Appeals dismissed; court upheld damages for neck strain and interest on unpaid debt.

Pritožbi tožeče in tožene stranke zoper sodbo z dne 14.5.2004 se

zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba tožene stranke zoper dopolnilno sodbo in popravni sklep z

dne 15.6.2004 se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba in

popravni sklep potrdita.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - nateg vratnih

mišic.

2. Strošek izvedenin je le eden izmed stroškov pravdnega postopka,

zato ni razlogov za njegovo drugačno obravnavanje, kolikor tega ne

opravičujejo posebne okoliščine konkretnega primera (prim. drugi

odstavek 154. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 14.5.2004 je sodišče prve

stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati

odškodnino 639.986,46 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.9.2003 do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka), ter zakonske

zamudne obresti od zneskov: 2.247,00 SIT od 12.4.2003 do 16.12.2003

in 1.134,00 SIT od 27.3.2003 do 16.12.2003 (2. točka izreka), v

presežku pa je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (3. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo povrniti tožniku pravdne stroške v znesku

312.397,00 SIT (4. točka izreka) in sklenilo, da se pravdni postopek

glede tožnikovega zahtevka v znesku 703.380,00 SIT s pripadki ustavi.

Z izpodbijanim popravnim sklepom z dne 15.6.2004 je sodišče prve

stopnje sklep z dne 14.5.2004 popravilo tako, da se pravilno glasi:

"Pravdni postopek glede tožnikovega zahtevka v znesku glavnice

703.380,00 SIT in glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti od

zneska glavnice 300.000,00 SIT se ustavi". Z izpodbijano dopolnilno

sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati še

zakonske zamudne obresti od glavnice 400.000,00 SIT od 10.9.2003 do

16.12.2003, v 15 dneh.

Zoper sodbo z dne 14.5.2004 sta se pravočasno pritožili obe pravdni

stranki.

Tožeča stranka najprej predlaga izdajo popravnega sklepa in izdajo

dopolnilne sodbe. Tožnik namreč ni umaknil tožbe za 703.380,00 SIT s

pripadki, temveč za 300.000,00 SIT s pripadki, 403.380,00 SIT pa brez

pripadkov, zato naj sodišče nadalje odloči tudi o zahtevku tožnika za

prisoditev zakonskih zamudnih obresti od zneska 403.308,00 SIT.

Kolikor pa sodišče ne bo sledilo predlogu za izdajo dopolnilne sodbe

in popravnega sklepa, pa je zgornje navedbe šteti za pritožbo zoper

sodbo in sklep, saj tožnik tožbenega zahtevka ni umaknil, kot je v

sklepu navedlo sodišče. Izpodbijano sodbo tožnik izpodbija v

zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da mu je sodišče prve

stopnje prisodilo prenizko odškodnino. Sodišče je namreč premalo

vrednotilo dejstvo, da so tožniku ostale telesne bolečine v vratni

hrbtenici ter glavoboli. Bolečine so sicer občasne, vendar

vsakodnevne. Tožnik ima telesne bolečine pri mnogih vsakodnevnih

opravilih in aktivnostih, kjer mora vrat držati v prisiljeni drži,

bolečine pa mu preko vratu prehajajo še v roke, zato v 4. in 5. prstu

obeh rok občasno občuti neprijetno mravljinčenje. Takšne bolečine se

mu pojavljajo pri opravljanju vsakodnevnih gospodinjskih opravilih,

pri športnih aktivnostih, tožnik pa ima telesne bolečine tudi ob

vremenskih spremembah. Tožniku se tudi pojavljajo občasni glavoboli.

