Court allows interest on increased alimony from lawsuit filing due to non-monetary nature of alimony claims.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem

zavrnilnem delu delno spremeni tako, da gredo tožeči stranki zakonite

zamudne obresti tudi od zvišane mesečne preživnine za obdobje od

vložitve tožbe dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje in sicer

zapadejo zakonite zamudne obresti od vsakega posameznega mesečnega

obroka od 15. dne v mesecu dalje do plačila, pri čemer je do

pravnomočnosti sodbe natekle obroke tožena stranka dolžna plačati v

roku 15 dni.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba

tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je preživninska terjatev nečista denarna terjatev, ki se v pravdi

ne valorizira, preživninski upravičenec pa ima pravico zahtevati

zvišanje preživnine za čas od vložitve tožbe dalje, mu gredo tudi od

zvišanih preživninskih obrokov zakonite zamudne obresti od vložitve

tožbe dalje do plačila.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče

stranke in zvišalo dosedanjo preživnino, ki je bila določena s sodbo

Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II P 441/96, z dne 12.5.1997,

nazadnje valorizirana na podlagi sklepa Vlade, Ur. list RS 31/2005 na

30.917,50 SIT mesečno, v času od 1.4.2005 dalje in dosodilo zvišano

preživnino tako, da je v obdobju od 1.11.2003 do 31.3.2004 zvišalo

preživnino za 6.768.000,00 SIT, za obdobje od 1.4.2004 do 31.8.2004

še za 7.964,00 SIT, za obdobje od 1.9.2004 do 31.3.2005 še za

15.001,00 SIT in za obdobje od 1.4.2005 do 31.5.2005 še za 16.367,50

SIT, tako da je preživnina od 1.6.2005 dalje v celoti 49.000,00 SIT.

Pri tem je priznalo zakonite zamudne obresti od zapadlosti

posameznega preživninskega obroka le od bodočih preživninskih obrokov

oziroma po izdaji sodbe sodišča prve stopnje v primeru neplačila.

Višji tožbeni zahtevek (do 50.000,00 SIT mesečno in za zamudne

obresti od vložitve tožbe dalje) je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh

pritožbenih razlogov. Prisojena preživnina je prenizka in sodišče bi

moralo ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Sodišče je nezakonito

zavrnilo zahtevek za plačilo zamudnih obresti za prisojeno razliko

mesečnih obrokov od vložitve tožbe do 31.5.2005. Toženec je bil

dolžan to razliko plačati do vsakega 15 v mesecu in od tedaj dalje je

v zamudi. Čeprav višji preživninski znesi še niso bili določeni, to

ne pomeni, da jih toženec ni bil dolžan plačevati. Toženec je dolžan

po zakonu plačevati preživnino v skladu s potrebami otroka in svojimi

zmožnostmi. Preživljanje otroka je trajna zakonska obveznost in

zavezanec je dolžan izpolniti to obveznost sam od sebe v skladu s

potrebami otroka, ki se spreminjajo. Toženec bi moral vedeti, da

preživnina ne zadošča za preživljanje otroka. Toženčeva obveznost

plačevati višjo preživnino je torej nastala že prej, najkasneje

1.11.2003 in od tedaj dalje je toženec v zamudi. Za zvišanje

preživnine je izvedel vsaj ob prejemu tožbe in sodišče bi moralo vsaj

od vložitve tožbe zamudne obresti priznati.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče

ni upoštevalo, da je ob prvi sodbi mati bila nezaposlena, sedaj pa

ima višjo plačo kot toženec. Ne drži trditev, da se je toženi stranki

dohodek povečal trikrat. Sodišče je nerazumljivo sledilo materi, da

je bilo prešolanje potrebno. Pri tem ni pridobilo mnenja centra za

socialno delo oziroma šolske psihologinje. Tudi Osnovna šola Ivana

Skvarča Zagorje ima potreben program, kar izhaja iz dopisa OŠ Ivana

Skvarča. Sodišče se nepravilno sklicuje na dopis z dne 6.12.2004, ki

sploh ne obstaja in ga sodišče ni razkrilo pravdnima strankama. Sicer

je za otroka veliko boljše, da hodi v šolo v domačem kraju, kjer ima

sošolce in vrstnike. Zaradi prešolanja so se povečali stroški za

prevoz in preživnina. Tožeča stranka je dokazala kakšni so njeni

dohodki in da živi na meji zmožnosti. Nima možnosti dodatnega

zaslužka zaradi težkega zdravstvenega stanja. Ima še enega otroka in

na toženčevo družino po osebi pridejo manjši dohodki kot jih ima

zakonita zastopnica. Nima dodatnih virov zaslužka. Mati pa kupuje

otroku luksuzne dobrine, ki presegajo namen določbe 129.a člena

ZZZDR. Prilaga obračunske liste osebnih dohodkov tožene stranke. Iz

teh izhaja, da so dohodki primerljivi z drugimi delavci. Sodišče je

zavzelo stališče in arbitrarno določilo višino prihodkov ene stranke

brez materialnih dokazov. Glede stroškov bivanja tožnika in matere je

sodišče oprlo svojo odločitv zgolj na izpovedbo zakonite zastopnice.

