Appeal dismissed; plaintiff's claim rejected as defendant admitted 50% liability, making further evidence unnecessary.

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v

zvezi s tem, da je s svojim ravnanjem kršil določbo 1. točke 1. odst.

36. člena ZVCP, na podlagi katere bi se moral pred zavijanjem v levo

razvrstiti na prometni pas za zavijanje v levo, ter določbo 1. odst.

23. člena ZVCP, po kateri bi se moral pred spremembo smeri vožnje

prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v

cestnem prometu, in namero pravočasno in nedvoumno nakazati s

predpisanim znakom. Tudi v primeru, ko bi tožnik dokazal svoje

navedbe o tem, da je zavarovanka tožene stranke vozila za tožnikom na

premajhni varnostni razdalji ali pa je bila premalo pozorna na

ravnanje tožnika, njen delež pri odgovornosti za prometno nesrečo -

ob upoštevanju ravnanja tožnika pred prometno nezgodo - ne bi znašal

več kot 50%. Ker pa je tožena stranka tekom tega pravdnega postopka

zahtevek tožnika pripoznala do 1/2-ice tako po temelju kot po višini,

torej je pripoznala s tem tudi soodgovornost svoje zavarovanke v

deležu do 50%, dejstev o prekratki varnostni razdalji in premajhni

pozornosti zavarovanke tožene stranke ni bilo več potrebno

dokazovati.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne

tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene

stranke plačilo odškodnine v znesku 366.343,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 114.394,80 SIT od 27.8.2003

dalje do plačila ter od zneska 251.948,20 SIT od dneva vložitve tožbe

dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila,

vse v roku 15 dni pod izvršbo, ter odločilo, da je tožeča stranka

dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 352.014,59

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske

sodbe, to je od 10.11.2004 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo

izvršbe.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka pravočasno vložila dve

pritožbi, in sicer eno dne 17.1.2005 in drugo dne 18.1.2005. V

pritožbi z dne 17.1.2005 navaja, da zavarovanka tožene stranke ni

reagirala na vključeni levi smerokaz tožnika in ni reagirala na

zmanjševanje hitrosti tožnika, zato pa je ravnala v nasprotju z

določbo 25. člena ZVCP. Za takšno ravnanje zavarovanke tožene stranke

obstajata le dve obrazložitvi - da je vozila na prekratki varnostni

razdalji ali pa je vozila brez ustrezne pozornosti na stanje na

cestišču, torej je kršila bodisi določbo 25. člena ali pa 27. člena

ZVCP. Meni, da je izvedensko mnenje izvedenca N. Č. nepopolno,

nedorečeno in nerazumljivo, v večjem delu pa v nasprotju samo s seboj

in z izvedenimi dokazi, spušča pa se tudi v oceno odgovornosti

udeležencev v prometni nezgodi. Pravi, da je sodišče prve stopnje

zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožeči stranki

pripisalo kršitev ne le določbe 36. člena ZVCP, ki se nanaša na

napačno razvrščanje v križišču, ampak tudi kršitev določbe 23. člena

ZVCP. Pravi, da se slednja določba ne nanaša na vozila, ki vozijo po

istem voznem pasu kot voznik, ki namerava spreminjati smer vožnje.

Meni tudi, da zmanjšanje hitrosti vožnje zaradi spremembe smeri

vožnje ni manever, ki je za voznike nepričakovan kot to zmotno navaja

sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Nadalje pravi, da je ocena

sodišča prve stopnje o tem, da se tožnik ni prepričal o varni

spremembi vožnje, protispisna, saj je tožnik jasno zatrdil, da je

pred spremembo vožnje pogledal v levo vzvratno ogledalo in ker na

paralelnem voznem pasu ni bilo nobenega vozila, je zmanjšal hitrost

in vključil levi smerokaz, s tem pa je storil vse potrebno za svoj

manever. Zavarovanke tožene stranke pri tem ni mogel videti, saj v

levem vzvratnem ogledalu ni mogoče videti vozil, ki vozijo za teboj

po istem voznem pasu. Pravi, da iz izvedenskega mnenja ni mogoče

razbrati, koliko časa je imela zavarovanka tožene stranke na

razpolago, da reagira na ravnanje tožnika, niti koliko je bila

dejansko oddaljena od tožnika v času njegove spremembe smeri vožnje.

