Appeal partially allowed; agent's liability for damages persists despite revocation of authority protecting third parties.

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v točki

II.1., II.2. glede plačila 2.357.429,92 SIT in 2,226.634,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2001 do plačila in v točki

II.3. ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

V ostalem (glede plačila 100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 17.6.2001 do plačila) se pritožba zavrne in se v

izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da

tožbeni zahtevek tožeče stranke na pravni podlagi 88. člena ZOR, na

katero se med drugim sklicuje tožeča stranka, ne more biti utemeljen.

Citirana določba se namreč nanaša na situacijo, ko nekdo sklene posel

v imenu drugega, ne da bi imel njegovo pooblastilo. Tak specialen

položaj ureja 93. člen ZOR, ki določa, da preklic pooblastila nima

učinka nasproti tretjemu, ki je sklenil pogodbo s pooblaščencem ali

opravil kakšen drug pravni posel, ni pa vedel in tudi ni mogel

vedeti, da je pooblastilo preklicano oziroma zoženo (1. odst. 93.

člena ZOR). Citirana norma, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve

stopnje, varuje tretjega, ki je v dobri veri, da je pooblaščenec še

vedno upravičen za zastopanje. Zmotno pa je sklepanje sodišča prve

stopnje, da tako varstvo tretjega v razmerju do pooblastitelja

izključuje odškodninsko odgovornost pooblaščenca po splošnih pravilih

o odškodninski odgovornosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je tožba

prve tožnice v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od

2,109.211,50 SIT od 21.6. do 22.6.2001 in na glavnico 1,375.464,78

SIT, umaknjena, tožba drugega tožnika pa v delu, ki se nanaša na

zakonske zamudne obresti od 2,226.634,00 SIT od 16.7. do 17.7.2001 in

od 100.000,00 SIT od 16.7. do 17.7.2001. Tožbena zahtevka prve

tožnice (na plačilo 2,357.429,92 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 21.7.2004 do plačila) in drugega tožnika (na plačilo 2,326.634,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 100.000,00 SIT od 17.6.2001 do

plačila, od 2,226.634,00 SIT pa od 17.7.2001 do plačila) je zavrnilo.

Proti sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in

bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka,

ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni

tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka ob

prejemu delne are v višini 100.000,00 SIT 16.6.2001 še pooblaščena za

prejem tega zneska, ob kasnejših delnih plačilih kupnine pa ne več.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je zmotno uporabilo materialno

pravo. Tožena stranka se je zavedala, da sta ji tožnika denar

izročala z namenom realizacije prodajne pogodbe in z namenom, da

tožena stranka prejeti denar posreduje prodajalcu. Za tako ravnanje

je imela tožena stranka izrecen motiv, saj je imela do Obrtne zadruge

H., z.o.o. visoke terjatve. Ker je prejemala nekaj, za kar ni imela

pooblastila, tožeča stranka pa za to ni vedela, saj v nasprotnem

primeru denarja toženi stranki zagotovo ne bi izročila, mora tožena

stranka tožnikoma denar vrniti. Ni res, da ni neupravičeno obogatena,

saj bi bile sicer njene visoke terjatve v stečaju zgolj delno

poplačane. V tem delu izpodbijana sodba sploh nima obrazložitve, zato

je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Še bolj

nerazumljiva pa je odločitev sodišča prve stopnje glede neuporabe 88.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). To določbo bi moralo

sodišče uporabiti analogno. V času sklenitve prodajne pogodbe tožeče

stranke z Obrtno zadrugo H., z.o.o. je tožena stranka imela

pooblastilo za sklepanje pogodb in za sprejem kupnine, v času prejema

vseh zneskov (razen 100.000,00 SIT) pa ne več. Ker je brez

pooblastila sprejemala denar, je ravnala protipravno, zaradi česar je

podana njena odškodninska odgovornost. Škoda, ki je tožeči stranki

nastala, je v tem, da je plačala zneske, ki jih sicer ne bi. Obrtna

zadruga H., z.o.o. namreč denarja ni več sprejemala, saj ji je bilo

jasno, da pogodbe zaradi slabe finančne situacije ne bo mogla

izpolniti.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot podlago svoje odločitve sprejelo

naslednje, v pritožbi neprerekane, dejanske okoliščine:

