Appeal dismissed; denationalization costs borne by debtor under ZNP s. 104 and ZNP s. 37.

Pritožbi se zavrneta in sklepa potrdita.

[JEDRO]

V denacionalizacijskih postopkih, za katere je pristojno nepravdno

sodišče, je pravni temelj za odločitev o stroških postopka podan v

104. členu ZNP.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom z dne 10.3.2005 je sodišče prve stopnje odločilo, da se

denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu A. (S.) B., prizna za

podržavljeno premoženje - delež tvrdke "L." tekstilne tovarne,

d.z.o.z., L., odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske

družbe, d.d., v višini 102.091,00 USD; za skrbnika za posebni primer

je postavilo predlagatelja A. B. in nasprotni udeleženki naložilo, da

v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa izroči obveznice v

navedeni višini, s pripadajočimi obrestmi od 1.7.1996, skrbniku za

posebni primer.

S sklepom z dne 20.5.2005 pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je

nasprotna udeleženka dolžna plačati predlagateljema stroške postopka

v višini 688.183,68 SIT, v roku 15 dni.

Zoper oba sklepa se nasprotna udeleženka pravočasno pritožuje. Sklep

z dne 10.3.2005 izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih

kršitev določb postopka. Pritožnica se ne strinja z ugotovljeno

vrednostjo premičnin podjetja, kot jo je ugotovil v postopku

postavljeni cenilec A. B. in v posledici tudi z odmerjeno višino

odškodnine v obveznicah. Zoper njegovo cenitev je konkretne pripombe

podala preko svojega strokovnega pomočnika, cenilca A. K.. Poleg tega

je že tekom postopka menila, da je vprašljivo, ali je mogoče listine

iz leta 1945 upoštevati kot podlago za vrednotenje, saj je bil delež

upravičenca na podjetju podržavljen leta 1948. Sporen je zlasti obseg

zalog podjetja, ki je bil leta 1945 verjetno drugačen kot v letu

podržavljenja (1948). Dejanski prevzem podjetja s strani države pred

formalnim podržavljenjem na podlagi pogodbe iz leta 1948, bi bilo

mogoče šteti kvečjemu za t.i. sekvestracijo, ki pa še ne pomeni

samega podržavljenja premoženja. Potrebno je tudi upoštevati, da je

cenilec A. K. .navedel, da v cenitvi B. niso pravilno upoštevane t.i.

amortizacijske stopnje pri postavki stroji. Ugotovil je skupno

vrednost podržavljenih premičnin 159.215,00 USD. Na navedeno cenitev

je cenilec B. odgovoril le, da se sklicuje na svoj odgovor z dne

1.6.2004. Cenilec B. torej ni niti sprejel K. pojasnila, niti ga ni

argumentirano ovrgel, zato nasprotna udeleženka meni, da je

odločitev sodišča, ki v celoti sprejema cenitev B., preuranjena,

zlasti pa neobrazložena. Sodišče ne pojasnjuje, v čem pripombe

cenilca K. niso utemeljene oziroma podane na podlagi ustreznih

predpisov. Cenilec K. se sklicuje na isti podzakonski predpis kot

cenilec B.. Nasprotna udeleženka zato tudi meni, da ugotovitev

vrednosti podržavljenih premičnin ni pripravljena v skladu z določbo

44. člena Zakona o denacionalizaciji in določbami Navodil o merilih

za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin,

podjetij oziroma premoženja. V postopku bi bilo tudi potrebno

nesporno ugotoviti vrednost vse aktive in vse pasive, ki jo je

podjetje imelo. Sodišče je na podlagi dopisa Narodne banke FLRJ,

Centrale za LR Slovenijo, z dne 18.10.1948, zaključilo, da znesek

valorizacijske razlike ni več predstavljal pasive podjetja. Nasprotna

udeleženka te listine ni prejela, poleg tega je vprašljivo, ali je

mogoče navedeni dopis razumeti v smislu, da dolg podjetja iz naslova

valorizacijske razlike ni obstajal, ker naj bi ga poravnal

upravičenec kot solastnik podjetja. Poleg tega nasprotna udeleženka

meni, da se ugotovljena valorizacijska razlika nanaša na s strani

države kupljeno premoženje podjetja in ne na nacionalizirano. Pasive

poleg valorizacijske razlike, predstavljajo tudi kratkoročne

obveznosti ter prehodna pasiva. Zadnji postavki sta razvidni iz

listine "Ugotovitev deleža tov. B.", ki je bila očitno priloga

pogodbe. Iz te listine je razvidno, da je obstajala pasiva v

postavkah kratkoročne obveznosti ter prehodna pasiva. Ni razloga, da

se navedeni postavki ne bi upoštevali pri vrednotenju podjetja.