Zaradi tega ni mogoče ugotoviti deleža njene krivde v smislu 154.

člena ZOR. Pravi, da primerna varnostna razdalja, kot jo je izračunal

izvedenec in je po mnenju izvedenca enaka reakcijskemu času, ne

omogoča voznikom ravnanja, kot ga določata 25. in 27. člena ZVCP. Ker

je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov dokazni predlog s

postavitvijo novega izvedenca cestno prometne stroke, je kršilo

procesne pravice tožeče stranke. V posledici tega je bilo zmotno in

nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede odgovornosti udeležencev

prometne nezgode, sodba pa ima zato pomanjkljivosti, zaradi katerih

se ne more preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno

pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje

prvostopnemu sodišču. V pritožbi z dne 18.1.2005 tožeča stranka

navaja, da izvedenec v izvedenskem mnenju samo ugiba, da v

izvedenskem mnenju ni točnih izračunov in primerjav, da izvedenec

sploh ni ugotovil točnega mesta trčenja in da je tudi policijski

zapisnik in skica nerealna. Pravi, da izvedenec ne navede nobenega

točnega podatka, tako ne glede hitrosti udeležencev, niti ne glede

kota zavijanja tožeče stranke, kljub temu pa zelo jasno določa krivdo

tožeče stranke za predmetno prometno nesrečo. Izvedeniško mnenje je

samo s seboj v nasprotju, saj pravi, da je S. vozila za

tožnikom z majhno hitrostjo in na kratki varnostni razdalji. Meni, da

kdor vozi zadaj, mora imeti ustrezno varnostno razdaljo in mora biti

pozoren na vsa dogajanja pred seboj, sprememba smeri spredaj vozečih

vozil ob primerni razdalji in pri majhni hitrosti pa ne more

predstavljati nobene ovire. Prav tako je nerealna ugotovitev, da v

križišču ni pričakovati spreminjanja smeri. Čudno se mu zdi, da je

zavarovanka tožene stranke poškodovala na svojem vozilu desno

sprednjo luč. Ob primerni varnostni razdalji bi se ji samo izpraznila

cesta. Meni, da ga je zavarovanka tožene stranke hotela v križišču

prehiteti in ker je zapeljala malo levo, ni mogla več videti

smerokaza. Če bi peljala naravnost ne bi prišlo do nesreče. Lahko bi

tudi ugotovila, da je tožeča stranka nekaj iskala. Ker je tožnik

vklopil smerni kazalec pred križiščem in ne šele v križišču, nato

rahlo zavrl in zavil, je storil vse, da bi varno zavil v križišču.

Meni, da ni potrebno, da smerokaz utripne vsaj 4 ali 5-krat, da bi ga

lahko voznik zadaj zaznal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo

sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v

celoti ugodi in ji prizna zamudne obresti ter stroške postopka,

podrejeno pa da spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi

zahtevku tožeče stranke v višini 70% temelja ter v takem deležu

prizna tudi stroške postopka, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi,

in še podrejeno da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo

vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožnik izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je za

prometno nezgodo, do katere je prišlo v Trzinu dne 22.4.2003 med

njegovim vozilom in vozilom zavarovanke tožene stranke, izključno

odgovoren tožnik. Pri tem neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča

prve stopnje o tem, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil določbo 1.

točke 1. odst. 36. člena ZVCP (Zakon o varnosti cestnega prometa,

Uradni list RS, št 30/1998 s spremembami in dopolnitvami), na podlagi

katere bi se moral pred zavijanjem v levo razvrstiti na prometni pas

za zavijanje v levo, ter določbo 1. odst. 23. člena ZVCP, po kateri

bi se moral pred spremembo smeri vožnje prepričati, da to lahko stori

brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in namero

pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom. Pritožbene

navedbe tožnika o tem, da se slednja določba ne nanaša na vozila, ki

vozijo po istem voznem pasu kot voznik, ki namerava spreminjati smer

vožnje, ne držijo, saj iz navedene določbe jasno izhaja, da se nanaša

na vsakega voznika, ki namerava spremeniti smer vožnje, torej jo je

bil dolžan upoštevati tudi tožnik. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v

ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik smerokaz za

zavijanje v levo vključil prepozno, saj ga je glede na svojo nenadno

odločitev o zavijanju v levo lahko vključil le kakšno sekundo pred

zavijanjem. S tem pa je ravnal v nasprotju z določbo 1. odst. 23.

