Appeal partially allowed; damages for mental suffering due to reduced life activity require proven psychological equilibrium.

Pritožbi se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem delu razveljavi

glede denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti v znesku 900.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi in stroškovni odločitvi ter se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Medtem ko je sodišče prve stopnje podrobno raziskalo, kakšne so

anatomske posledice poškodbe pri tožeči stranki, pa je zaradi zmotne

uporabe 1. odstavka 200. člena ZOR nepopolno razčistilo, katere so

tiste omejitve življenjskih aktivnosti, ki zadevajo oškodovanca

oziroma ga bodo prizadele v bodočnosti, oziroma katere aktivnosti

opravlja ali jih bo opravljal le s povečanimi napori ali v posebnih

pogojih. Zlasti pa je treba pritrditi pritožbenemu stališču, da sam

poseg v pravno zavarovano dobrino ne pomeni nepremoženjske škode,

ampak o nepremoženjski škodi govorimo le, če nastane škodna posledica

v obliki telesnih bolečin, duševnih bolačin in strahu. Tudi kadar je

kakšna od oblik nepremoženjske škode nastala, pa se lahko oškodovancu

prisodi denarna odškodnina samo, kadar moč in trajanje bolečin ali

druge okoliščine primera to opravičujejo, da bi se pri oškodovancu

vzpostavilo porušeno psihično ravnotežje. Zgolj tožnikovo počutje, ki

mu je nerodno pred strankami v službi, ne dosega praga pravno

priznane nepremoženjske škode.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena

stranka tožeči stranki plačati 1.700,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od 1.1.2002 do 7.10.2004 v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 7.10.2004 do plačila pa po

obrestni meri zakonskih zamudnih obresti in ji povrniti 122.658,50

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2004 do plačila. Višji

tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov

pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne, oziroma sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in

zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja,

da sodišče prve stopnje ni uporabilo določb Zakona o pravdnem

postopku (ZPP), ki se nanaša na spremembo tožbenega zahtevka.

Vezanost na kazensko obsodilno sodbo je izjema, ki je ni mogoče

tolmačiti tako, da bi se raztezala tudi na kazensko oprostilno sodbo.

V pravdnem postopku se zato ugotavljajo elementi odškodninskega

delikta med katere sodi tudi civilnopravno odgovornost za nastalo

škodo, ne pa obstoj kaznivega dejanja. Iz izpodbijane sodbe ne

izhajajo razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi nejasni,

zaradi česar se sodba ne more preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi se

moralo opredeliti glede ugovora toženca, da ni poškodoval tožnika.

Tožniku je verjelo le na podlagi izpovedi priče F. V., ki je

popolnoma pristranska priča, saj je tožnikov prijatelj. Tožnikova

izpoved in izpoved te priče si med seboj nasprotujeta. Izpodbijana

sodba ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali so podane vse

predpostavke odškodninske obveznosti tožene stranke. Odmerjena

odškodnina je očitno previsoka za vse prisojene oblike nepremoženjske

škode. Tožnik v tožbi niti v kasnejših navedbah ni zatrjeval, da

zahteva tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo.

Pritožba je delno utemeljena.

O temelju tožbenega zahtevka:

Tožena stranka ni konkretizirala, kateri je tisti element

odškodninskega delikta, ki ga sodišče prve stopnje ni dovolj natančno

raziskalo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče

ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo kumulativen obstoj

vseh štirih predpostavk odškodninske obveznosti tožene stranke, kar

je podkrepilo z ustreznimi argumenti. Absolutna bistvena kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP

zato ni podana. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane

relativne bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena

v zvezi s 1. odstavkom 185. člena ZPP. Opustitev izdaje sklepa o

dovolitvi spremembe tožbe ni v ničemer vplivala na zakonitost in

pravilnost sodbe, saj je bilo odločanje o zvišanem tožbenem zahtevku

smotrno za dokončno ureditev spornega razmerja med strankama.

