Court allows appeal against first instance judgment, ruling general limitation period applies to tenancy agreement claims under SZ.

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi

ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Za terjatve bivših imetnikov stanovanjske pravice oz. uporabnikov

stanovanj velja splošni petletni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin

zahtevek na izpraznitev spornega stanovanja in povrnitev stroškov

postopka in delno ugodilo primarnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku

tožene stranke T. M. na sklenitev najemne pogodbe za sporno

stanovanje za nedoločen čas in za neprofitno najemnino.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke

in zavrne zahtevek po nasprotni tožbi oziroma da sodbo v celoti

razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Poudarja, da pokojnemu A. P. s sodbo Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr.štev. III G 1210/56, z dne 13.11.1956, ni

bila dana stanovanjska pravica na drugem stanovanju. Tudi ni

prišlo do izvršitve sodbe in po poteku 10 let od izdaje

sodbe tožeča stranka ne more več doseči izvršbe. V

konkretnem primeru gre za hišniško stanovanje in po določbi

157. člena SZ so bili tisti, ki ob uveljavitvi SZ niso

opravljali hišniških funkcij, dolžni v roku enega leta

izprazniti stanovanje. Pritožnica nadalje poudarja, da je

ugovarjala zastaranje zahtevka na sklenitev najemne pogodbe. Po SZ so

morali lastniki najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona

skleniti najemno pogodbo. Tožeča stranka je sklenitev stanovanjske

pogodbe zahtevala šele z nasprotno tožbo dne 24.4.2002, to je po

enajstih letih od uveljavitve SZ. Ker zakon za sklenitev pogodbe ne

predpisuje posebnega zastaralnega roka, velja splošni petletni

zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Zato je do vložitev nasprotne

tožbe splošni zastaralni rok že potekel. Sodišče bi moralo razsojati

tudi po 58. členu ZSR, ki določa, da stanovanjsko razmerje preneha,

če so imetniki stanovanjske pravice in uporabniki stanovanja nehali

uporabljati stanovanje in brez presledka več kot šest mesecev niso

več stanovali v njem oziroma če je stanovanje v celoti oddano

podstanovalcem. V sodbi je podana tudi bistevna kršitev določb

pravdnega postopka, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih

oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče je

tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično

napačno uporabilo materialno pravo oziroma ni uporabilo določb

materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti oz. jih ni uporabilo

pravilno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica utemeljeno opozarja na zastaranje toženkinega zahtevka za

sklenitev najemne pogodbe. Tudi za zahtevke bivših imetnikov

stanovanjske pravice oziroma uporabnikov stanovanj na sklenitev

najemne pogodbe po določbah SZ namreč velja zastaralni rok. Pravno

stališče prvostopnega sodišča, da noben zakon ne določa zastaralnega

roka, ni pravilno. Med tožečo stranko in toženo stranko je bilo

namreč vzpostavljeno obligacijsko razmerje, ki temelji na

pridobljenih pravicah bivšega imetnika stanovanjske pravice A. P.

oziroma sedaj njegove dedinje toženke M. T., ki je kot uporabnica

stanovanja pridobila pravico do sklenitve najemne pogodbe v skladu z

določbo 1. odstavka oziroma 3. odstavka 147. člena SZ, na katerega se

sicer pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. V tako - na podlagi

zakona vzpostavljenem obligacijskem razmerju - pa obstaja pravica

bivšega imetnika stanovanjske pravice oziroma uporabnika stanovanja

do sklenitve najemne pogodbe, katere zrcalna podoba je na drugi

strani dolžnost lastnika stanovanja do sklenitve takšne pogodbe;

najemno pogodbo pa je moral lastnik skleniti v roku 6 mesecev po

uveljavitvi SZ (1.odstavek 147. člena SZ). Če torej lastnik noče

skleniti najemne pogodbe, je upravičenčeva edina možnost, da po

izteku omenjenega šestmesečnega roka sodno zahteva njeno sklenitev,

kar pa pomeni, da je sodna uveljavitev takšnega tožbenega zahtevka -

ker ni določenega posebnega zastaralnega roka - omejena s splošnim

zastaralnim rokom na podlagi določbe 371. člena ZOR, ki je veljal v

času nastanka opisanega obligacijskega razmerja med strankama

(primerjaj tudi že ustaljeno sodno prakso višjih sodišč: sodba VSL I

Cp 485/2002 in sodba VSK I Cp 71/2004; objavljeni v sodni

računalniški bazi IESP). Če upravičenec torej ne uveljavi pravočasno

svoje zakonske pravice do sklenitve najemne pogodbe, in s tem ne

odpravi pravno negotovega stanja nastalega zaradi lastnikovega

zavračanja sklenitve pogodbe, stanovanje uporablja nezakonito in v

takšnem primeru lahko lastnik zahteva tudi izpraznitev stanovanja

(člen 58 SZ). Ker se je torej sodišče prve stopnje postavilo na

materialnopravno zmotno stališče, da v spornem primeru ni predviden

zastaralni rok, ni ugotavljalo dejanskih okoliščin v zvezi z

ugovorom, da je tožbeni zahtevek na sklenitev najemne pogodbe že

zastaran, torej, ali je ob vložitvi nasprotne tožbe že potekel

petletni zastaralni rok.

Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi tožeče stranke,

razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti v novo

sojenje (člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predvsem ponovno

odgovoriti na ugovor zastaranja, in v primeru, da bo ugotovilo, da je

tožbeni zahtevek tožene stranke zastaran, zavrniti zahtevek na

sklenitev najemne pogodbe ter ugoditi izpraznitvenemu tožbenemu

zahtevku pritožnice.

Ker je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti izpodbijano sodbo že

iz navedenega razloga, se z drugimi pritožbenimi trditvami ni

ukvarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.