Sodišče prve stopnje očitno ni upoštevalo navedb tožnika o telesnih

bolečinah. Pravilno je ugotovilo, da tožnik težjih gospodinjskih del

ne opravlja, zmotno pa je zaključilo, da ne opravlja nikakršnih

gospodinjskih del. Tožnik določena dela namreč občasno še opravlja in

takrat se mu pojavijo lažje bolečine. Prav tako je sodišče

spregledalo, da se tožniku pojavljajo bolečine pri fizičnih

obremenitvah in vremenskih spremembah. V času zdravljenja je tožnik

prestal vrsto neugodnosti. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri

odškodnine sklicevalo zgolj na dejstvo, da tožnik v obravnavani

nesreči ni utrpel poškodb skeleta, ni pa upoštevalo telesnih bolečin,

ki jih pri tovrstnih poškodbah povzroča zaraščenje obmišičnega tkiva

z brazgotinami. Tožnik ima tudi pogoste glavobole, vse do konca

življenja pa bo vezan na protibolečinska sredstva, kar prvostopenjsko

sodišče očitno ni ustrezno upoštevalo. Prisojenih 550.000,00 SIT ni

primerna satisfakcija za doslej prestane in bodoče telesne bolečine

in neugodnosti, še predvsem upoštevajoč tožnikovo mladost. Sodišče

prve stopnje je nadalje pri tožniku ugotovilo zmanjšanje življenjske

aktivnosti, ko ne zmore več hitrih in sunkovitih gibov z vratom ter

opravljati del v prisiljeni drži, vendar pa tega ni ustrezno

vrednotilo. Tožnik ne more opravljati večjih fizičnih del, zato tudi

ne more več opravljati dela natakarja. Sodiče prve stopnje je povsem

prezrlo, da je tožnik zaradi obravnavane nesreče izgubil službo in si

je zaradi omejitev tudi več ne more poiskati. Sledilo je zgolj

navedbi izvedenca, da natakarsko delo fizično ni zahtevno. Prav tako

tožnik več ne zmore del na vrtu, del vrta je tako ostal neobdelan.

Sklicevanje sodišča na dejstvo, da je vrt sicer v obdelavi tožnikove

matere, pa je povsem neutemeljeno. Prav tako ne zmore pomoči očetu

pri žaganju drv. V zvezi s športnimi aktivnostmi tožnik navaja, da je

do škodnega dogodka brez težav dvigoval bremena tudi do 50 kg, kar pa

sedaj očitno več ne zmore. To je potrdil tudi izvedenec dr. Slaček,

ki je sicer v nadaljevanju dodal, da pa lahko dvigne bremena do 20

kg. Kolesari lahko le še kratek čas. Ne samo, da je zaradi posledic

poškodbe sedaj športno skoraj neaktiven, s tem je izgubil tudi

dobršen del družabne aktivnosti, kar je sodišče prve stopnje premalo

upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje pa

neutemeljeno ni verjelo izpovedbam prič v zvezi s preostalo

zmožnostjo ukvarjanja s športom. Gre za priče, ki tožnika najbolje

poznajo in najbolje tudi poznajo aktivnosti, s katerimi se je

ukvarjal in s katerimi se sedaj več ne ukvarja. Sodišče ne obrazloži,

v čem naj bi bil interes navedenih prič za izid postopka. Tožnik ne

ve, koga drugega bi lahko sicer predlagal za priče kot osebe, ki ga

najbolje poznajo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je zato zmotna.

Sodišče prve stopnje nenazadnje tudi ni ocenjevalo, da tožnik ne

zmore opravljati gospodinjskih del več kot eno uro in da težje

prenaša vreče s trgovine, saj mora v ta namen hoditi peš navkreber

več kot 200 m, pri več kot 5 kg težkih vrečah pa čuti še večje

bolečine. V okviru zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče tega ni

vrednotilo, prisojena odškodnina ne predstavlja primerne

satisfakcije. Prisojena odškodnina je tudi kot celota prenizka, in

sicer tožnik kot primerjavo navaja primere II Ips 27/99, II Ips

537/98 in II Ips 176/98. Tožnik se pritožuje tudi zoper obrestni del,

saj sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo zakonskih zamudnih

obresti od nespornega dela odškodnine za nepremoženjsko škodo v

višini 400.000,00 SIT, in zoper odločitev o pravdnih stroških. Meni,

da bi moralo sodišče prve stopnje priznati tožniku izvedenino v

celotnem znesku, pri tem se sklicuje na nekatere sodne odločbe, in

sicer na II Ips 93/2001, Cp 1481/2001 (Višje sodišče v Celju) ter dve

sodbi Višjega sodišča v Ljubljani Cp 579/2003 in Cp 1766/2002.

