Court partially allowed appeal, awarding interest on property damage but reducing non-property damage compensation.

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 6 izreka

spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati

tudi zakonske zamudne obresti od premoženjske škode v znesku

78.183,20 SIT za čas od 1.3.2002 do 4.4.2003; v točki 3 izreka pa

tako, da se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža za

100.000,00 SIT odmerjenih iz naslova duševnih bolečin zaradi

skaženosti in se ta del tožbenega zahtevka zavrne (tako, da je sedaj

toženec dolžan plačati tožniku 2.097.822,00 SIT odškodnine iz naslova

nepremoženjske škode). V ostalem se pritožbi zavrneta in se v

nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri odškodninskih obveznosti, kadar je denarna terjatev čista, opomin

za to, da stranka zaide v zamudo, ni potreben. Ob zapadlosti čiste

denarne terjatve tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom in sodbo z dne 31.5.2004 je sodišče prve stopnje sklenilo,

da se postopek, ki je bil prekinjen s sklepom Okrajnega sodišča v

Trbovljah, opr. št. P 154/2000, z dne 6.4.2001, nadaljuje in vzelo na

znanje umik tožbenega zahtevka za 1.000.000,00 SIT ter postopek v tem

delu ustavilo (točki 1 in 2 izreka odločbe) in razsodilo, da je

toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v odmeri 2.197.822,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje

do plačila, v petnajstih dneh (točka 3 izreka); kar je tožnik od

toženca zahteval več, je zavrnilo (točka 4 izreka); odločilo, da je

toženec dolžan tožniku povrniti premoženjsko škodo v odmeri 78.183,20

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5.4.2003 dalje do

plačila (točka 5. izreka); kar je iz naslova začetka teka zakonskih

zamudnih obresti tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (točka 6

izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka

(točka 7 izreka).

Zoper sodbo sta se obe pravdni stranki pravočasno pritožili.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve

dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni

tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Navaja, da tožniku

pripadajo zamudne obresti od dneva zapadlosti gmotne škode, to pa je

od 1.3.2002. Materialna škoda zapade v plačilo takrat, ko je

bila storjena. 28.2.2002 je že nastopilo prikrajšanje na

osebnem dohodku in od takrat dalje je tožnik upravičen

zahtevati povrnitev škode. Meni tudi, da je prisojena

odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med

zdravljenjem prenizka, enako tudi odškodnina iz naslova

duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Sodišče bi moralo upoštevati celotno stanje, ne samo v trenutku

sodbe, ampak tudi v bodoče, nesporno pa je, da se bo situacija

poslabšala. Ugodi naj se tudi celotnemu zahtevku iz naslova duševnih

bolečin zaradi skaženosti. Operativni poseg je pri tožniku pustil

brazgotino, ki je vidna, nahaja se na desni roki, ki je bolj

izpostavljena kot levica.

Tožena stranka se pritožuje zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja, kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tudi v ugodilnem delu

tožbeni zahtevek pretežno zavrne, podrejeno pa, da sodbo v

izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Navaja, da ni pravilen zaključek, da tožnik ni

soprispeval k nastanku škode. Nepravilen je zaključek sodišča, da bi

moral toženec za uspešno uveljavljanje soprispevka tožnika dokazati,

da je toženec (verjetno tožnik) ravnal protipravno. Dovolj je, da

izkaže, da je k škodnemu dogodku in posledično k posledicam tega

škodnega dogodka, s svojim ravnanjem prispeval tudi tožnik. V

konkretnem primeru ne more biti dvoma, da je tožnik z načinom prihoda

v lokal in z žaljivimi besedami tožencu, namerno izzval prepir z

njim. S svojim ravnanjem v tistem trenutku je privolil v morebitne

škodne posledice. Sodišče je napačno uporabilo določbo 192. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Poleg tega je toženec ob

ugovoru deljene odgovornosti v točki 1 odgovora na tožbo, v dokaz

svojih navedb predlagal zaslišanje prič S. L. in S. G.. Navedenih

prič sodišče ni zaslišalo niti ni navedlo razlogov za zavrnitev

dokaznega predloga. Dejansko stanje je zato ostalo nerazčiščeno,

zaradi odsotnosti razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, pa sodba

nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339.

člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Toženec tudi meni, da je

tožniku prisojena odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo bistveno

previsoka in ne odraža pravične odškodnine za dejanski obseg škode,

ki jo je utrpel tožnik. Tožnik ni utrpel bolečin večje intenzivnosti,

trajanje bolečin srednje in manjše intenzivnosti pa tudi ne

opravičuje tako visoko odmerjene odškodnine. Najvišja primerna

odškodnina iz tega naslova bi bila 500.000,00 SIT. Izvedenec ni

potrdil intenzivnosti utrpelega primarnega strahu, zato je zatrjevani

primarni strah ostal neizkazan. Neutemeljena je tudi odškodnina za

sekundarni strah, saj je tožnik ob zaslišanju izjavil, da se za uspeh

zdravljenja pravzaprav ni bal. Tako tudi sekundarni strah ne

objektivno in ne subjektivno ni izkazan. Tožbeni zahtevek iz tega

naslova bi bilo potrebno v celoti zavrniti. Po mnenju pritožnika je

neupravičena tudi odškodnina za pretrpele duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik sam je potrdil, da zaradi

poškodbe nima nobene invalidnosti ter, da se mu življenje po poškodbi

ni spremenilo. Tudi po mnenju izvedenca je zaradi poškodbe zavrtost v

desnem zapestju le lažje stopnje in ne vpliva bistveno na kvaliteto

tožnikovega življenja. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno tudi v tem

delu v celoti zavrniti. V konkretnem primeru tudi ne gre za

skaženost. Viden je le kozmetični defekt, ki ne vzbuja gnusa,

pomilovanja ipd., kar je za skaženost značilno. Podlage za priznanje

odškodnine iz tega naslova zato ni.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede deljene odgovornosti:

Za uspešno uveljavljanje soprispevka tožnika k nastanku škode, res ni

potrebno dokazovati, da je bilo tožnikovo ravnanje protipravno.

Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov glede dokazne ocene sodišča

prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem, ko je toženca poklical z

imenom Piko, kar naj bi bilo pasje ime, kar pa je siceršnji toženčev

vzdevek, ni z ničemer prispeval k nastanku škode. Takšno naslavljanje

toženca v nobenem primeru ne more biti povod za fizično

obračunavanje. Res je toženec v odgovoru na tožbo v zvezi s svojimi

trditvami o deljeni odgovornosti, predlagal tudi zaslišanje prič S.

L. in S. G., vendar je bil njegov dokazni predlog nepopoln. Izrecno

je namreč zapisal, da bo naslova prič sporočil kasneje, česar pa po

podatkih spisa, do konca glavne obravnave ni storil. Ta njegov

dokazni predlog je bil tako v tolikšni meri nepopoln, da ga sodišče

prve stopnje ni moglo izvesti niti ni bilo dolžno o njem odločati.

Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da vsebuje izpodbijana sodba tudi

glede vprašanja deljene odgovornosti vsa odločilna dejstva, ki

temeljijo na pravilni in popolni dokazni oceni in da ni podlage za

uporabo določil člena 192 ZOR o deljeni odgovornosti.

Glede teka zamudnih obresti pri premoženjski škodi:

Tožnik je uveljavljal povrnitev tudi premoženjske škode - izgube na

zaslužku, ki jo je izkazal v denarnem znesku. Gre torej za čisto

denarno terjatev. Zamudne obresti načelno tečejo od tedaj, ko je

stranka v zamudi. Kadar čas izpolnitve ni določen, je torej potreben

opomin, da zaide stranka v zamudo. Vendar pri odškodninskih

obveznostih, kadar je terjatev čista, opomin ni potreben. Zato so ob

zapadlosti tožnikove premoženjske terjatve, ki je čista denarna

terjatev, tožniku pripadale tudi zakonske zamudne obresti (186. člen

ZOR v zvezi s 1. odst. 195. člena ZOR). Tožniku torej od priznanega

mu zneska premoženjske škode pripadajo tudi zakonske zamudne obresti

za čas od 1.3.2002 do 4.4.2003. V tem delu je sodišče prve stopnje

delno napačno uporabilo materialno pravo.

Glede povrnitve nepremoženjske škode:

Utemeljena je pritožba tožene stranke glede neupravičenosti tožnika

do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

Ugotovitve sodišča prve stopnje so, da je po operativnem posegu,

tožniku na desni roki ostala brazgotina, ki je vidna z razdalje manj

kot 2 m, dolga je približno 10 cm, rahlo zvita, široka 1,5 do 2 mm, v

približni barvi kože, prečno na brazgotino so vidne brazgotine po

šivih. Tožnik sam je v svojem zahtevku brazgotino imenoval kozmetični

defekt, zaslišan pa je glede duševnih bolečin zaradi nje, izpovedal,

da ga moti, saj ga vsak sprašuje, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se

v tem delu pridružuje stališču toženčeve pritožbe, da v konkretnem

primeru ne gre za takšno skaženost in ne za takšne duševne bolečine

zaradi skaženosti, ki bi izpolnjevale pogoje za prisojo odškodnine,

ne na podlagi objektivnih meril (upoštevaje vidnost brazgotine,

obseg, možnost zakrivanja, dejstvo, da je tožnik moški) in ne na

podlagi subjektivnih meril (na podlagi tožnikovih trditev in

izpovedbe ni mogoče zaključiti, da bi bilo zaradi opisane brazgotine

in pozornosti okolice nanjo, porušeno tožnikovo psihično ravnotežje

oziroma, da bi to v večji meri vplivalo na njegovo psihično počutje).

