Appeal dismissed; enforcement of foreign debt in local currency allowed despite currency reform.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Izvršilni naslov v tej zadevi glasi na plačilo 2.400.000,00 DIN,

upnik pa zahteva tolarsko protivrednost navedenega zneska. Po oceni

pritožbenega sodišča je tak upnikov zahtevek dopusten. Upnik namreč

izterjuje svojo terjatev v Republiki Sloveniji od dolžnika, ki je

pravna oseba, registrirana v Republiki Sloveniji. Denarna enota

Republike Slovenije pa je tolar (1. odstavek 1. člena Zakona o

denarni enoti Republike Slovenije, ZDE), ki je tudi edino zakonito

plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1. odstavek 2.

člena ZDE). Glede na navedeno je upnikova terjatev določljiva, saj je

izračunljiva. S preračunom (ki pa je stvar nadaljnje izvršbe) se bo

določljiva terjatev preoblikovala v določeno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor

dolžnika proti sklepu o izvršbi, opr. št. I 2004/1666 z dne

18.1.2005. Dolžniku je naložilo povračilo stroškov upnici.

Proti sklepu je dolžnik vložil pritožbo. Navedel je, da so stroški

sodnega postopka, kot so bili določeni s pravnomočno sodbo Občinskega

sodišča v Novem Sadu z dne 16.3.1993, na dan izdaje sodbe sodišča

prve stopnje znašali 2,400.000,00 DIN. Devizni tečaj na dan 16.3.1993

je znašal 21.000,00 DIN za 1,00 DEM. Na osnovi takšnega deviznega

tečaja znaša ob dnevu izdaje sodbe 2,400.000,00 DIN približno 114,00

DEM. Konec leta 1993 in v začetku leta 1994 sta bili v Jugoslaviji

izvedeni dve veliki denarni reformi, tako imenovana denominacija

dinarja. Takšnih denominacij je bilo do današnjega dne še več. Vse

skupaj je tako korenito spremenilo dejansko vrednost dinarja, da v

konkretnem sporu ne more biti kriterij za obračun stroškov niti datum

pravnomočnosti sodbe, niti datum plačila dolga glede na trenutni

devizni tečaj. Vrednostne razlike dinarja so namreč tako velike, da

ne pomenijo samo spremembe tečaja, ampak različne denarne valute. Ne

drži, da gre le za tečajne spremembe, ki naj bi jih zaradi zamude

trpel dolžnil. Gre za celotno prevrednotenje denarne valute v

desetletnem obdobju, zato je te elemente potrebno upoštevati in na

njihovi podlagi določiti ustrezen preračun stroškov na današnje

stanje. Dolžnik je že v ugovoru predlagal način izračuna stroškov, in

sicer preračun na uradno priznani devizni tečaj na dan izdaje sodbe.

Dolžnik ponovno ugovarja, da je nastopilo zastaranje terjatve, o

kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je bila dovoljena izvršba na podlagi

pravnomočne in izvršljive sodbe Občinskega sodišča v Novem sadu z dne

16.03.1993, opr. št. P 941/90, ki je bila priznana s sklepom

Okrožnega sodišča v Novem mestu z dne 19.11.2003, opr. št. III R

17/2003. Dolžnik je v ugovoru trdil (enako trdi tudi sedaj v

pritožbi), da je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo

odločeno v izvršilnem naslovu (11. točka 1. odstavka 55. člena Zakona

o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Pritožbeno sodišče temu ne more

pritrditi. Sodišča prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je

postala sodba, ki predstavlja izvršilni naslov v tej zadevi,

pravnomočna dne 23.11.1994, upnik pa je vložil izvršilni predlog dne

22.11.2004. Izvršilni predlog je bil torej vložen pred iztekom

desetletnega zakonskega roka, predpisanega za zastaranje terjatve,

ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo (1. odstavek 379. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Glede na navedeno je pravilen

tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo s tem

zastaranje pretrgano (388. člen ZOR).

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni utemeljena

niti dolžnikova ugovorna trditev, da ni mogoče ugotoviti tečaja

dinarjev, na katere glasi izvršilni naslov, saj kot denarna enota ne

obstajajo več. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se izvršilni naslov v

tej zadevi res glasi na plačilo 2.400.000,00 DIN. Vendar navedeno ne

pomeni, da terjatev ne bi bila določljiva, kot je pravilno ugotovilo

sodišče prve stopnje. Upnik zahteva plačilo navedenega zneska v

tolarski protivrednosti. Po oceni pritožbenega sodišča je tak upnikov

zahtevek dopusten. Upnik namreč izterjuje svojo terjatev v Republiki

Sloveniji od dolžnika, ki je pravna oseba, registrirana v Republiki

Sloveniji. Denarna enota Republike Slovenije pa je tolar (1. odstavek

1. člena Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, ZDE), ki je tudi

edino zakonito plačilno sredstvo na območju Republike Slovenije (1.

odstavek 2. člena ZDE). Da preračun dinarjev v slovenske tolarje ne

bi bil mogoč, pa tudi ne drži. Glede na navedeno je upnikova terjatev

določljiva, saj je izračunljiva. S preračunom (ki pa je stvar

nadaljnje izvršbe) se bo določljiva tejatev preoblikovala v določeno.

Tudi iz tega razloga (prvenstveno pa zato, ker dolžnik tega ni

zatrjeval že v ugovoru) niso utemeljene dolžnikove pritožbene

navedbe, ki se nanašajo na način preračuna uveljavljane terjatve v

slovenske tolarje.

Dolžnik je v ugovoru nasprotoval (enako v pritožbi) tudi trenutku

preračuna uveljavljane terjatve v slovenske tolarje, to je na dan

plačila. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da

upnik lahko zahteva izpolnitev obveznosti po tečaju, ki velja na dan

plačila. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč na ta način

plačilo ustrezalo resnični vrednosti terjatve.

Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo

sodišča prve stopnje, da dolžnik v ugovoru ni navedel nobenega izmed

razlogov iz 1. odstavka 55. člena ZIZ, ki bi preprečeval izvršbo.

Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je dolžnikov

ugovor zavrnilo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno

iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem

postopku, ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške

odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo proti sklepu ni

predviden (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).