Court dismisses appeal; three-year limitation period starts when victim identifies the tortfeasor.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Subjektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve je v času

škodnega dogodka določal 376. člen ZOR. Subjektivni tri letni

zataralni rok prične teči takrat, ko sta kumulativno izpolnjena dva

pogoja: ko oškodovanec ve za škodo in ko oškodovanec ve za

povzročitelja. Oškodovanec ve za povzročitelja, ko lahko osebo

identificira. Pri tem ni relevantna samo dejanska vednost, ampak je

odločilen čas oziroma trenutek, ko bi moral in mogel izvedeti za

povzročitelja, in zadošča, da oškodovanec zve za storilca in vedenje

o njegovi odgovornosti ni pomembno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke za plačilo zneska 662.231,70 SIT s pripadki, ki

predstavlja kapitalizirane obresti od izplačane odškodnine 484.285,00

SIT in 48.790,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, uveljavlja pritožbene razloge

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava ter predlaga stroškovno razveljavitev sodbe.

Navaja, da je svoje subjektivno mnenje o odgovornosti M. F.

(povzročitelja) oprla na izjavo R. H.. Dejansko odgovornost bi lahko

potrdil le postopek o prekršku. 376. člen Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR) ne specificira, ali mora biti povzročitelj škode

oškodovancu znan objektivno ali za tek zastaranja zadostuje

subjektivno mnenje oškodovanca. Če zakon res predvideva subjektivno

mnenje oškodovanca, ne daje odgovora na to, kakšno prepričanje

zadostuje. Podrejeno navaja, da sodišče ni pravilno ugotovilo

dejanskega stanja, saj bi se z zaslišanjem tožeče stranke in priče R.

H. lahko ugotovilo, da je bila tožeča stranka s podpisom poravnave

zavedena, ker ji je bilo s strani tožene stranke pojasnjeno, da bodo

obresti od glavnice izračunane in plačane takoj po podpisu poravnave

ob plačilu glavnice, kar pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala

zastaranju zahtevka za glavnico in obresti.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je iz razlogov, ki jih je skrbno

nanizalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, v procesnem, dejanskem in

materialnopravnem pogledu pravilna. Subjektivni rok za zastaranje

odškodninske terjatve je v času škodnega dogodka določal 376. člen

ZOR. Subjektivni triletni zastaralni rok prične teči takrat, ko sta

kumulativno izpolnjena dva pogoja: ko oškodovanec ve za škodo in ko

oškodovanec ve za povzročitelja. Prvi pogoj med strankama ni bil

nikoli sporen, sporno pa je bilo, kdaj je nastopil drugi pogoj.

Teorija in sodna praksa sta enotni o tem, da oškodovanec ve za

povzročitelja, ko lahko osebo identificira. Pri tem ni relevantna

samo dejanska vednost, ampak je odločilen čas oziroma trenutek, ko bi

moral in mogel izvedeti za povzročitelja in zadošča, da oškodovanec

zve za storilca in vedenje o njegovi odgovornosti ni pomembno. Tožeča

stranka je po dejanski ugotovitvi prvega sodišča povzročitelja škode

- F. M. identificirala že v letu 1998 (najkasneje

18.11.1998), tako da je tožničina terjatev dne 19.11.2001

zastarala, zato pa so zastarale tudi obresti (369. člen

ZOR).

Tožnica v pritožbi zatrjuje, da se je tožena stranka odpovedala

zastaranju. Ko preteče zastaranje se dolžnik res lahko odpove

zastaranju. To lahko stori na različne načine, predvsem pa, da ne

ugovarja zastaranja, da pisno pripozna zastarano obveznost ali poda

zavarovanje. S sklenjenima poravnavama se je tožena stranka odrekla

ugovoru zastaranja le glede glavnice, ne pa tudi obresti (365. člen

ZOR), oziroma je pisno pripoznala glavnici, ne pa tudi obresti (pisna

- zato le delna pripoznava za glavnico). Ker mora biti po določbi 1.

odstavka 366. člena ZOR (enako tudi 1. odstavek 341. člena

Obligacijskega zakonika) pripoznava pisna, je sklicevanje pritožbe na

ustna zagotovila tožene stranke o plačilu obresti pravno neupoštevno,

dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem tožnice in

priče R. H. o tem dejstvu pa prav tako.

Le zaradi popolnosti pritožbeno sodišče na podlagi sklenjenih

poravnav, ki jih je prvo sodišče prebralo v dokaznem postopku,

dodaja, da se je tožeča stranka s sklenjenima poravnavama odpovedala

vsakršnim odškodninskim zahtevkom zavarovalnici in drugim pravnim in

fizičnim osebam, ki izhajajo iz omenjene nesreče.

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena

ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z

zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena

ZPP).