Inheritance claim allowed where paternity recognized by court record despite procedural time bar. Court upheld indirect evidence of past paternity recognition for inheritance rights.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Čeprav očetovstva zaradi zamude prekluzivnih rokov ni dopustno

ugotavljati v postopku, predvidenim z Zakonom o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih, pa je vendarle dopustno dokazovati, da je bilo

očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v

času njegovega ugotavljanja ali priznanja. Tožba na ugotovitev

obstoja listine oziroma dejstva veljavnega priznanja za potrebe

dedovanja ni vezana na noben rok. Prav takšen je konkreten primer. Za

uveljavitev dedne pravice tožnikov po pokojnem A.F. na podlagi

odstopne pravice je pogoj, da je oče oziroma mož tožnikov pokojni

A.K. sin pokojnega A.F..

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni

zahtevek na ugotovitev, da je pokojni A.F., rojen 18.10.1911, oče

pokojnega A.K., rojenega 5.11.1934. Ugodilo pa je podrejenemu

tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je pokojni A.F. sodno priznal

očetovstvo sedaj pokojnega A.K. z odločbo Sreskega sodišča v

Ljubljani z dne 26.4.1935, opr. št. P VIII S 16/35-4. Toženi stranki

je naložilo, da mora tožnikom nerazdelno povrniti 151.215,20 SIT

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2005 do

plačila.

Proti ugodilnemu delu sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov

pritožila tožena stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče

pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne

tudi podrejeni tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v

izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Navaja, da že dejstvo, da je tožeča stranka

kot primarni zahtevek postavila zahtevek na ugotovitev očetovstva,

kaže na to, da očetovstvo do sedaj ni bilo ugotovljeno. Pravno

nemogoče je priznati očetovstvo z odločbo Sreskega sodišča. Priznanje

očetovstva je izjava, s katero določena oseba prizna, da je oče

nezakonskega otroka. Gre za enostranski pravni posel. Priznanje mora

biti dano osebno pred matičarjem, v javni listini ali oporoki, z njim

pa mora soglašati otrokova mati. V konkretnem primeru priznanja ni

bilo, saj ni izjave, iz katere bi izhajalo, da je pokojni A.F.

priznal, da je oče nezakonskega otroka A.K.. Prav tako iz nobene

listine ne izhaja, da bi bilo dano soglasje oziroma pisno strinjanje

matere. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, kdaj in pred

katerim sodiščem oziroma v kateri javni listini naj bi A.F. priznal,

da je oče pokojnega A.K.. Odločba Sreskega sodišča v Ljubljani z dne

26.4.1935, opr. št. VIII S 16/35-4 se nanaša zgolj na preživnino, ne

pa na ugotavljanje oziroma priznanje očetovstva. Enako velja za vse

kasnejše listine. Zgolj zapis na listini - odločbi, da "se je A.F.

priznal pred sodiščem za otrokovega očeta", ne da bi bilo navedeno,

kdaj, pred katerim sodiščem in iz katere listine naj bi to izhajalo,

ne zadošča za zaključek o tem, da je bila podana izjava o priznanju

očetovstva. Sodišče prve stopnje v sodbi ne omenja uradnega zaznamka,

ki ga je Sresko sodišče v Ljubljani prejelo 19.2.1935 in iz katerega

izhaja, da se ne more doseči poravnava ter se zato prosi za

pooblastitev za tožbo. Vse listine, na podlagi katerih je odločalo

sodišče, so bile predložene le v fotokopiji. Fotokopija ne more

predstavljati javne listine. Javna listina je le original. Čeprav je

bilo dokazovanje z zaslišanjem prič povsem nepotrebno, ne gre

prezreti izjave priče T.K., ki je povedal, da je bil star približno

15 let, ko je izvedel, da je bil njegov oče nezakonski otrok, vendar

ga oseba, ki naj bi bila njegov oče, ni priznavala. Izjave te priče

sodišče prve stopnje ne omenja.

Pritožba ni utemeljena.

O bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka:

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne očitanih ne po uradni dolžnosti

upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge oziroma razloge o

odločilnih dejstvih. Ti so jasni ter v skladu med seboj in procesnim

gradivom v spisu. Ni res, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni

mogoče razbrati, kdaj, pred katerim sodiščem in v kateri javni

listini naj bi A.F. priznal očetovstvo A.K.. Sodišče prve stopnje je

jasno zapisalo (3. odstavek na 4. strani sodbe), da "je bilo o

vprašanju očetovstva odločeno že v letu 1935", takšen zaključek pa je

v nadaljevanju utemeljilo s prepričljivo in argumentirano dokazno

oceno. Čeprav se ni posebej opredelilo do uradnega zaznamka Okrajnega

sodišča v Ljubljani z dne 29.12.1934, iz katerega naj bi izhajalo, da

glede vprašanja očetovstva ni mogoče doseči poravnave, zato mati

pokojnega A.K. prosi za pooblastitev za tožbo (točka 7.c uradnega

zaznamka, priloga A9), to nikakor ne predstavlja pomanjkljivosti v

sestavi odločbe. Dejstvo, da A.F. v decembru 1934 ni priznal

očetovstva, namreč ne pomeni, da tega ni storil kasneje v postopku P

VIII S 16/35-4, pred izdajo odločbe z dne 26.4.1935 (priloga A8).

Jasen in razumljiv je tudi izrek v zvezi s podrejenim tožbenim

zahtevkom na ugotovitev, da je pokojni A.F. sodno priznal očetovstvo

pokojnega A.K.. Dodatek v 2. točki izreka, da je A.F. svojega sina

priznal "z odločbo Sreskega sodišča v Ljubljani z dne 26.4.1935, opr.

št. P VIII S 16/35-4" je sicer nepotreben, vendar pa zaradi tega

izrek še ni nejasen ali nerazumljiv niti ni citirano besedilo

povzročilo nasprotja med posameznimi elementi spornega dela izreka,

oziroma nasprotja med izrekom in obrazložitvijo.

Zmotno je pravno naziranje tožene stranke, da javno listino lahko

predstavlja le original ali njen na ustrezen način overjen prepis, ne

pa fotokopija. Zakon ne zahteva, da so listine, ki se priložijo

vlogi, v izvirniku, saj določa, da so vlogi priložene listine lahko v

izvirniku ali prepisu (1. odstavek 107. člena Zakona o pravdnem

postopku, ZPP). Res pa je, da dejstvo, v kakšni obliki je listina,

vpliva na oceno njene pristnosti. V sporni pravdi ni mogoče zaslediti

nobene okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče podvomiti o

pristnosti s strani tožeče stranke predloženih listin. Potem ko je

tožeča stranka vlogam priložila le fotokopije listin, je sodišče prve

stopnje na predlog tožene stranke od nje zahtevalo, naj predloži

listine v izvirniku. Čeprav sklepa sodišča ni spoštovala, njena

"pasivnost" v konkretnem primeru ne more biti indic, na podlagi

katerega bi bilo mogoče podvomiti o pristnosti spornih listin.

Izkazano je namreč, da je tožeča stranka skušala pridobiti originale

listin, vendar so njena prizadevanja ostala brez uspeha. Listin ni

moglo pribaviti niti sodišče v okviru svojih preiskovalnih

pooblastil.

O pravilni uporabi materialnega prava:

Sodišče prve stopnje je materialno pravo v zadevi pravilno uporabilo.

Čeprav očetovstva zaradi zamude prekluzivnih rokov ni dopustno

ugotavljati v postopku, predvidenim z Zakonom o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, p.b., v nadaljevanju

ZZZDR), pa je vendarle dopustno dokazovati, da je bilo očetovstvo že

ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času

njegovega ugotavljanja ali priznanja. Tožba na ugotovitev obstoja

listine oziroma dejstva veljavnega priznanja za potrebe dedovanja ni

vezana na noben rok (tako tudi judikat VSS z dne 18.11.1982, opr. št.

II Ips 224/82, Poročilo VSS 1/83, str. 18). Prav takšen je konkreten

primer. Za uveljavitev dedne pravice tožnikov po pokojnem A.F. na

podlagi odstopne pravice je pogoj, da je oče oziroma mož tožnikov

pokojni A.K. sin pokojnega A.F..

Tožeča stranka zatrjuje, da je pokojni A.F. očetovstvo pokojnega

A.K. priznal v postopku za določitev preživnine takrat mladoletnega

A.K., kar naj bi izhajalo iz priloženih listin, ki se posredno ali

neposredno nanašajo na vprašanje preživnine (priloge A5 - A14, A19).