Tožniku tudi pripadajo zakonske zamudne obresti od plačanega predujma

in doplačila izvedenine od datumov, ko je plačal predujem. Predlaga,

da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje

spremeni tako, da toženi stranki naloži nadaljnje plačilo odškodnine

v višini 650.000,00 SIT s pp, od dne 17.12.2003 plačanega zneska

400.000,00 SIT pa še zakonske zamudne obresti od 10.9.2003 do

16.12.2003.

Tožena stranka sodbo izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega

prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi

oz. jo spremeni tako, da ugotovi, da je tožnik že prejel pravično

odškodnino ter mu naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Meni, da je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo

dejansko stanje, vendar pa je na temelju izvedenskega mnenja

izvedenca medicinske stroke določilo tožniku previsoko odškodnino, ki

ne odraža dejanskega stanja, ugotovljenega tekom postopka, in tako

podpira težnje, ki niso združljive z namenom odškodnine. Gre namreč

za lažjo poškodbo, ki ne zapušča trajnih posledic in je znano, da se

oškodovanci po takšnih poškodbah normalno vklopijo v vsakdanje

življenje in delo. Sodišče je zaslišalo tožnika, izvedenca medicinske

stroke in tri priče, ki pa so bile vse v povezavi s tožnikom, bodisi

prijateljskem bodisi sorodstvenem. Tožena stranka je zato že na

obravnavi oporekala njihovo verodostojnost, saj so vse imele interes

pri pridobitvi odškodnine. Tožnik sam je v svoji izpovedbi navajal

težave, katerih izvedenec ni potrdil, sodišče pa je kljub temu

odmerilo visoko odškodnino. Tožena stranka še poudarja, da je tožnik,

opozorjen na resnico izpovedal, da živi pri starših, katerim s svojim

delom ne more pomagati, njegova tašča pa je zaslišana kot priča, prav

tako opozorjena na resnico, izpovedala, da s tožnikom in njegovo ženo

živijo v skupnem gospodinjstvu. To pomeni, da je tožnik napačno

izjavljal o svojem položaju, kar kaže na njegov namen prikazati svoje

težave hujše, kot so dejansko. Tožena stranka na tej podlagi dvomi o

njegovi celotni izpovedbi.

V pravočasni pritožbi zoper dopolnilno sodbo in popravni sklep, ki ju

izpodbija zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožena

stranka navaja, da zamude ni povzročila. Tožena stranka je

odškodninski zahtevek, ki ga je prejela 15.7.2003, obravnavala, in

ponudila tožniku dne 29.7.2003 v poravnavo škode znesek 403.380,00

SIT, kar izhaja iz predložene ponudbe. Tožnik se z navedeno ponudbo

ni strinjal, vendar o tem v vmesnem obdobju ni obvestil tožene

stranke in je vložil to tožbo, katero je tožena stranka prejela

25.11.2003. Dne 17.12.2003 pa je nato tožniku izplačala nesporni del.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, in izpodbijano sodbo

in sklep spremeni tako, da zavrne tožnikov zahtevek in mu naloži

plačilo stroškov postopka s pp.

