Appeal dismissed; plaintiff failed to prove indirect possession of TV signal via cable distributor.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožeča stranka, ki se sklicuje na obstoj svoje posredne posesti, bi

lahko uživala sodno varstvo zaradi motenja posesti le pod

predpostavko, da bi takšno posest dejansko imela. Za njen obstoj bi

morala zatrjevati in dokazati konkretno posestno-posredovalno

razmerje med pravdnima strankama. Tožeča stranka pa je postavila

zgolj ohlapno trditev, "da je očitno, da med pravdnima strankama že

obstaja takšno ali drugačno pravno razmerje, ki je do datuma,

navedenega v tožbi, bilo podlaga za distribuiranje signala TV Š."

(navedba tožeče stranke na naroku 22.8.2005, list.št. 38). Ker ni

konkretizirala, na podlagi kakšnega pravnega posla izvršuje dejansko

oblast nad signalom preko tožene stranke, tožbena naracija ne vsebuje

vseh pravotvornih dejstev, ki bi utemeljevala pravno posledico, ki jo

uveljavlja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, naj tožena stranka

preneha z motenjem signala TV Š., ki ga mora še naprej distribuirati

po svojem kabelskem omrežju in naj se ji prepove bodoča motitvena

ravnanja. Odločilo je, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti

92.977,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

22.8.2005 do plačila.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča

stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi,

podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v nov postopek. Navaja, da se je sodišče prve stopnje v

izpodbijanem sklepu postavilo na stališče, da tožeča stranka izgubi

posest nad signalom TV Šiška, ko ga odda v kabelsko omrežje tožene

stranke. Takšno pravno naziranje je zgrešeno. Tudi tožena stranka ima

zgolj posest nad kabli, ne pa nad signalom. Pravno in življenjsko je

edina sprejemljiva razlaga, da je posestnik signala ista oseba, ki ga

ustvarja in ga preko kablov ali etra pošilja končnim uporabnikom.

Sicer pa tožena stranka ni posestnik signala, ampak njegov imetnik,

saj zgolj izvršuje dejansko oblast nad signalom za tožečo stranko in

se je dolžna ravnati po njenih navodilih.

Pritožba ni utemeljena.

Posest je neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest),

posest pa ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo

preko koga drugega, ki ima neposredno posest nad stvarjo (posredna

posest; 1. in 2. odst. 24. člena Stvarnopravnega zakonika, Ur.l. RS,

št. 87/02, v nadaljevanju SPZ). Za razmerje med posrednim in

neposrednim posestnikom je pomembno, da med njima obstaja neko

posestno-posredovalno razmerje (to je določen pravni naslov, ki je

bodisi pravnoposlovne narave ali takšen, ki temelji na zakonu).

Pravno naziranja sodišča prve stopnje, da tisti, ki oddaja

televizijski program, s tem ko signal odda v posredovanje

distributerju, na njem izgubi posest, saj je lahko v tem primeru

posestnik signala le posrednik - distributer, res vzbuja določene

pomisleke. Smisel (funkcija) distribucije je namreč razdeljevanje

oziroma razpošiljanje signala, kar se po logiki stvari lahko opravlja

tudi v imenu in za račun tistega, ki oddaja televizijski program (kot

posrednega posestnika), na podlagi določenega posestno-posredovalnega

razmerja. Vendar pa to v konkretni zadevi ni odločilno. Tožeča

stranka, ki se sklicuje na obstoj svoje posredne posesti, bi lahko

uživala sodno varstvo zaradi motenja posesti le pod predpostavko, da

bi takšno posest dejansko imela. Za njen obstoj bi morala zatrjevati

in dokazati konkretno posestno-posredovalno razmerje med pravdnima

strankama. Tožeča stranka pa je postavila zgolj ohlapno trditev, "da

je očitno, da med pravdnima strankama že obstaja takšno ali drugačno

pravno razmerje, ki je do datuma, navedenega v tožbi, bilo podlaga za

distribuiranje signala TV Š." (navedba tožeče stranke na naroku

22.8.2005, list.št. 38). Ker ni konkretizirala, na podlagi kakšnega

pravnega posla izvršuje dejansko oblast nad signalom preko tožene

stranke, tožbena naracija ne vsebuje vseh pravotvornih dejstev, ki bi

utemeljevala pravno posledico, ki jo uveljavlja. Tožbeni zahtevek je

zato nesklepčen, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Kar pa zadeva pritožbene trditve, da tožena stranka sploh ni

posestnik nad signalom, temveč zgolj detentor, gre za nova dejstva,

glede katerih tožeča stranka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni

mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Ker gre torej za

nedovoljeno pritožbeno novoto, je pritožbeno sodišče ni upoštevalo

(1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno

uporabilo materialo pravo, zagrešilo pa ni nobene po uradni dolžnosti

upoštevne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).