člena ZVCP, saj svoje namere ni pravočasno nakazal zavarovanki tožene

stranke, ki je po tožnikovih navedbah vozila za njim že kakšna dva

kilometra. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno

ugotovilo, temu pa tožnik tudi v pritožbi ne oporeka, da je do

prometne nesreče med tožnikom in zavarovanko tožene stranke prišlo v

križišču, da sta pred tem oba vozila po pasu, namenjenemu vožnji

naravnost in zavijanju desno in vzporedno pasu za zavijanje levo, da

je tožnik, ki je vozil spredaj, nato zavrl in nato zavil levo, tik

pred tem pa tudi nakazal spremembo smeri in da je zatem prišlo do

trka med sprednjim desnim delom vozila zavarovanke tožene

stranke in zadnjim levim delom vozila tožnika. Sam potek

prometne nesreče tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na

to, da tudi zavarovanka tožene stranke ni vozila dovolj

pazljivo ali pa je vozila na premajhni varnostni razdalji za

tožnikom, kar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Tudi

varnostna razdalja, kot jo je sodišče prve stopnje povzelo

po mnenju izvedenca cestnoprometne stroke, ne ustreza

varnostni razdalji iz določb 25. člena in 1. odst. 27. člena ZVCP.

Vendar pa ta dejstva po ugotovitvah pritožbenega sodišča niso več

pomembna. Tudi v primeru, ko bi tožnik dokazal svoje navedbe o tem,

da je zavarovanka tožene stranke vozila za tožnikom na premajhni

varnostni razdalji ali pa da je bila premalo pozorna na ravnanje

tožnika, njen delež pri odgovornosti za prometno nesrečo - ob

upoštevanju ravnanja tožnika pred prometno nezgodo - ne bi znašal več

kot 50%. Odgovornost tožnika in zavarovanke tožene stranke

je krivdna in se presoja po določbi 2. odst. 154. člena OZ

(Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001), po

kateri odgovarja v primeru nesreče premikajočih se motornih

vozil vsak imetnik za vso škodo, ki jima je nastala, v sorazmerju s

stopnjo svoje krivde. Ker je tožena stranka tekom tega pravdnega

postopka zahtevek tožnika pripoznala do 1/2-ice tako po temelju kot

po višini (in polovico zahtevanega zneska tožniku dne 7.5.2004 tudi

izplačala), s tem pa je pripoznala tudi soodgovornost svoje

zavarovanke v deležu do 50%, dejstev o prekratki varnostni razdalji

in premajhni pozornosti zavarovanke tožene stranke ni bilo več

potrebno dokazovati. Pritožbene navedbe v zvezi z odgovornostjo

zavarovanke tožene stranke tako niso relevantne, sodišče prve stopnje

pa tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s

tem, ko ni izvedlo dokaza z novim izvedencem cestno prometne stroke,

s katerim bi tožeča stranka dokazovala, da je zavarovanka vozila za

tožnikom na premajhni varnostni razdalji.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da je pravilna tudi odločitev

sodišča prve stopnje o stroških postopka, pa čeprav je tožena stranka

pripoznala 50% soodgovornosti svoje zavarovanke. Odločitev o stroških

prvostopenjskega postopka ne temelji na določbi 157. člena ZPP, saj

je tožena stranka pripoznani del zahtevka tožniku tekom pravde tudi

plačala, tožba v tem delu pa zato ni bila več potrebna. Tožnik bi se

lahko na podlagi določbe 1. odst. 158. člena ZPP izognil plačilu

stroškov postopka, ki se nanašajo na plačani del tožnikove terjatve,

če bi takoj po plačilu delno umaknil tožbo. Ker pa je pri celotnem

zahtevku vztrajal do konca prvo stopenjskega postopka, je bilo

potrebno njegov zahtevek tudi v pripoznanem, a plačanem delu zavrniti

in mu v skladu z določbo 1. odst. 154. člena ZPP naložiti plačilo

stroškov postopka v celoti.

Ker tako niso podani razlogi, iz katerih tožnik izpodbija sodbo

sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče

po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče

na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbi tožnika zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbama ni uspel, trpi sam svoje stroške pritožbenega

postopka.