Appeal dismissed; co-owner not unjustly enriched using shared property within their legal share.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogoj za uveljavitev verzijskega zahtevka je uporaba tuje stvari, na

takšen način, da je uporabnik stvari okoriščen na račun prikrajšanca;

v tem primeru mu je dolžan nadomestiti korist, ki jo je imel od

uporabe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje

materialnopravno pravilno ugotovilo, da toženka ni neupravičeno

okoriščena, saj uporablja solastno stvar v skladu z določbo 1.

odstavka 66. člena SPZ - sorazmerno svojemu solastninskemu deležu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

za plačilo 1.080.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneskov in datumov navedenih v izreku sodbe ter za povrnitev pravdnih

stroškov. Tožniku je naložilo, da plača toženki pravdne stroške v

znesku 172.715,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2005

dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene

razloge in predlaga, da naslovno sodišče pritožbo pošlje Višjemu

sodišču v Ljubljani, ki naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo

vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Poudarja, da pravdni stranki nista razdelili solastnine na

stanovanjski stavbi in zato ni pomembno, koliko kvadratnih metrov

stanovanjske površine tožena stranka zaseda. Tožnik je tako solastnik

do 1/2 tudi na tistem delu stanovanjske stavbe, ki ga zaseda tožena

stranka. Tožnik upravičeno zahteva primerno uporabnino za del

stanovanja, ki ga toženka zaseda. Tožnik namreč stavbe nima v

posesti, saj je zaradi agresivnosti tožene stranke odšel z doma in

tudi nima ključev stanovanjske stavbe. Uporabnino bi lahko zahteval

tudi od sinov, ki zasedata stanovanjsko stavbo, vendar od vsakega le

toliko, kolikor stanovanjske površine zaseda. Sodišče tudi ni

obrazložilo, kakšno kvadraturo tožena stranka dejansko uporablja.

Sodišče bi se moralo jasno opredeliti do kvadrature, ki jo zaseda

tožena stranka, razen tega pa bi moralo pozvati izvedenca gradbene

stroke, da precizira celotno kvadraturo, ki jo zaseda tožena stranka

upoštevajoč tudi skupne dele stavbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da

toženka zaseda del stanovanjskih prostorov v pritličju v skupni

izmeri 42,49 m2, souporablja pa tudi polovico skupnih prostorov s

sinom B., tako da skupaj toženka uporablja le 85,53 m2 (42,49 m2 in

43,04 m2), kar znaša 37 % površine stanovanjske stavbe. Ob takšnih

ugotovitvah je najprej neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve

stopnje ni obrazložilo, kakšno površino toženka uporablja oziroma

katere prostore uporablja in je v tej smeri neutemeljen vsebinsko

oziroma smiselno uveljavljan pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba

nima potrebnih pravnoodločilnih razlogov, kar bi predstavljalo

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP, če sodba res ne bi vsebovala navedenih ugotovitev.

Pritožnik nadalje neutemeljeno meni, da bi utemeljenost njegovega

zahtevka lahko preprečila le delitev solastnine pravdnih strank na

sporni stanovanjski stavbi oziroma če bi bila med pravdnima strankama

ustanovljena etažna lastnina na stavbi. Takšno pritožnikovo stališče

nima opore v zakonski ureditvi. Tožnik namreč uveljavlja zahtevek iz

naslova neupravičene pridobitve v smislu 219. člena ZOR oz. po

1.1.2002 veljavni enaki določbi 198. člena Obligacijskega zakonika

(Ur.l. RS 83/2001; OZ), po katerih v primeru, če je nekdo uporabil

tujo stvar v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do

odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu

nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pogoj za uveljavitev tako

uzakonjenega verzijskega zahtevka v smislu cit. zakonskih določb je

torej prvenstveno uporaba tuje stvari na takšen način, da je

uporabnik stvari okoriščen na račun prikrajšanca; v tem primeru mu je

dolžan nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedena

zakonska določba ureja prav tudi sporna razmerja uporabe solastne

(nerazdeljene) stvari, ko solastnik(i) uporablja(jo) solastne

nepremičnine preko okvira solastninskega deleža. V konkretnem primeru

pa je na podlagi ugotovljene okoliščine, da toženka ne uporablja več

kot znaša njen solastninski delež - to je idealna ena polovica od

celote - sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo, da

toženka ni neupravičeno okoriščena v smislu navedenih določb ZOR oz.

OZ, saj uporablja solastnino tako, kot to dopušča 1. odstavek 66.

člena SPZ, torej sorazmerno svojemu solastninskemu deležu. Ni torej

pomembno, da si stranki še nista razdelili solastne stvari, in da

vsaki tako pripada idealni (abstraktni) delež v obsegu ene polovice

na vsakem delu solastne stavbe, temveč glede na opisano zakonsko

ureditev le to, da toženka ne uporablja solastne nepremičnine tako,

da bi presegla matematični obseg svojega deleža in bila okoriščena na

račun tožnika. Toženka torej upravičeno - v skladu z zakonom -

uporablja svoj delež solastne stvari in ne posega v tožnikovo pravico

do uporabe solastne stavbe (glej v tej smeri npr. razloge iz sodbe VS

RS, opr.št. II Ips 716/2003, objavljeno v računalniški bazi SOVS).

Upoštevajoč, da tožnik uperja svoj zahtevek le zoper toženko, pa je

enako pravno nepomembno v pritožbi tudi izpostavljeno dejstvo, da

stanovanjsko hišo uporabljata tudi sinova pravdnih strank, kot

pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe.Ta okoliščina

kvečjemu - nasprotno - kaže na to, da toženka ne presega okvira še

dopustne uporabe, saj prostore v več kot polovičnem obsegu zasedata

otroka pravdnih strank.

Končno tudi v pritožbi še zatrjevana okoliščina, da je tožnik

zapustil že pred časom stanovanjsko stavbo zaradi toženkine

agresivnosti in da ne razpolaga s ključem stanovanjske stavbe ob

povedanem predstavlja za ta spor pravno nepomembno okoliščino. Vzrok

za izselitev iz stanovanjskih prostorov, kakršnega zatrjuje tožnik, v

konkretnem primeru ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi ga glede

na opisano zakonsko ureditev upravičevala do plačila zaradi neuporabe

solastne nepremičnine, ki jo toženka uporablja zgolj v okviru svojega

deleža.

Prvostopna soodba torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotavlja

pravnoodločilne okoliščine in na ugotovljeno dejansko stanje tudi

pravilno uporabi materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem

zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne od bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti

(člen 353 ZPP).