Nasprotna udeleženka se tudi ne strinja z mnenjem sodišča, da je

dokazno breme glede plačila odstopnine po pogodbi, na strani

nasprotne udeleženke. Da odstopnina iz pogodbe ni bila dana, je

sodišče zaključilo le na podlagi izpovedbe predlagatelja. To ni

dokazano z nobenimi drugimi dokazili. Da je dokazno breme za plačilo

odstopnine le na strani nasprotne udeleženke, z vidika enakopravnega

obravnavanja strank v postopku, ni pravilno. Za predlagatelja naj bi

zadostovala le izjava, ki nima opore v materialnem dokazu, nasprotna

udeleženka pa naj bi svojo navedbo o upoštevanju odstopnine, kot dane

odškodnine, morala dokazovati. Da je bila odstopnina plačana, je

mogoče razumeti tudi iz zapisnika z dne 15.9.1948, iz katerega med

drugim izhaja, da je bila tvrdka L. prvotna last družbnikov K. Č.,

katerega delež je bil zaplenjen ter S. B., katerega delež je prešel,

v smislu pogodbe 12.1.1948 kupnim potom za din 1.487.000,00, v last

MLO. Ker sodišče ni upoštevalo odstopnine kot dane odškodnine za

podržavljeno premoženje, je bila nepravilno upoštevana določba 72.

člena Zakona o denacionalizaciji.

V pritožbi zoper sklep z dne 20.5.2005 nasprotna udeleženka

uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe določb Zakona o

nepravdnem postopku glede plačila stroškov. Sodišče je z izpodbijanim

sklepom predlagateljem priznalo potrebne stroške odvetniških storitev

ter stroške za izvedenca. Svojo odločitev je oprlo na 4. odst. 35.

člena v zvezi s 104. členom Zakona o nepravdnem postopku. Po mnenju

pritožnice je odločitev sodišča v nasprotju s 1. odst. 35. člena

Zakona o nepravdnem postopku, ki določa, da vsak udeleženec trpi

svoje stroške, razen, če zakon določa drugače. Navedena določba je

uporabljiva, ker glede povračila stroškov v postopku vrnitve

podržavljenega premoženja na podlagi 5. člena Zakona o

denacionalizaciji, ni specialnega predpisa, ki bi določal drugače.

Odločitev sodišča je tudi v nasprotju z dosedaj obstoječo sodno

prakso, po kateri vsaka stranka v postopku, ne glede na uspeh, trpi

svoje stroške postopka (npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr.

št. I Cp 1792/2003). Pritožbeno sodišče naj pritožbi ugodi in

izpodbijani sklep razveljavi oziroma ustrezno spremeni.

Pritožbi nista utemeljeni.

Odločitev sodišča prve stopnje v obeh sklepih je pravilna in

zakonita. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje v okviru trditvene

in dokazne podlage udeležencev pravilno in popolno ugotovilo,

pravilno je uporabilo materialno pravo (predvsem določbe 5., 43., 44.

in 70. člena Zakona o denacionalizaciji, Ur. list RS, št. 27/91-I, s

spremembami in dopolnitvami in z njim povezane podzakonske akte),

zagrešilo tudi ni smiselno očitane bistvene kršitve določb postopka

iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v

zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP, saj imata

sklepa razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje ni

zagrešilo tudi ne tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP

v zvezi s 37. členom ZNP). Razlogi sodišča prve stopnje za njegovo

odločitev, so v obeh sklepih pravilni in jih pritožbeno sodišče v

celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

- k sklepu z dne 10.3.2005

Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje v zvezi z

upoštevanjem listine - seznama premičnin z dne 27.9.1945, kot podlage

za izračun odškodnine za podržavljeno premoženje. Nesporno tudi za

pritožbo je, da je bilo podjetje "L." že od leta 1945 pod kontrolo

državne uprave (sekvestracija - začasno odvzetje in postavitev

premoženja za katero se je domnevalo, da bo zaplenjeno, pod kontrolo

državne uprave) in da solastnik, pokojni upravičenec A.B., od maja

1945 ni imel več nobenega vpliva na poslovanje podjetja (prepovedan

mu je bil celo vstop v podjetje). Karkoli se je po letu 1945 v

podjetju dogajalo, se je dogajalo po volji države, zato morebitno

zmanjšanje zalog v letu 1948 (kar izpostavlja pritožba) ne more iti v

breme upravičenca.

Cenilec B. je odgovoril na pripombo cenilca K. (ki ga je angažirala

nasprotna udeleženka sama) v zvezi z amortizacijskimi stopnjami (glej

odgovor list. št. 129). Sodišče prve stopnje je (tudi) to

argumentirano pojasnilo cenilca B. sprejelo. Nasprotna udeleženka bi

lahko, kolikor bi zatrjevala nejasnost ali nepopolnost cenilnega

mnenja, zahtevala zaslišanje cenilca B. ali pa predlagala dokaz z

drugim cenilcem (254. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), saj ni

mogoče enačiti mnenja izvedenca (cenilca), ki ga je postavilo

sodišče, z mnenjem cenilca, ki ga je angažirala stranka sama. Samo s

pripombami cenilca K., ki jih je cenilec B. zavrnil, delno pa tudi

upošteval, ki jih nasprotna udeleženka niti ni sprejela v svojo

konkretno trditveno podlago, nasprotna udeleženka ni mogla izpodbiti

cenitve cenilca B. oziroma pri sodišču vzbuditi dvoma v njeno

pravilnost. Argumentacija sodišča prve stopnje, da njegovo cenitev

sprejema, ker je izdelana v skladu s podzakonskimi predpisi, ki jih

za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja predpisuje Zakon

o denacionalizaciji, izvedenec pa je tudi odgovoril na pripombe

izvedenca, ki ga je angažirala nasprotna udeleženka sama, zato v

konkretnem primeru zadostuje.

