Appeal partially allowed; interest on non-material damages awarded only after Jan 1, 2002 to avoid double valuation.

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se delno spremeni

in sicer tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za zamudne obresti od

zneska 100.000,00 SIT za čas od 28.5.2001 do 31.12.2001. V preostalem

delu pa se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v

nespremenjenem in izpodbijanem delu.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče je ugotovilo, je tožnik utrpel strah, ki je porušil njegovo

duševno ravnotežje za dalj časa glede na to, da je obstajala možnost,

da bo zaradi mokrega mostu in nasproti prečno drsečega vozila, tožnik

skupaj z družino padel v reko. Gre nedvomno za okoliščine, ki tudi

objektivno utemeljujejo nastanek strahu pri tožniku in ki so

povzročile tudi dalj časa trajajoče porušenje psihičnega ravnovesja.

Strah je čustvo, ki se sproži pod vplivom zunanjih okoliščin in

pomeni izraz človekove negotovosti pred neznanim. Zato tudi ni

pomembno, kakšna je bila v konkretnem primeru hitrost vozil kot tudi

ne ali se je na koncu tožnikovo vozilo vendarle le dotaknilo ograje

in ni zgrmelo v reko. Bistveno je, da je tožnik ob nastanku v naprej

nedvomno nepričakovane situacije in hipnem nenadzorovanem premikanju

vozila proti robu mostu oziroma mostni ograji pomislil, da bo vozilo

zgrmelo v reko in v zvezi s tem nedvomno čutil hud strah zaradi

možnosti nastanka najhujšega izzida trčenja v konkretnem primeru, kot

izhaja iz njegovih izpovedb, povzetih v izpodbijani sodbi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo v celoti

tožbenemu zahtevku za plačilo glavnice v višini 257.633,00 SIT skupaj

z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 154.658,00 SIT

od 22.12.2004 do plačila in od zneska 2.975,00 SIT od 18.10.2000

dalje do plačila, ter od zneska 100.000,00 SIT od 28.5.2001 do izdaje

sodbe v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno

obrestno mero za čas od izdaje sodbe dalje do plačila pa po

predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15 dneh pod izvršbo.

Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki pravdne

stroške v znesku 288.480,00 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka v delu, kolikor je

sodišče prisodilo znesek 100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in

posledično zoper stroškovno odločitev. Uveljavlja pritožbena razloga

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek za odškodnino za negmotno

škodo v celoti zavrne v smeri ostalih pritožbenih navedb ter spremeni

odločitev o stroških ali podrejeno, da napadeno sodbo v izpodbijanem

delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Poudarja, da je priznanje obresti v tem delu v nasprotju z načelnim

pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002. Neupravičeno je

priznana odškodnina za strah. Tožnik ob dogodku ni utrpel strahu v

takšni intenzivnosti in trajanju, da bi bil upravičen do odškodnine

za primarni strah. Možnost, da bi tožnik zaradi trčenja vozila na

mostu z avtom padel v vodo, pri nizki hitrosti vozila povzročitelja

in stoječem vozilu oškodovanca, ni bilo. Sodišče je zmotno upoštevalo

hipotetično možnost dogodka ne pa dejanski potek dogodkov. Prav

odsotnost telesnih poškodb kaže, da ni šlo za nevarno situacijo, ki

bi lahko povzročila resen, intenziven in dolgotrajen občutek

ogroženosti. Šlo je le za blag nalet vozil in dotik vozila z ograjo.

Zato realna nevarnost za padec v vodo ni obstajala. Na tožnikovo

reakcijo in dojemanje je bistveno bolj vplivalo njegovo že predhodno

slabše psihično stanje, ki spada v njegovo osebno bolezensko sfero,

za katero do odškodnine ni upravičen. Če že pripada odškodnina, pa je

lahko le simbolična.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Prereka pritožbene navedbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti dokazne ocene

prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da je tožnik utrpel strah, ki

