Appeal dismissed; Brussels Regulation applies only to judgments issued after its entry into force.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz prvega odstavka 2. točke 66. člena Uredbe ES št. 44/2001je

razvidno, da le-ta velja za priznanje in izvršitev le tistih sodnih

odločb, ki so bile izdane po datumu veljavnosti te uredbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo

zavrnilo.

Zoper sklep se je upnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih

razlogov. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje glede veljavnosti

Uredbe Sveta ES št. 44/2001 (Bruseljska uredba; v nadaljevanju BU)

napačno. Sodna odločba, na podlagi katere je upnica vložila predlog

za izvršbo zoper dolžnika, je bila izdana 15.3.2000. Takrat sicer res

še ni veljala BU, na katero se upnica sklicuje, vendar pa je na dan

2.9.2004, ko je upnica na prvostopenjsko sodišče vložila predlog za

izvršbo, že veljala, tako da je treba za presojo utemeljenosti

predloga za izvršbo zagotovo upoštevati predmetno uredbo. Veljavnost

BU se nanaša na začetek postopka, torej izvršilnega postopka, ta pa

se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 2.9.2004, ko je

zgoraj navedena uredba že veljala. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep razveljavi ter dovoli izvršbo, dolžnikoma pa naloži

plačilo stroškov upnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti ter

priznanju in izvršitvi sodb v civilnih in gospodarskih zadevah je

začela veljati 1.3.2002, v Sloveniji pa velja od 1.5.2004 dalje. V

66. členu BU (prehodne določbe) je določeno, da se ta uredba

uporablja samo za pravne postopke, ki so bili začeti, in za listine,

ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine

potem, ko je uredba začela veljati. Če pa je bil postopek v državi

članici izvora začet pred začetkom veljavnosti te uredbe, pa se

sodbe, izdane po tem datumu (prvi odstavek 2. točke BU), priznajo in

izvršijo v skladu s poglavjem III v primerih, ki jih določa točka 2.

a in b 66. člena BU. Iz prvega odstavka 2. točke 66. člena BU je tako

jasno razvidno, da BU velja za priznanje in izvršitev le tistih

sodnih odločb, ki so bile izdane po datumu veljavnosti te uredbe

(primerjaj dr. Aleš Galič, Pristojnost ter priznanje in izvršitev

sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje in delo 6-7/2005,

stran 1119), v nobenem primeru pa BU ne velja za priznanje in

izvršitev tujih sodnih odločb, ki so bile izdane pred uveljavitvijo

BU, kot je v konkretnem primeru.

Sodišče prve stopnje tako svoje odločitve pravilno ni oprlo na

določila BU, temveč na določila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu

in postopku (Ur.l. RS, št. 56/99; v nadaljevanju ZMZPP), ki kot enega

izmed pogojev za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe določa

vzajemnost pri priznavanju in izvrševanju tujih sodnih odločb (101.

člen ZMZPP). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru

ni izpolnjen pogoj vzajemnosti, upnica niti ne izpodbija. Ker odločba

ne izpolnjuje pogojev za priznanje, niso podani pogoji za njeno

izvršitev v skladu s 13. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ). Poleg tega pa pritožbeno sodišče še opozarja, da

po konceptu BU o priznanju tuje sodne odločbe ni mogoče odločati kot

o predhodnem vprašanju v postopku izvršbe (kot je to mogoče po

ZMZPP), pač pa je nujno predhodno izpeljati poseben postopek

priznanja izvršljivosti (pred okrožnim sodiščem). Šele na podlagi

tega priznanja izvršljivosti lahko nato upnik predlaga izvršbo

(primerjaj zgoraj citirano delo, stran 1130). Tudi če bi v konkretnem

primeru veljala BU, upnica ne zatrjuje, da je bila sporna odločba

avstrijskega sodišča razglašena za izvršljivo.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa

niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ),

je pritožbeno sodišče pritožbo upnice zavrnilo ter izpodbijani sklep

potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnica s pritožbo ni uspela,

zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek

154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).