- Obrtna zadruga H., z.o.o. je toženo stranko pooblastila za

sklepanje kupoprodajnih pogodb in prevzem kupnine, vendar je

18.6.2001 pooblastilo preklicala;

- tožena stranka je za preklic pooblastila vedela, tožeča stranka pa

o tem ni bila obveščena;

- prva tožnica je toženi stranki z namenom izpolnitve obveznosti po

predpogodbi za nakup apartmaja v D. z dne 21.5.2001 izročila

9.000,00 DEM in 1,100.000,00 SIT, drugi tožnik pa 100.000,00

SIT in 20.000,00 DEM, pri čemer je tožena stranka vse zneske, razen

100.000,00 SIT, sprejela po preklicu pooblastila 18.6.2001.

Pritožbeno sodišče soglaša z naziranjem sodišča prve stopnje, da

tožbeni zahtevek tožeče stranke na pravni podlagi 88. člena ZOR, na

katero se med drugim slicuje tožeča stranka, ne more biti utemeljen.

Citirana določba se namreč nanaša na situacijo, ko nekdo sklene posel

v imenu drugega, ne da bi imel njegovo pooblastilo. V obravnavani

zadevi pa se je sodišče prve stopnje moralo soočiti z življenjskim

primerom, za katerega je značilen preklic pooblastila toženi stranki

s strani pooblaščenca. Tak specialen položaj ureja 93. člen ZOR, ki

določa, da preklic pooblastila nima učinka nasproti tretjemu, ki je

sklenil pogodbo s pooblaščencem ali opravil kakšen drug pravni posel,

ni pa vedel in tudi ni mogel vedeti, da je pooblastilo preklicano

oziroma zoženo (1. odst. 93. člena ZOR).

Citirana norma, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje,

varuje tretjega, ki je v dobri veri, da je pooblaščenec še vedno

upravičen za zastopanje. Zmotno pa je sklepanje sodišča prve stopnje,

da tako varstvo tretjega v razmerju do pooblastitelja izključuje

odškodninsko odgovornost pooblaščenca po splošnih pravilih o

odškodninski odgovornosti. Odškodninski delikt je podan ob

kumulativno izpolnjenih predpostavkah odškodninske odgovornosti

(nedopustno ravnanje; škoda; vzročna zveza med nastalo škodo in

nedopustnim ravnanjem; odškodninska odgovornost). Kdor drugemu

povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda

nastala brez njegove krivde (1. odst. 154. člena ZOR). V spornem

pravnem razmerju tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja pri trditvah,

da je tožena stranka protipravno sprejemala denar, zaradi česar je

tožnikoma nastala škoda, saj sta ji izročila denarne zneske, ki jih

sicer ne bi, v stečaju pa sta bila le delno poplačana. Ker se ob

pravilnem materialnopravnem izhodišču nakazuje, da navedbe tožeče

stranke, pod pogojem, da so resnične, napotujejo na sklep o vsaj

delni utemeljenosti tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče

pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje

(355. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti

dejstva, pomembna za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka

tožeče stranke iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke,

česar doslej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo.

Ne da bi bil potreben nadaljnji dokazni postopek, pa je očitno, da je

zaradi neobstoja ene od predpostavk odškodninske odgovornosti tožene

stranke neutemeljen tožbeni zahtevek drugega tožnika glede plačila

100.000,00 SIT. Ker je ta znesek toženi stranki izročil pred

preklicom pooblastila toženi stranki s strani pooblastitelja Obrtne

zadruge H., z.o.o. (16.6.2001), ni izkazano ne nedopustno ravnanje

tožene stranke ne njena subjektivna odškodninska odgovornost.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo drugega tožnika v tem delu

zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu 4. odst. 165. člena ZPP.