpisana toženca. Priče lahko potrdijo, da je tožnik

svojo polovico nepremičnine mirno užival več kot 20 let.

Priposestvovalna doba se je iztekla, preden sta toženca prenesla

lastninsko pravico na novega lastnika M. J.. Tožnik mora

ugotovitev priposestvovanja in priznanje lastninske pravice

uveljaviti proti tožencema, izstavitev zemljiškoknjižne listine pa

zahtevati od novega lastnika. Sodišče prve stopnje torej

ugotovitvenega zahtevka ne bi smelo zavrniti. M. J. je v pravdi

nastopal kot odvetnik tožencev. Sodišče bi moralo na podlagi njegove

dejanske udeležbe v postopku šteti, da je stopil v položaj tožencev.

Tožnik opozarja na njegovo nedobrovernost, saj je zastopal toženca že

v prejšnji pravdi proti tožnikovemu nečaku glede druge polovice iste

nepremičnine. Tožnik zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in

vrnitev zadeve v novo odločanje.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo

nobene uradoma upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka. Tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP, ki je pritožba sicer ne obrazlaga, ni podana. Nobenega nasprotja

namreč ni med vsebino dokaznih listin in razlogi sodbe, ki so jasni,

razumljivi in medsebojno skladni, tako da je sodbo mogoče

preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je

zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnilo oba tožnikova zahtevka.

Toženca namreč nista več lastnika sporne nepremičnine. Res je sicer,

da je priposestvovanje eden od izvirnih načinov pridobitve lastninske

pravice na nepremičnini, ko lastninska pravica nastane neodvisno od

volje prejšnjega lastnika. Novi lastnik tako pridobi lastninsko

pravico še pred njenim vpisom v zemljiško knjigo, že z iztekom

priposestvovalne dobe, če je bil dobroveren. Kljub temu pa lahko

vknjižbo svoje pravice doseže le na podlagi ustrezne javne ali

zasebne listine, ki dokazuje nastanek njegove lastninske pravice.

Jasno je, da je izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom

mogoče zahtevati samo od tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot

lastnik. Enako velja za sodbo, s katero sodišče ugotovi lastninsko

pravico. Po 1. odstavku 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l.

RS, št. 58/03) je namreč vpis dovoljen le proti osebi, v korist

katere je vknjižena pravica, glede katere se bo opravil vpis, in če

sodna odločba, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom

zahteva vpis oziroma se o njem odloča po uradni dolžnosti, učinkuje

proti tej osebi. Sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj lastninske

pravice, veže le pravdni stranki in sodišče, ki je sodbo izdalo. Na

tretje osebe, ki v pravdi niso sodelovale, se učinki pravnomočne

sodbe v takem primeru ne raztezajo.

Ker je v zemljiški knjigi pri sporni nepremičnini že vpisan nov

lastnik, torej tožnik niti tedaj, če bi uspel s tožbo proti

tožencema, ne bi mogel doseči vknjižbe svoje lastninske pravice.

Sodišče odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka po stanju v času,

ko zaključi glavno obravnavo. Sicer pa je bil po podatkih zemljiške

knjige M. J. kot novi lastnik sporne nepremičnine vpisan že

septembra 2001, torej pred tožbo, ki jo tožnik vložil

februarja 2003. Kdaj naj bi v obravnavanem primeru iztekla

priposestvovalna doba, ni pomembno, ker bi tožnik tožbo moral

naperiti proti sedanjemu lastniku sporne nepremičnine. M. J. ni

privolil, da bi vstopil v pravdo namesto tožencev. Sodišče prve

stopnje je zato ravnalo prav, ko ni upoštevalo subjektivne spremembe

tožbe. Dejstvo, da je M. J. v pravdi nastopal kot pooblaščenec

tožencev, nikakor ne pomeni, da je privolil v spremembo tožbe.

Soglasje novega toženca mora biti namreč izrecno in nedvoumno, saj

mora v skladu s 3. odstavkom 187. člena ZPP prevzeti pravdo v tistem

stanju, v katerem je, ko stopi vanjo. Vprašanje njegove

nedobrovernosti ob pridobitvi sporne nepremičnine pa za to pravdo ni

odločilno.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je torej pravilna.

Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo na podlagi 353.

člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.