Appeal dismissed; first-instance court correctly calculated debt using traffic card and business ledger.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je višino dolga pritožnice pravilno ugotovilo.

Svojo odločitev je oprlo na kartico prometa, obračun stanja kredita

in izpiska iz poslovne knjige za toženo stranko, ki jih je vse

sodišču prva stopnje predložila tožeča stranka. Pritožnica obračunu

kredita oporeka le pavšalno, sklicuje se le na skupno višino plačanih

anuitet, ki med strankama ni sporna. Nasprotnih dokazov tožena

stranka sodišču prve stopnje ni predlagala niti v ugovoru z dne

10.11.2003 zoper sklep o izvršbi opr.št. I 2003/163030 z dne

29.10.2003, niti na glavni obravnavi dne 4.5.2005, saj na narok tega

dne, kljub temu, da je bila nanj pravilno vabljena, ni prišla. Tožeča

stranka ni bila dolžna zapadle in neplačane obroke tožene stranke

poravnati iz depozita, ki ga je tožena stranka položila pri tožeči

stranki ob sklenitvi kreditne kreditne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0003 I 2003/16303 z

dne 29.10.2003 v točki 1. v veljavi v tistem delu, s katerim je

toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 2,290.293,40 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2003 do plačila in v 3. točki.

V ostalem delu je plačilni nalog razveljavilo in višji zahtevek

tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožena stranka

dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku

22.903,00 SIT.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi

pravi, da je od leta 1994 do leta 2001 tožeči stranki plačala

2,913.433,50 SIT, skupaj s 608.498,70 SIT depozita, s katerim je

tožeča stranka v letu 2003 pokrila del njenega dolga, pa je tožeči

stranki plačala 3,521.932,20 SIT. Sprašuje, kako je mogoče, da je od

izposojenih 2,224.000,00 SIT in odplačilu 3.521,932,20 SIT tožeči

stranki še vedno dolžna 2.290.293,40 SIT. Pravi tudi, da je tožeča

stranka njen nezapadli dolg v znesku 2,540.544,40 SIT ob poplačilu z

depozitom nepravilno znižala le na 2,290.293,40 SIT. Navaja, da je

začela neredno plačevati obroke zato, ker se je zaposlila v drugem

podjetju, ki je neredno izplačevalo osebne dohodke, sedaj pa je že

več kot dve leti brezposelna in brez dohodkov. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče naj bi napačno

ugotovilo, da je tožeči stranki na podlagi kreditne pogodbe z dne

6.6.1994 dolžna še 2,290.293,40 SIT. Pritožnica obračunu kredita s

strani tožene stranke oporeka le pavšalno, sklicuje se le na skupno

višino plačanih anuitet, ki med strankama ni sporna. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje višino dolga pritožnice

pravilno ugotovilo. Svojo odločitev je oprlo na kartico prometa,

obračun stanja kredita in izpiska iz poslovne knjige za toženo

stranko, ki jih je vse sodišču prve stopnje predložila tožeča

stranka. Nasprotnih dokazov tožena stranka sodišču prve stopnje ni

predlagala niti v ugovoru z dne 10.11.2003 zoper sklep o izvršbi

opr.št. I 2003/163030 z dne 29.10.2003, niti na glavni obravnavi dne

4.5.2005, saj na narok tega dne, kljub temu, da je bila nanj pravilno

vabljena, ni prišla. Na podlagi listin, predloženih s strani tožeče

stranke, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da dolg

pritožnice znaša 2,290.293.40 SIT, od tega zneska pa je tožena

stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi zamudne obresti od dneva

vložitve predloga za izvršbo 17.10.2003 do plačila. Pri tem je

sodišče prve stopnje od višine celotnega dolga tožene stranke, ki ga

predstavlja nezapadli dolg v znesku 2,540.544,40 SIT, zapadla

razdolžnina v znesku 227.497,20 SIT, zapadle obresti v znesku

101.390,80 SIT, zamudne obresti v znesku 13.839,70 SIT ter stroški v

znesku 15.520,00 SIT, odštelo še depozit v višini 608.498,70 SIT, s

katerim je tožeča stranka pred sodno izterjavo delno pokrila dolg

tožene stranke. Upoštevajoč navedeno je neutemeljen pritožbeni očitek

o tem, da je bil depozit v višini 608.498,70 SIT nepravilno odštet od

višine njenega dolga. Dolg pritožnice ni znašal le 2,540.544,40 SIT,

kot to navaja pritožnica - ta znesek predstavlja le nezapadli del

dolga in v njem niso upoštevane dolgovane obresti in stroški. Sodišče

prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka

odstopila od kreditne pogodbe v skladu z določbo 15. člena te

pogodbe, saj je tožena stranka že v letu 2001 prenehala plačevati

obroke kredita. Tožeča stranka pri tem ni bila dolžna zapadle in

neplačane obroke tožene stranke poravnati iz depozita, ki ga je

tožena stranka položila pri tožeči stranki ob sklenitvi kreditne

kreditne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je

bila tožeča stranka na podlagi določbe 3. člena pogodbe o vezavi

sredstev z dne 6.6.1994 le upravičena uporabiti vezana sredstva za

poplačilo dolga tožene stranke, ne pa tudi dolžna poplačevati

posamezne neplačane anuitete kredita iz depozita tožene stranke. Ker

tako niso podani razlogi, iz katerih pritožnica izpodbija

prvostopenjsko sodbo, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi

po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP - Zakon o pravdnem

postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004),

je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo kot

neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa

potrdilo.