Third party may request declaration of non-existence of contract under ZOR Art. 109.

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Tudi zainteresirana tretja oseba lahko zahteva ugotovitev, da je

določena pogodba neobstoječa.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da

kupoprodajna pogodba št. 532 z dne 15.12.1992 med prodajalcem

Republiko Slovenijo, ki jo zastopa direktor Zavoda K. in

kupcem N.P., katere predmet naj bi bilo enosobno stanovanje

v izmeri 9,10 m2 v hiši Š. 18, L., ki stoji na parc. št. 143

vl. št. 81 k.o. Š., ne predstavlja veljavnega pravnega posla

in se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena. Odločilo je

tudi, da morajo prva tožena stranka, druga tožena stranka in

drugi stranski intervenient, to je K. povrniti tožeči

stranki pravdne stroške v znesku 332.440,00 SIT v 15 dneh, v

primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje

sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo,

da K., ki je v imenu Republike Slovenije sklenil kupno

pogodbo z drugo toženko, ni imel pooblastila Republike

Slovenije.

Zoper sodbo se pritožujeta tako druga tožena stranka N. P.

kot Republika Slovenija.

N. P. uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in

zmotno uporabo materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga spremembo sodbe,

podrejeno pa razveljavitev. Navaja, da je bila sporna pogodba

sklenjena 15.12.1992, šele po sedmih letih pa jo je tožnik izpodbijal

s tožbo. Na podlagi pogodbe je prišlo do nadaljnjih pogodb. V

nepremičnino je bilo vlagano. Pogodba je bila izpolnjena, prišlo je

do realizacije nadaljnjih pogodb. Pri takem stanju se ni mogoče

sprenevedati, da sporna pogodba ni posel in da se šteje, da sploh ni

bila sklenjena. Ta pravni akt je imel posledico. Sodišče je

spregledalo, da je dejansko neupravičeni zastopanec Mestna občina

Ljubljana - MOL, ki je lastnik sporne nepremičnine. Republika

Slovenija kot nelastnik tudi naknadno ne bi smela odobriti sporne

pogodbe. Neupravičeno zastopana MOL kot dejanski lastnik pa je pravni

posel 15.12.1992 molče odobrila. MOL je torej za posel vedela. Nikoli

ga ni izpodbijala.

Republika Slovenija sodbo izpodbija v 2. točki izreka, torej v

odločitvi o pravdnih stroških, zaradi bistvene kršitve določb

pravdnega postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga

spremembo sodbe tako, da v zvezi z zahtevkom, postavljenim proti

Republiki Sloveniji, vsaka stranka nosi svoje stroške oziroma da

stroške, ki so nastali Republiki Sloveniji do modifikacije zahtevka,

naloži v plačilo tožeči stranki. Navaja, da je tožeča stranka v tožbi

postavila proti Republiki Sloveniji zahtevek za ugotovitev ničnosti

pogodbe. Takemu zahtevku je tožena stranka Republika Slovenija

ugovarjala. Potem ko je sodišče prve stopnje najprej zahtevku zoper

Republiko Slovenijo ugodilo, je bila na pritožbo Republike Slovenije

sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Po prejemu drugostopne sodbe je tožeča stranka zahtevek

modificirala tako, da ni več zahtevala, da naj se ugotovi, da je

pogodba, ki naj bi jo sklenila Republika Slovenija, nična. Postavila

je zahtevek, da pogodba ne predstavlja veljavnega pravnega posla in

se šteje, da sploh ni bila sklenjena. Ko je sodišče takemu zahtevku

ugodilo, je iz obrazložitve razvidno, da je hkrati tudi ugotovilo, da

prvotožena stranka Republika Slovenija ni mogla vedeti za sporno

pogodbo in je tudi ni odobrila. Večina pravdnih stroškov je nastala v

zvezi s prvotno postavljenim zahtevkom na ugotovitev ničnosti. V

zvezi s tem zahtevkom so Republiki Sloveniji nastali stroški, ki jih

v pritožbi natančno navaja. Stroškov, ki so nastali v zvezi z

zahtevkom na ničnost pogodbe, ni mogoče šteti za potrebne stroške v

zvezi z modificiranim zahtevkom.

Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi druge tožene stranke N.P.:

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da ugotovitev sodišča prve

stopnje pod točko 1 predstavlja ugotovitev, da je pogodba, tako kot

je v izreku opisana, neobstoječa. Niti Zakon o obligacijskih

zahtevkih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo člena

1060 Obligacijskega zakonika - OZ niti OZ izrecno o takih pogodbah ne

govorita. Vendar pa tako teorija kot sodna praksa take pogodbe

poznata (glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba

Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 504; enako Pravosodni bilten št. 3,

letnik 2001, str. 83, Ničnost in izpodbojnost prof.dr. Ade Polajnar

Pavčnik; sodba Višjega sodišča v Kopru, Cp 1096/99 z dne 12.4.2000 -

str. 457 iste knjige Obligacijskega zakonika; II Ips 13/99, str. 504

iste knjige Obligacijskega zakonika).

Pri neobstoječi pogodbi tako do pogodbe sploh ne pride, vendar pa je

glede posledic, ki v zvezi z neobstoječo pogodbo nastanejo, treba

upoštevati pravila, ki zadevajo nično pogodbo. V obravnavanem primeru

je to vprašanje pomembno glede na določbo 109. člena ZOR. Po tej

določbi namreč na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se

lahko nanje sklicuje vsaka zainteresirana stranka. Gre namreč za

vprašanje, ali tudi zainteresirana tretja oseba lahko zahteva

ugotovitev, da je določena pogodba neobstoječa. Za tak primer namreč

tu gre, saj tožnik ni bil pogodbena stranka v pogodbi, za katero se

je v postopku izkazalo, da sploh ni bila sklenjena. Pritožbeno

sodišče torej ugotavlja, da je za tak primer, ko je torej tretja

oseba izkazala interes za tako ugotovitev oziroma ko nobena od

pravdnih strank interesa tožnika ni zanikala, treba upoštevati

določbo 109. člena ZOR (sedaj enako 92. člen OZ). To torej pomeni, da

ima tožnik kot zainteresirani pravico zahtevati ugotovitev neobstoja

pogodbe, čeprav ni bil stranka pogodbe, ki se je kasneje izkazala za

neobstoječo. Da gre za tako pogodbo oziroma, da K. oziroma

njegov direktor ni imel pooblastila od Republike Slovenije,

(3. odst. 88. člena ZOR) v postopku ni sporno. Ugotovitev, da med

Republiko Slovenijo in drugo toženko pogodba ni nastala, je torej

točna. Ali pa je zaradi tega nastala pogodba med drugo toženko in kom

drugim, bodisi Mestno občino Ljubljana, bodisi K., pa za ta

postopek ni odločilno, saj sporna ugotovitev v morebitna

druga razmerja ne posega. Zato tudi ni treba odgovarjati na

pritožbene trditve, ki jih druga toženka postavlja v zvezi z Mestno

občino Ljubljana.

Pritožbena trditev, da Republika Slovenija pogodbe sploh ne bi mogla

odobriti, ker ni bila lastnica prostorov, je na načelni ravni sicer

pravilna; vendar pa je treba upoštevati, da pogodbenika veže tudi

prodaja tuje stvari (460. člen ZOR). Torej ni nemogoče, da bi

Republika Slovenija odobritev dala, čeprav ni bila lastnica

prostorov. Ko pritožba pravi, da bi moralo sodišče zahtevek zaradi

dejanskega izpolnjevanja pravnih poslov zavrniti, tožnik pa zahtevati

odškodnino od povzročitelja te nevšečne situacije, pa je treba

povedati, da za tako rešitev ni podlage, ima pa druga toženka, če

misli, da so izpolnjeni pogoji, možnost svoje pravice uveljaviti po

4. odstavku 88. člena ZOR.

O pritožbi prve tožene stranke Republike Slovenije:

Pritožbene trditve niso upoštevne. Bistveno je namreč, da se prva

toženka ni pritožila zoper odločitev o stvari sami. Torej je sprejela

položaj tožene stranke, v katerem je sodišče prve stopnje zahtevku

ugodilo. V pravdi torej ni uspela, zato mora stroške povrniti (1.

odstavek 154. člena ZPP).

Prva tožena stranka samo s pritožbo zoper stroškovni del ne more

uspešno uveljavljati, da je večina stroškov nastala v zvezi s

prvotnim zahtevkom. Vprašanje, ali je pri "modifikaciji zahtevka" šlo

v resnici za spremembo tožbe oziroma za umik prvotnega zahtevka, pri

odločanju o stroških ni več odločilno, kajti odločitev pod točko 1 v

glavni stvari je za prvo toženo pravnomočna. Tako na ostale

pritožbene trditve v zvezi s stroškovnim delom ni treba odgovarjati.

Po vsem povedanem je bilo treba obe pritožbi zavrniti in sodbo

potrditi (353. člen ZPP).