Pritožbe so bile vročene nasprotnima strankama v skladu z določbo

prvega odstavka 344. člena ZPP. Tožena stranka je odgovorila na

pritožbo tožeče stranke zoper sodbo z dne 14.5.2004. Predlaga, da

pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne in v zavrnilnem

delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbi

tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbama zoper sodbo z dne 14.5.2004:

Glede višine odškodnine za telesne bolečine:

Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je premalo

vrednotilo dejstvo, da so tožniku ostale telesne bolečine v vratni

hrbtenici ter glavoboli. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo na

podlagi izvedenskega mnenja, da ima tožnik lažje bolečine tudi po

končanem zdravljenju in to pri večjih obremenitvah (kamor po oceni

pritožbenega sodišča spadajo tudi vremenske spremembe) in težjih

opravilih, občasno pa tudi srednje hude, kadar opravlja težja fizična

dela. Iz izvedenskega mnenja (l. št. 36), na katerem temeljijo tudi

razlogi sodišča prve stopnje, torej ne izhaja, da bi imel tožnik

vsakodnevne bolečine pri vsakodnevnih opravilih in aktivnostih.

Tožnik se sicer z izvedenskim mnenjem v tem delu ni strinjal, vendar

pa novega izvedenca ni predlagal, temveč je predlagal le svoje

zaslišanje v zvezi z bolečinami z vsakodnevnimi opravili. Ker je v

tem primeru za ugotovitev tega dejstva potrebno strokovno znanje, s

katerim sodišče ne razpolaga, bi lahko sodišče to dejstvo ponovno

ugotavljalo le z novim izvedencem, ne more pa ugotavljanje tega

dejstva nadomestiti zaslišanje tožnika. Iz izvedenskega mnenja je

nadalje tudi razvidno, da je bila pri tožniku opravljena EMG

preiskava na Inštitutu za klinično nevrofiziologijo, ki pa ni

ugotovila oslabelosti mišic ali nevroloških motenj; preiskava ni

pokazala elektrofizioloških znakov za okvaro perifernih živcev na

zgornjih okončinah. Ta preiskava torej ni potrdila tožnikovega

zatrjevanja občutka mravljinčenja v predelu 4. in 5. prsta obeh rok

(tožnik pa je tudi sicer izvedencu sam povedal, da teh mravljinčenj

nima več; l. št. 34). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da

se glavoboli na soncu pojavljajo in da jih je moč vzročno povezati s

to nesrečo le pri intenzivni dalj časa trajajoči športni dejavnosti

ali podobnem naporu, pri čemer pa se tožnik takim naporom praviloma

ne izpostavlja. Ostalih občasnih glavobolov tožnika torej ni mogoče

pripisati spornemu škodnemu dogodku. Napačna je trditev tožnika, da

je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik ne opravlja

nobenih gospodinjskih del. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo,

da tožnik opravlja gospodinjska dela, vendar da njegovega soprispevka

k gospodinjskim opravkom ni moč šteti za težje opravilo (stran 3,

prvi odstavek, točka 3). Kot rečeno, pa iz izvedenskega mnenja ne

izhaja, da bi tožnik trpel kakršnekoli telesne bolečine pri

vsakodnevnih gospodinjskih opravilih. Da bi zaraščanje obmišičnega

tkiva z brazgotinami povzročalo posebne telesne bolečine poleg sicer

v sodbi že ugotovljenih telesnih bolečin, iz izvedenskega mnenja ni

razvidno, tožnik pa dopolnitve izvedenskega mnenja ni predlagal.

Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni posebej upoštevalo tega

dejstva. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da je tožnik bil na

bolniškem staležu en mesec. Glede na ugotovljene prestane telesne

bolečine, ki so po različih intenzivnostih trajale skupaj kar dobre

štiri mesece, in glede na številne nevšečnosti med zdravljenjem je

sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo (179. člen

OZ). Sodišče je namreč pravilno upoštevalo merila iz citirane določbe

(predvsem stopnjo bolečin in njihovo trajanje). Višina odškodnine za

telesne bolečine v višini 550.000,00 SIT je po oceni pritožbenega

sodišča glede na vse okoliščine primera primerna, zato sta tako

pritožba tožeče stranke, ki izpodbija zavrnilni del, kot pritožba

tožene stranke, ki izpodbija ugodilni del, neutemeljeni.

Glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti:

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje,

ki temelji na objektivnem izvedenskem mnenju, da poškodba ni

povzročila zatrjevanih posledic, in sicer, da tožnik ni več sposoben

opravljati poklica natakarja. Iz izvedenskega mnenja je razvidno, da

se lahko edina težava pojavi pri dalj časa trajajočem tovrstnem delu

(nad 6 ur), ko se lahko pojavijo bolečine v mišicah, kar pa je

sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine tudi ustrezno upoštevalo.

Tožeča stranka zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je

spregledalo, da je potrebno pri delu natakarja stati osem ur in se

sklanjati. Izvedenec je nadalje tudi ugotovil, da lahko tožnik

dviguje bremena do 20 kg. Da bi bilo delo natakarja povezano z

dvigovanjem bremen, težjih od 20 kg, pa tožnik niti ni zatrjeval. Če

tožnik ne bi bil sposoben opravljati svojega poklica, bi moral

sprožiti ustrezen postopek za ugotavljanje njegove invalidnosti,

česar pa tožnik ni storil. Samo kot neresnična se zato lahko izkaže

trditev tožnika, da je zaradi obravnavane nesreče izgubil službo (pri

čemer je tožnik celo sam izpovedal, da je dal sam odpoved; razlogi,

da bi ga sicer zaradi predmetne nesreče odpustili, pa pritožbenega

sodišča ne prepričajo) in si je zaradi omejitev tudi ne more več

poiskati. Sodišče je sledilo izpovedi tožnika, da je njegovo delo na

vrtu omejeno, predvsem pa, da je omejen pri večjih fizičnih delih,

kamor pa tudi spada delo na vrtu in žaganje drv. Ugotovilo je sicer,

da je delo na vrtu bilo v domeni predvsem njegove matere (da delo na

vrtu ni opravljal tožnik sam, priznava tožnik tudi s tem, ko v

pritožbi navaja, da je ostal le del vrta neobdelan), vendar pa je

dejstvo, da je tožnik pri teh delih omejen, tudi ustrezno upoštevalo.

Tudi tožnikovo športno udejstvovanje je sodišče prve stopnje pravilno

upoštevalo. Ugotovilo je, da je bil tožnik kot mlad moški (v času

nesreče star 23 let) športno zelo angažiran, saj se je ukvarjal tako

z nogometom kot s tenisom, fitnesom, veliko pa je tudi kolesaril in

hodil na dolge razdalje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je

njegova aktivnost okrnjena, vendar le do določene mere, ne pa v

celoti, kot zatrjuje tožnik, zato je lahko tudi le deloma in v manjši

meri izgubil del družabne aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč