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožniku odškodnina iz tega

naslova ne gre. Tudi v tem delu je sodišče prve stopnje materialno

pravo (določbo 200. člena ZOR) napačno uporabilo.

V ostalem delu je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko

stanje (ki ga pritožbi ne izpodbijata), materialno pravo pravilno

uporabilo. Pravilno je uporabilo merila iz 200. člena ZOR, upoštevalo

je konkretne okoliščine, odškodnina pa je pravilno določena tudi v

objektivnem pogledu, glede na razmerje med manjšimi, večjimi in

katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo

z odškodninami s primerljivo škodo.

Ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti ob poškodbi (zlom

čolničaste kosti v desnem zapestju) in v nadaljevanju, ko je

poslabšanje zahtevalo operativni poseg (skupaj so telesne bolečine

srednje intenzivnosti trajale tri tedne, manjše intenzivnosti šest

tednov, nošenje mavca šest in enajst tednov, operacija, več kot 15

kontrol pri kirurgu in izbranem zdravniku, RTG slikanja, obiskovanja

fizioterapije 14 dni, dvakratno odstranjevanje žic, tožnik ob

spremembi vremena, mrazu, zasuku zapestja, še vedno čuti bolečine, ob

poškodbi je bil star 25 let, ob sojenju je bil v 30. letu), tudi po

mnenju pritožbenega sodišča opravičujejo odškodnino iz tega naslova v

višini 1.400.000,00 SIT (200. in 203. člen ZOR).

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s funkcionalnimi

posledicami škodnega dogodka, obsegom zmanjšanja življenjskih

aktivnosti in intenzivnostjo duševnih bolečin tožnika, je tudi

odškodnina iz tega naslova v višini 700.000,00 SIT primerna (200. in

203. člen ZOR). Tožnik je oviran pri dvigovanju bremen težjih od 20

kg, stisk desne pesti je šibkejši, oviran je pri delih z orodji, ki

imajo toporišče, pri delu s kladivom in vijačenju, po tabeli

Zavarovalnice X je tožnikova invalidnost 10%, vendar pa lahko

opravlja večino svojih aktivnosti tako kot prej, v službi in doma na

kmetiji, le da mora vanje vlagati več truda in pozornosti. V zadostni

meri je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se bo artroza stopnjevala

in bo tožnik pri fizičnih obremenitvah dodatno oviran in tudi, da je

zavrtost desnega zapestja zaradi poškodbe le lažje stopnje.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje tožniku priznalo tudi odškodnino

zaradi pretrpljenega strahu in to v primerni višini 200.000,00 SIT

(200. člen ZOR). Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je ob škodnem

dogodku tožnik utrpel dovolj intenziven strah, nedvomno pa je izkazal

tudi, da se je bal za izid zdravljenja, tako ob poškodbi kot tudi

kasneje, pred in po operaciji. Res je tožnik, ko je bil zaslišan

izjavil tudi, da se za uspeh zdravljenja pravzaprav ni bal, v

nadaljevanju pa takoj pojasnil, da se je bal, da se poškodba ne bo

popravila (povedali so mu, da gre za poškodbo, ki se lahko slabo

zaceli), bal se je tudi same operacije (upoštevaje, da je sladkorni

bolnik), kakor tudi za njen izid.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo

in izpodbijano sodbo v 6. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku

od premoženjske škode priznalo tudi zakonske zamudne obresti za čas

od 1.3.2002 do 4.4.2003, odškodnino za nepremoženjsko škodo pa

znižalo za 100.000,00 SIT (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP), v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo kot

neutemeljeni in sodbo v preostalem nespremenjenem delu potrdilo (353.

člen ZPP).

V odločitev o stroških postopka na prvi stopnji pritožbeno sodišče ni

poseglo, upoštevaje uspeh strank v pritožbenem postopku. Na enaki

podlagi je odločilo tudi, da pritožbene stroške nosita pravdni

stranki sami (2. odst. 154. člena ZPP, 1. in 3. odst. 165. člena

ZPP).