Dopis Narodne banke FLRJ, Centrale za Slovenijo, z dne 18.10.1948, je

jasen in ga je sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo. Povsem

utemeljeno zato pri vrednotenju vrednosti podržavljenega premoženja,

valorizacijske razlike ni upoštevalo. Sklicevanje pritožbe na to, da

listine z dne 18.10.1948 nasprotna udeleženka ni dobila, ni

utemeljeno. Ta listina se je nahajala že v upravnem spisu št.

301-113/93 (list. št. 54 upravnega spisa, priloga A1), v tem upravnem

postopku pa je nasprotna udeleženka sodelovala. Da ji dokumentacija

iz tega spisa ni bila znana, nasprotna udeleženka ni nikoli zatrdila.

Kaj pritoža meni s tem, da se ugotovljena valorizacijska razlika

nanaša na s strani države kupljeno premoženje podjetja in ne na

nacionalizirano, pritožbenemu sodišču ni jasno, poleg tega pa ta

trditev predstavlja nedovoljeno novoto (1. odst. 337. člena ZPP v

zvezi s 37. členom ZNP). Te trditve pred sodiščem prve stopnje

nasprotna udeleženka ni postavila, zato se sodišče prve stopnje do

nje tudi ni opredeljevalo. Da pasivo podjetja predstavljata tudi

postavki kratkoročne obveznosti in prehodna pasiva, nasprotna

udeleženka pred sodiščem prve stopnje ni trdila, zato tudi ti dve

trditvi predstavljata nedovoljeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne

more upoštevati.

Iz pogodbe z dne 12.1.1948 je razvidno, da je bila odstopnina za

odstopljeno podjetje, določena v višini 1.487.000,00 din, MLO za

glavno mesto Ljubljana, pa se jo je zavezala izplačati v gotovini

takoj po sklenitvi pogodbe. Stališče sodišča prve stopnje, da je

dokazno breme za to, da je bila odstopnina dejansko tudi plačana, na

strani nasprotnega udeleženca, je pravilno. Izpolnitev obveznosti je

namreč pravno dejstvo, ki ima za posledico prenehanje obveznosti.

Dokazno breme, da je obveznost izpolnjena, nosi zato nasprotna

udeleženka, ki s trditvami, da je MLO za glavno mesto Ljubljana

izvršila tisto izpolnitveno ravnanje, ki je predmet obveznosti (to je

plačala odstopnino), utemeljuje svoj ugovor prenehanja obveznosti in

s tem dejstvo, da bi bilo pri določitvi odškodnine, potrebno

upoštevati določbo 72. člena Zakona o denacionalizaciji. Da je bila

odstopnina plačana, nasprotna udeleženka ni z ničemer izkazala.

Pritožbene trditve, da je mogoče besedilo iz zapisnika z dne

15.9.1949, razumeti tako, da je bila odstopnina plačana, spet

predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto. Te trditve v postopku

pred sodiščem prve stopnje nasprotna udeleženka ni postavila, zato se

sodišče prve stopnje do nje ni opredeljevalo, upoštevati pa je ne

more tudi ne pritožbeno sodišče.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v

zvezi s 37. členom ZNP).

- k sklepu z dne 20.5.2005

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z odločitvijo sodišča prve

stopnje, da je nasprotna udeleženka dolžna predlagateljem povrniti

njihove stroške tega nepravdnega postopka. Po 2. odst. 71. člena

Zakona o denacionalizaciji se v denacionalizacijskem postopku za

odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se

uporablja pred organom za denacionalzacijo, v konkretnem primeru

torej to pomeni upoštevanje določil ZNP (1. odst. 56. člena Zakona o

denacionalizaciji). ZNP je v 104. členu jasen - stroške postopka (za

določitev odškodnine) trpi udeleženec, ki mu je naloženo plačilo

odškodnine. Nedvomno gre v konkretnem primeru za postopek za

določitev odškodnine (primerjaj člen 97 ZNP). Uporaba določbe 104.

člena ZNP v zvezi s 4. odst. 35. člena ZNP je zato na mestu. Res je

bilo v nekaterih primerih v zvezi s stroški v postopkih

denacionalizacije, s strani pritožbenega postopka odločeno, da tudi v

teh postopkih vsaka stranka nosi svoje stroške, vendar na takšne

odločitve pritožbeno sodišče ni vezano. Poudariti pa je potrebno, da

je bilo v podobnih primerih nekajkrat odločeno tudi tako kot v

konkretnem primeru (sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp

137/2004, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp

2049/2000), zato tudi ni mogoče govoriti o enotni sodni praksi.

Pritožbeno sodišče je glede na povedano tudi pritožbo zoper ta sklep

zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP

v zvezi s 37. členom ZNP).