na podlagi izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da tožnik nima

nobenih težav pri ukvarjanju z dotedanjimi športi pod pogojem, da ne

pretirava, torej v trajanju 1-2 ur in ob zmerni intenzivnosti in

glede dvigovanja bremen do 20 kg, lahko krajše kolesari ipd. Sodišče

prve stopnje glede na objektivno strokovno izvedensko mnenje ni moglo

slediti izpovedbam prič v tistem delu, ko so izpovedovale, da je

tožnik svojo dotedanjo športno aktivnost v celoti opustil. Gre namreč

za ugotovitve strokovne narave, ki pa jih lahko ugotavlja le oseba s

strokovnim znanjem-izvedenec. Neutemeljeno zato tožnik očita sodišču

prve stopnje, da brez razloga ni verjelo izpovedbam prič. Tudi če se

tožnik s športi sicer dejansko ne ukvarja več, glede na izvedensko

mnenje ni mogoče z gotovostjo ugotoviti vzročne zveze med opustitvijo

športov in predmetno poškodbo. Da je tožnik pred škodnim dogodkom

dvigoval uteži, težke 50 kg, pa tožnik tudi sicer niti ni zatrjeval,

izpoved priče pa ne nadomesti potrebne trditvene podlage (7. člen

ZPP). Glede na to, da je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi

tožnika le v tistem delu, ki je podprta z izvedenskim mnenjem, tožena

stranka neutemeljeno opozarja na neverodostojnost izpovedi tožnika in

zaslišanih prič. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se bolečine

lahko pri tožniku pojavile pri znatno povečani obremenitvi telesa,

npr. če bi tožnik hodil navkreber več ur nepretrgoma. V nasprotju z

izvedenskim mnenjem se zato izkaže trditev tožnika, da težje prenaša

vreče s trgovine, saj mora v ta namen hoditi peš navkreber več kot

200 m, kakšna bremena pa lahko tožnik nosi brez večjih težav, pa je

bilo tudi pravilno ugotovljeno. Glede na navedeno je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tožniku prišlo do določenega

zmanjšanja življenjske aktivnosti. Neutemeljena je zato pritožba

tožene stranke, da gre v konkretnem primeru za poškodbo, ki ne

zapušča trajnih posledic. Sodišče je pravilno ocenilo izvedensko

mnenje, na katerega pravdni stranki niti nista imeli bistvenih

pripomb, razen tožeča stranka, na kar pa je bilo že odgovorjeno.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina za duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 500.000,00 SIT

primerna in prisojena v skladu z določbo 179. člena OZ.

Tožeča stranka v pritožbi citira več primerov, na podlagi katerih naj

bi sodišča za takšen obseg nepremoženjske škode prisojala bistveno

višjo odškodnino. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je pri

odmeri pravične denarne odškodnine treba upoštevati vse okoliščine

primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin, pomen prizadete dobrine,

namen odškodnine ter to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki

niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ). Pri tem je

treba upoštevati temeljni načeli, in sicer načelo individualizacije

višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v vseh v pritožbi tožeče stranke

citiranih primerih za drugo oblike škode, in sicer za zvin vratne

hrbtenice, medtem ko gre v konkretnem primeru za nateg vratnih mišic.

Pri primeru II Ips 27/99 je oškodovanka trpela 5 dni hude bolečine,

pri čemer tožnik hudih bolečin ni trpel, oškodovanka v zadevi II Ips

537/98 je trpela srednje hude bolečine 4 tedne, tožnik 2 tedna

srednje hudih bolečin, imela fizioterapijo 13 x, naš oškodovanec 7 x,

hude bolečine pa je trpel tudi oškodovanec v zadevi II Ips 176/98.

Tožnik zato konkretnega primera ne more v celoti primerjati s

citiranimi primeri. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena

odškodnina skladna z omenjenimi načeli in merili, da so vse

okoliščine primera pravilno ocenjene in da ni prezrta primerjava s

tistimi primeri sodne prakse, v katerih je bil ugotovljen približno

enak obseg škode (primerjaj II Ips 688/2003).

O stroških postopka:

Stroški pravdnega postopka se odmerjajo po načelu uspeha in po načelu

krivde. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve

stopnje, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki le

ustrezen del stroškov izvedenine, ni pa dolžna povrniti izvedenine v

celoti. Pri tem je treba namreč upoštevati dejstvo, da izvedenec ni

potrdil vseh trditev tožeče stranke (da je npr. tožnik popolnoma

nesposoben za delo natakarja, ipd.), zaradi neutemeljenih trditev pa

je bilo delo izvedenca težje in zato tudi dražje (izvedencu je bilo

zato priznanih tudi 600 točk za zahtevno izvedensko mnenje). Edino

pravilno je torej, da stranki nosita te stroške v skladu z načelom

uspeha v postopku. Ker je odločitev sodišča prve stopnje odvisna od

konkretnega primera, je zato neutemeljeno sklicevanje tožnika na

primere, ko je bila izvedenina priznana v celoti. Strošek izvedenin

je namreč le eden izmed stroškov pravdnega postopka, zato ni razlogov

za njegovo drugačno obravnavanje, kolikor tega ne opravičujejo

posebne okoliščine konkretnega primera (prim. drugi odstavek 154.