Nedvomno drži, kar poudarja tožena stranka v pritožbi, da je sodišče,

kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi

katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano le na

pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, in sicer

glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca

(14. člen ZPP). V skladu z opisanim temeljnim načelom je ravnalo tudi

sodišče prve stopnje, ki je po pravilih civilnega prava ugotavljajo

obstoj civilnopravne obveznosti tožene stranke, ne pa, ali je bilo

storjeno kaznivo dejanje oziroma ali je podana kazenska odgovornost

tožene stranke. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v s

strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, da je

tožnika poškodoval toženec, in njegovo dokazno oceno v celoti

sprejema. Ta temelji na prepričanju, ki si ga je sodišče prve stopnje

v skladu z načelom neposrednosti (4. člen ZPP) ustvarilo glede na

stanje na glavni obravnavi, ko je lahko najbolj kompetentno sklepalo

o tem, katera dejstva so resnična in katera ne. Zgoj prijateljstvo

priče F. V. s tožnikom v odsotnosti drugih okoliščin ni razlog,

zaradi katerega mu sodišče ne bi moglo slediti. Izpovedi priče in

tožnika sta skladni v bistveni okoliščini, da je toženec s pestjo

tožnika udaril v obraz. Po prvem odarcu je tožnik padel in se ničesar

ne spominja, zato glede dogajanja v tem časovnem obdobju med njegovo

izpovedjo in izpovedjo F. V. ni oziroma ne more biti nobenega

nasprotja. Prepričljiv in logičen je zaključek sodišča prve stopnje o

tem, da je domnevna povzročitev poškodbe s strani "fantov iz Grobelj"

konstrukt, ki ga rezultat dokaznega postopka ni potrdil.

O višini tožbenega zahtevka:

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je

sodišče vezano na merila iz 200. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (ZOR). Ta pa so stopnja bolečin (telesnih in duševnih),

strahu ter njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), v skladu z

2. odstavkom 200. člena ZOR pa še pomen prizadete dobrine, pri čemer

odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno

naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera

odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je

treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje

telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne

okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da

se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa

mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere

med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami

zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe,

trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med

zdravljenjem je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna

odškodnina za telesne bolečine 600.000,00 SIT. Sporni primer po

Fischerjevi klasifikaciji sodi na mejo med lahkimi in srednje hudimi

primeri, prisojena odškodnina pa je primerljiva z drugimi podobnimi

primeri. Že sama intenzivnost bolečin (hude bolečine so trajale 5

dni, sledile so bolečine srednje in lahke intenzivnosti) pogojuje

denarno odškodnino za telesne bolečine v višini, ki jo je oškodovancu

prisodilo sodišče prve stopnje. Trditev tožene stranke, da je bil

tožnik le enkrat pri zdravniku v Zdravstvenem domu Šentjernej pa je

protispisna, saj iz listinskih dokazov (obvestilo zdravniku z dne

31.5.1993) izhaja, da je bil tožnik po prvem še na dveh kontrolih

pregledih, in sicer 2.6.1993 in 7.6.1993.

Upoštevajoč težo poškodbe, komplikacije med zdravljenjem in trajanje

strahu, je primerna tudi prisojena odškodnina za strah. Po oceni

pritožbenega sodišča objektivna pogojenost strahu in subjektivno

doživljanje oškodovanca ne utemeljujeta nižje odškodnine kot

200.000,00 SIT. Strah zaradi nepričakovanega škodnega dogodka je

trajal vse do prve medicinske pomoči naslednje jutro in je bil visoke

intenzivnosti. Tožnikova izpoved ob zaslišanju 2.7.2002 v celoti

potrjuje negativno njegovo čustveno stanje, ki se je kazalo v hudi

bojazni, da na eno oko ne bo več videl. Intenzivnost sekundarnega

strahu, to je strahu za izid zdravljenja, se spreminja v soodvisnosti

glede na poškodovani organ in zaplete pri zdravljenju. Odločilno je,

da je bil v obravnavani zadevi poškodovan pomemben tožnikov organ,

ostrina vida levega očesa pa se je le počasi popravljala (ob

kontrolnem pregledu 2.6.1993 je bila ugotovljena ostrina vida po

korekciji z ustreznimi stekli 40%, 21.6.1993 50% in 16.5.1994 60%

normalnega vida, glej izvedeniško mnenje dr. G. K., izdelano

v zadevi opr.št. K 59/97).