je porušil njegovo duševno ravnotežje za dalj časa glede na to, da je

obstajala možnost, da bo zaradi mokrega mostu in nasproti prečno

drsečega vozila, tožnik skupaj z družino padel v reko. Gre nedvomno

za okoliščine, ki tudi objektivno utemeljujejo nastanek strahu pri

tožniku in ki so povzročile tudi dalj časa trajajoče porušenje

psihičnega ravnovesja. Strah je čustvo, ki se sproži pod vplivom

zunanjih okoliščin in pomeni izraz človekove negotovosti pred

neznanim. Zato tudi ni pomembno, kakšna je bila v konkretnem primeru

hitrost vozil kot tudi ne ali se je na koncu tožnikovo vozilo

vendarle le dotaknilo ograje in ni zgrmelo v reko. Bistveno je, da

je tožnik ob nastanku v naprej nedvomno nepričakovane situacije in

hipnem nenadzorovanem premikanju vozila proti robu mostu oziroma

mostni ograji pomislil, da bo vozilo zgrmelo v reko in v zvezi s tem

nedvomno čutil hud strah zaradi možnosti nastanka najhujšega izzida

trčenja v konkretnem primeru, kot izhaja iz njegovih izpovedb,

povzetih v izpodbijani sodbi. Dejanske ugotovitve prvostopnega

sodišča nadalje tudi ne izkazujejo podlage za zaključek, da je bil

strah oziroma njegova intenzivnost posledica tožnikovega slabšega

psihičnega stanja.

Materialnopravno pravilno je odmerjena tudi višina odškodnine in

sicer v skladu z merili in kriteriji iz 200. člena Z0R. Znesek

100.000,00 SIT predstavlja odmero, ki se celo približuje spodnji meji

odškodnin, ki jih sodna praksa priznava za tovrstno škodo.

Predstavlja komaj še primerno satisfakcijo (pravično odškodnino)

glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu, prav tako pa

tudi ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z naravo odškodnine

in družbenim namenom.Izpodbijana sodba je torej v tem izpodbijanem

delu pravilna tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem pogledu.

Uradni preizkus tudi ni pokazal na kakšne bistvene kršitve določb

pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po

uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je pritožbeno sodišče

zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje v

tem delu (člen 353 ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, kolikor izpodbija obrestni del

odločitve. Zamudne obresti od odškodnine odmerjene na dan izdaje

sodbe sodišča prve stopnje začnejo teči - če zamuda ni nastala

kasneje, od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o

predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri

(Ur.list. RS štev. 109/2001- ZPOMZO-A), ki je začel veljati dne

1.1.2002 in ki je šele ločil prave in revalorizacijske obresti, ki

jih predstavlja temeljna obrestna mera. Šele ta zakon je torej

omogočil priznavanje čistih zamudnih obresti, ki ne povzročijo dvojne

valorizacije odmerjenih odškodnin za negmotno škodo. Zato priznavanje

zamudnih obresti pred navedenim datumom pri zahtevkih, kakršen je

tudi sporni odškodninski zahtevek, ni dopustno, saj še vedno pomeni

neupravičeno dvojno valorizacijo. Tudi v skladu z načelnim pravnim

mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 (objavljeno v Pravnih

mnenjih I/2002), na katerega se utemeljeno sklicuje pritožnica, je

mogoče od prisojene negmotne škode priznati zamudne obresti le od

1.1.2002, to je od uveljavitve navedenega zakona ter istočasne

uveljavitve Obligacijskega zakonika (ki je navedeni zakon kot

specialno ureditev pustil v veljavi), če zamuda ni nastala kasneje.

Tako pripadajo od navedenega datuma do izdaje sodbe sodišča prve

stopnje zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane

za temeljno obrestno mero, od izdaje sodbe dalje pa po predpisani

obrestni meri oziroma po obrestni meri zakonitih zamudnih obresti.

Kolikor je torej sodišče prve stopnje prisodilo zamudne obresti od

zneska 100.000,00 SIT pred 1.1.2002 (od 28.5.2001), je bilo ugodeno

pritožbi in v tem delu z zavrnitvijo tožbenega zahtevka spremenjena

izpodbijana sodba sodišča prve stopnje iz pritožbenega razloga zmotne

uporabe materialnega prava (4. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu (le

glede dela prisojenih zamudnih obresti) zaradi česar pa niso nastali

posebni stroški ne glede prvostopnega kot tudi ne glede pritožbenega

postopka. Odgovor na pritožbo tožeče stranke pa za rešitev pritožbe

ni bil potreben. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določb 2.

odstavka 154. člena in 1. odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 1. in 2.

odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da zavrne pritožbo tudi kolikor

izpodbija stroškovno prvostopno odločitev in tudi v tem delu potrdi

sodbo sodišča prve stopnje, glede pritožbenih stroškov pa odločilo,

da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.