člena ZPP). Ravno zaradi okoliščin primera je sodna praksa na tem

področju različna (po načelu uspeha je sodišče priznalo stroške tudi

v zadevi II Cp 702/2004).

Tožnik nadalje neutemeljeno vztraja pri svoji zahtevi po povračilu

zakonskih zamudnih obresti od plačanih zneskov izvedenin od njihovega

plačila dalje. Zakonske zamudne obresti so namreč objektivna

posledica zamude (378. člen OZ), tožena stranka pa s povračilom

pravdnih stroškov ni mogla priti v zamudo pred dnevom njihove odmere,

zato ji je dolžna plačati zakonske zamudne obresti šele od dneva

odmere stroškov dalje.

Glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilno sodbo

in popravni sklep, so pritožbena zatrjevanja tožeče stranke, da je

sodišče prve stopnje zmotno ustavilo postopek za 703.380,00 SIT z

vsemi pripadki in da ni odločilo o zamudnih obrestih od nesporno

plačanega zneska 400.000,00 SIT, brezpredmetna in pritožbeno sodišče

na njih ni odgovarjalo.

Ob obrazloženem se izkažeta obe pritožbi zoper sodbo z dne 14.5.2004

za neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na

katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je

pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo ter izpodbijano sodbo v celoti

potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi tožene stranke zoper popravni sklep in dopolnilno sodbo:

Pritožba izpodbija tako popravni sklep kot tudi dopolnilno sodbo,

vendar le-ta ne vsebuje razlogov v zvezi z odločitvijo o popravi

sklepa. Pritožbeno sodišče je zato popravni sklep preizkusilo le

glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Pri tem je ugotovilo, da teh

kršitev ni bilo, zato je pritožbo zoper popravni sklep zavrnilo ter

izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, ko je

tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti od zneska 400.000,00

SIT od 10.9.2003 do 16.12.2003. Tožnik vtožuje odškodnino za

nepremoženjsko škodo iz naslova AO plus zavarovanja, torej iz naslova

prostovoljnega pogodbenega zavarovanja. Zamuda za plačilo je za

nesporni del nastala tako že po preteku 14 dni od prejema poravnalne

ponudbe (primerjaj 2. in 3. odstavek 943. člena OZ). Tožeča stranka

ni odklonila plačila predujma, temveč je zavrnila le poravnalno

ponudbo tožene stranke, zaradi česar pa ni nastopila upniška zamuda.

Zakonske zamudne obresti so tako začele teči najkasneje 10.9.2003

(toženka je prejela poravnalno ponudbo že 14.7.2003) in prenehale

teči 17.12.2003, ko je toženka izplačala tožniku nesporni del. Na

navedeno stališče pa ne vpliva okoliščina, da se tožnik z navedeno

ponudbo ni strinjal, vendar pa o tem v vmesnem obdobju ni obvestil

tožene stranke. Slednje navedbe pa tudi sicer predstavljajo

pritožbeno novoto (toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je

tožeča stranka poravnalno ponudbo zavrnila), ki je pritožbeno sodišče

ne sme upoštevati (337. člen ZPP).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper

dopolnilno sodbo zavrnilo ter izpodbijano dopolnilno sodbo potrdilo

(353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Nobena od pravdnih strank s pritožbo ni uspela, zato

stroške pritožb krije vsaka sama. Pritožbeno sodišče pa je tudi

odločilo, da tožena stranka krije tudi svoje stroške odgovora na

pritožbo, ker le-teh glede na vsebino odgovora na pritožbo ni mogoče

šteti kot potrebne stoške (prvi odstavek 155. člena ZPP).