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri

odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti zmotno uporabilo materialno pravo. Duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti nastanejo, ker po

končanem zdravljenju zaradi posledic poškodbe ali bolezni oškodovanec

ne more opravljati vsega tistega, kar je počel pred poškodbo, ali pa

to sicer lahko dela, toda z večjimi napori kot prej. So posledica

nezmožnosti ali zmanjšane zmožnosti funkcioniranja telesnih organov v

celoti ali v delu telesa, kažejo pa se v duševnem stanju oškodovanca.

Navedena oblika nepremoženjske škode ima tako objektivni in

subjektivni element. Objektivni element zajema fizično okvaro

(anatomsko posledico), v konkretnem primeru zmanjšanje vida na levo

oko za 10-20%, in fiziološke posledice, ki se odražajo v nezmožnosti

oziroma zmanjšani zmožnosti opravljati življenjske funkcije ali

povečanih naporih pri njihovem opravljanju. Objektivni element pa

mora, da bi bil tožbeni zahevek za plačilo te oblike nepremoženjske

škode utemeljen, povzročiti občutenje posledic v obliki duševnega

trpljenja (subjektivni element sporne škode).

Medtem ko je sodišče prve stopnje podrobno raziskalo, kakšne so

anatomske posledice poškodbe pri tožeči stranki, pa je zaradi zmotne

uporabe 1. odstavka 200. člena ZOR nepopolno razčistilo, katere so

tiste omejitve življenjskih aktivnosti, ki zadevajo oškodovanca

oziroma ga bodo prizadele v bodočnosti, oziroma katere aktivnosti

opravlja ali jih bo opravljal le s povečanimi napori ali v posebnih

pogojih. Zlasti pa je treba pritrditi pritožbenemu stališču, da sam

poseg v pravno zavarovano dobrino ne pomeni nepremoženjske škode,

ampak o nepremoženjski škodi govorimo le, če nastane škodna posledica

v obliki telesnih bolečin, duševnih bolačin in strahu. Tudi kadar je

kakšna od oblik nepremoženjske škode nastala, pa se lahko oškodovancu

prisodi denarna odškodnina samo, kadar moč in trajanje bolečin ali

druge okoliščine primera to opravičujejo, da bi se pri oškodovancu

vzpostavilo porušeno psihično ravnotežje. Zgolj tožnikovo počutje, ki

mu je nerodno pred strankami v službi, ne dosega praga pravno

priznane nepremoženjske škode.

Pritožbeno sodišče povzema, da je v delu, ki se nanaša na denarno

odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti, ugodilo pritožbi, sodbo razveljavilo in zadevo v tem

obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V

ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Razveljavitev stroškovne

odločitve je posledica delne razveljavitve o glavni stvari.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančneje

ugotoviti, katere fiziološke posledice trpi oškodovanec zaradi

zmanjšanja vida na levem očesu in kakšne subjektivne posledice zaradi

tega občuti. Ker gre pri tem delno (fiziološke posledice) delno za

vprašanja, na katera je mogoče odgovoriti le ob zadostnem strokovnem

(medicinskem) znanju, bo potrebna, tudi zaradi natančnejše razmejitve

posledic škodnega dogodka od posledic sicerjšnjega bolezenskega

stanja na levem očesu, dopolnitev izvedeniškega mnenja.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. v

zvezi s 4. odstavkom 165. člena ZPP).