Appeal dismissed; extraordinary remedies against Supreme Court rulings cannot be filed.

1. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Zoper odločitev Vrhovnega sodišča v pravdnem postopku ni mogoče

vložiti izrednega pravnega sredstva.

Pravni pouk ni obvezna sestavina odločbe višjega sodišča, saj izredna

pravna sredstva niso ustavna kategorija.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17.11.2004, opr.

št. P 17/2003-28, zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka.

Zoper izdani sklep tožnik po svoji pooblaščenki vlaga pravočasno

pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje njegov predlog

zavrglo, ker naj ne bi navedel nobenega razloga v smislu 394. člena

ZPP in po 401. členu ZPP ni mogoče postopati. Sodišče prve stopnje

vztraja, da razlog za obnovo postopka po 4. točki 394. člena ZPP ni

podan, tožnik pa meni, da je razlog podan ravno po tej točki, saj ga

ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom, pri čemer ima ZPP

različna določila o tem, kdo lahko vlaga revizijo. V členu 367. je

tako določeno, da stranke lahko vložijo revizijo, medtem ko 86. člen

določa, da lahko stranka pravdna dejanja v zvezi z izrednimi pravnimi

sredstvi opravlja le prek odvetnika. Določili sta si v bistvu v

nasprotju in ni jasno, kateremu je slediti, zato bi morale biti

stranke obveščene z ustreznim pravnim poukom enako, kot velja za

vlaganje pritožbe na višje sodišče. Ker temu ni bilo tako, bi moralo

že Vrhovno sodišče ob prejemu revizije tožnika pozvati na dopolnitev

vloge, Višje sodišče pa bi moralo v pravnem pouku svoje odločbe

navesti, kdo lahko vloži revizijo. Ker to ni bilo storjeno, je podan

obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi

oziroma ustrezno spremeni ter tožniku prizna priglašene stroške

pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, obnovil pa naj bi se s

sodno odločbo pravnomočno končan postopek. V obravnavani zadevi je

bil postopek pravnomočno končan 03.09.2003, predlog za obnovo

postopka pa je toženec vložil 20.07.2004. Glede na prehodno določbo

1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št.

36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) je za

odločanje v tej zadevi torej potrebno uporabiti določbe veljavnega

ZPP. Ker je bila tožba vložena 14.06.2001, tj. po uveljavitvi

veljavnega ZPP, ne velja izjema iz 1. odstavka 499. člena ZPP in se

uporabljajo tudi določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ter

87., 88., 89., 90. in 91. člena ZPP.

Uvodoma je treba tožniku pojasniti, da takega predloga, kot ga je

podal sam (list. št. 60-62), sploh ni mogoče vložiti, saj izrednih

pravnih sredstev ni mogoče vlagati zoper odločitve Vrhovnega sodišča,

zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna že iz

tega razloga. Nadalje je treba tožniku pojasniti, da dejanski stan,

kot ga tožnik navaja v predlogu za obnovo postopka, ne predstavlja

zakonskega dejanskega stanu iz 4. točke 394. člena ZPP. Navedeni

obnovitveni razlog se nanaša na pravne situacije, ko je v postopku

stranko zastopal nekdo, ki je ne bi smel, medtem ko tožnika ni

zastopal nihče - pa bi ga glede na veljavne določbe ZPP moral, kar bo

pojasnjeno v nadaljevanju. Napake, ki jo je napravil ob vložitvi

revizije, tožnik sedaj ne more prikazati kot napake sodišča. V zvezi

z domnevno nasprotujočimi določbami ZPP pa pritožbeno sodišče tožniku

(in njegovi pooblaščenki) pojasnjuje naslednje: v 1. odstavku 367.

člena ZPP definira revizijo kot pravno sredstvo in določa tudi osebe

(konkretno so to stranke), ki so jo upravičene vložiti - upravičenci

za vlaganje izrednih pravnih sredstev namreč niso vedno isti (npr.

zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le državno tožilstvo, ki

pa ne more vložiti revizije, in obratno). Za vsa izredna pravna

sredstva pa ZPP določa, da lahko stranka v postopku z njimi dejanja

opravlja le po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma sama (ali njen

zakoniti zastopnik), če ima opravljen pravniški državni izpit.

Določbe ZPP si torej ne nasprotujejo, temveč se

dopolnjujejo.

Tožniku velja glede na pritožbene navedbe pojasniti še naslednje:

Pravni pouk je v skladu z določbami ZPP predviden le v odločbi

prvostopenjskega (okrajnega oziroma okrožnega) sodišča (1. in 6.

odstavek 324. člena ZPP), in sicer zato, ker je pravica do pritožbe

ustavna pravica (primerjaj 25. člen Ustave Republike Slovenije). Iz

istega razloga mora prvostopenjsko sodišče stranko v pravnem pouku

tudi opozoriti, kdo lahko vloži pritožbo (1. odstavek 89. oziroma 90.

člena ZPP), in jo opozoriti na pravne posledice, da se sicer

pritožba zavrže (2. odstavek 89. oziroma 90. člena ZPP). Izredna

pravna sredstva pa niso (kot že ime samo pove) del rednega postopka

in tudi niso ustavna kategorija, zato je imel zakonodajalec pri

oblikovanju pravnih norm v zvezi z njimi možnost (in pravico)

določiti strožja pravila za njihovo uporabo. Tako višjemu sodišču ZPP

ne nalaga, da bi bilo dolžno stranke poučevati o možnosti izrednih

pravnih sredstev zoper njegovo odločbo, s čimer odpade tudi

opozorilo, kdo lahko vlaga izredno pravno sredstvo. Do pritožbenih

navedb tožnika, da bi moralo Vrhovno sodišče tožnika pozvati k

dopolnitvi vložene revizije, saj je šlo za nepopolno vlogo, pa se

pritožbeno sodišče ne bo opredelilo, saj bi s tem poseglo v

razglabljanje o pravilnosti postopanja Vrhovnega sodišča, kar bi bilo

za sodišče nižje stopnje nedopustno.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba tožnika neutemeljena,

drugih nepravilnosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa tudi ni bilo, zato je bilo

treba njegovo pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP

zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi.

Odločitev o pritožbenih temelji na določbi 1. odstavka 165. člena

ZPP.