Pritožbeno sodišče se pridružuje materialnopravni oceni sodišča prve

stopnje, da pomeni izjava nekoga, podana v postopku za določitev

preživnine, da je oče mladoletnega preživninskega upravičenca, izjavo

o priznanju očetovstva v javni listini. Tak način priznanja je poznal

par. 181 tedaj veljavnega Zakona o sodnem nepravdnem postopku za

Kraljevino Jugoslavijo (Službene novine Kraljevine Jugoslavije z dne

1.8.1934, št. 175/XLV/434, Službeni list, št. 59/8 iz leta 1935, v

nadaljevanju Nepravdni postopnik). Če nezakonski oče prizna, da je

otrokov oče, ugotovi varstveno sodišče to priznanje zapisniško in

navede ob tem, na kakšen način je dognalo njegovo istovetnost. Če

prizna oče očetovstvo, pa se ne zaveže prostovoljno, da bo plačeval

zadostno vzdrževalnino, določi varstveno sodišče na osnovi

opravljenih ovedb in po zaslišbi nezakonskega očeta znesek

vzdrževalnine po službeni dolžnosti in naloži nezakonskemu očetu, naj

ga v izogib izvršbe v mesečnih obrokih vnaprej plačuje. Samo, če

zavisi odločitev o znesku vzdrževalnine od dokaza spornih dejstev, ki

se po nepravdnem postopku ne dajo ugotoviti, napoti sodišče varuha na

pravdo in naloži nezakonskemu očetu, naj plačuje vzdrževalnino v

znesku, ki ga začasno določi (1. odstavek par. 181 Nepravdnega

postopnika). Če oseba, ki je označena za nezakonskega očeta, očeta ne

prizna, naloži varstveno sodišče varuhu, naj vloži tožbo (3. odstavek

par. 181 Nepravdnega postopnika). "Varstveno sodišče" v smislu

Nepravdnega postopnika, to je sodišče, ki med drugim odloča v

zadevah, v katerih je po današnji terminologiji v ospredju varovanje

koristi mladoletnega otroka, je po določbah Nepravdnega postopnika

krajevno pristojno sresko sodišče (par. 146 Nepravdnega postopnika).

O pritožbenem razlogu nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega

dejanskega stanja:

Tožena stranka ima prav toliko, kolikor trdi, da "ni izjave A.F., iz

katere bi izhajalo, da je pokojni priznal, da je oče nezakonskega

otroka A.K.". Res je, da neposredni dokaz o tem, da je pokojni

A.F. očetovstvo priznal v postopku za določitev preživnine, torej v

javni listini, ne obstaja. Vendar pa pritožbeno sodišče v celoti

sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je o pravno

relevantnem dejstvu, torej priznanju očetovstva, sklepalo na podlagi

indicev oziroma posrednih dokazov. Tako je v obrazložitvi odločbe z

dne 26.4.1935, opr. št. P VIII S 16/35-4 (priloga A8) izrecno

navedeno, da "se je A.F. priznal pred sodiščem za otrokovega očeta in

je zatorej obvezen, da preživlja otroka". Iz nadaljevanja citirane

obrazložitve je mogoče s stopnjo prepričanja sklepati, da je sodišče,

ki je bilo tedaj stvarno pristojno za odločanje v zadevi po določbah

Nepravdnega postopnika, potem ko je pokojni A.F. priznal očetovstvo

mladoletnega A.K., očetu naložilo plačevanje preživnine za

nezakonskega otroka oziroma preživninskega upravičenca. Če

A.F.očetovstva ne bi priznal, sresko sodišče ne bi moglo določiti

preživnine, ampak bi moralo otrokovega zakonitega zastopnika

("varuha") napotiti, naj vloži tožbo (3. odstavek 181. člena

Nepravnega postopnika). Zaključek, da je pokojni A.F. priznal

očetovstvo pokojnega A.K., posredno potrjujejo tudi vse nadaljnje

listine v zvezi z uveljavljanjem preživine za pokojnega A.K., npr.

sklep o zvišanju preživine, opr. št. VIII S 16/35-122 (priloga A5) in

poravnava z dne 7.10.1938 (priloga A13), v kateri je povzeta izjava

pokojnega A.F., s katero se je kot oče mladoletnega A.K. zanj zavezal

plačevati preživnino.

Zaslišanje prič, kot nakazuje že sama tožena stranka v pritožbi, v

tej pravdi, v kateri je ključno vprašanje, ali je pokojni A.F. z

izjavo v obliki javne listine priznal očetovstvo pokojnega A.K., nima

posebne dokazne vrednosti. To velja tudi za izpoved tožnika T.K., da

je bil A.K. nezakonski otrok in da ga njegov oče ni hotel priznavati.

Sam tožnik, rojen v letu 1966, torej tri desetletja po tem, ko se je

zgodil ključni trenutek za to pravdo, ni znal pojasniti, v kakšnem

smislu je bilo to rečeno (torej, ali mu je oče želel povedati, da ga

A.F. formalno ni priznal ali da ni izvrševal drugih vidikov

roditeljske pravice).

Pritožbeno sodišče je po povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo

kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).