Pri tem je spregledalo, da je predložila račune v času zime, ko se

stanovanje ogreva in so stroški višji. Tudi druge potrebe je zmotno

ugotovilo, tako na primer stroške za uporabo interneta priključilo k

stroškom bivanja. Te potrebe so tako najmanj 10.000,00 SIT mesečno

manjše. Tudi ocene otrokovih higienskih potreb, oblačil in uporabe

telefona so previsoke. Po oceni tožene stranke ima mati boljše

razmere kot oče. Ob preživnini 49.000,00 SIT bo hči tožene stranke

prikrajšana. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 538/2003 med drugim

odločilo, da mora sodišče upoštevati razmerje med prihodki obeh

zavezancev za skrb za otroka. Zato bi morala mati nositi 60 %

otrokovih potreb, oče pa 40 %. Tožena stranka je na obravnavi

23.11.2004 izrazila pripravljenost na poravnavo v višini 40.000,00

SIT mesečno, vendar je mati to odklonila.

Na vročeni pritožbi stanki nista odgovorili.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke

pa ni utemeljena.

Ker višino zvišane preživnine napadata obe pravdni stranki (za tožečo

je prenizka, za toženo pa previsoka) je pritožbeno sodišče najprej

preizkušalo sodbo v tem delu. Sodišče prve stopnje se je pri tem

pravilno oprlo na določbe ZZZDR (Ur. list SRS 14/89 in naslednji, ki

so veljali v času vložitve tožbe). 132. člen tako določa, da sodišče

lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z

izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe

upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila

preživnina določena. Vendar tudi ob ugotavljanju okoliščin, ki so

podlaga za določitev nove višine preživnine, je treba za določitev o

višini zahtevka ugotoviti vse tiste okoliščine, ki so pomembne za

vsako določitev preživnine. Pri tem se tudi ugotavlja splošna raven

življenjskih stroškov v času sojenja, treba je upoštevati tudi sistem

usklajevanja preživnin z rastjo življenjskih stroškov po 1. odstavku

132. člena ZZZDR (prim. članek Ogrizek D., Preživnina za otroke,

Pravosodni bilten 1987/7, stran 18).

Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo

otrokovih potreb. Pri tem meni, da je ugotovljena spremenjena

okoliščina, to je odhod v šolo in posebne otrokove potrebe, pretirano

ocenjene. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo materi, da je bilo

treba Ž prešolati v šolo v Ljubljani, ki nudi poseben program za

otroke s hiperkinetičnim sindromom. Pritožba meni, da je iz dopisa

Osnovne šole X razvidno, da bi lahko hodil tudi v osnovno šolo v

domačem kraju in da iz dopisa z dne 6.12.2004 ne izhaja, da Onovna

šola X takega programa ne nudi. Pritožba še trdi, da sodišče tega

dopisa ni pokazalo strankam in s tem smiselno zatrjuje kršitev načela

kontradiktornosti.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je na glavni obravnavi z dne

23.6.2005 sodišče dopustilo in prebralo ta dokaz (list. št.109) in da

je na glavni obravnavi bila prisotna tožena stranka s pooblaščenko.

Iz dopisa na list. št. 85 pa izhaja, da se v Osnovni šoli X v šolskem

letu 2004 do 2005 ne izvaja program za hiperaktivne učence. V dopisu

sicer piše, da dosedaj takšnega otroka, ki bi imel z odločbo

ugotovljen kinetični sindrom, niso imeli, da pa so si v preteklosti

pomagali s sodelovanjem svetovalnega centra v Ljubljani in s klinično

psihologinjo. Iz dopisa tako ni mogoče razbrati nasprotja o pravno

odločilnem dejstvu (izvajanje programa za otroke s kinetičnim

sindromom in s tem povezanimi stroški) in z ugotovitvami o tem

dejstvu v izpodbijani sodbi. Sodišče je verjelo materi, ki je

izpovedala, da na Osnovni šoli Y tak program izvajajo in da je zato

prešolala otroka v Ljubljano. Povedala je tudi, da so ji to

predlagali na Osnovni šoli X, saj so jo tudi po štirikrat na teden

klicali v službo zaradi težav z vedenjem sina. Sodišče je tudi

sledilo materi, da od prešolanja dalje teh težav ni in zato je

sodišče pravilno sklepalo, da je mati ravnala v interesu otroka.

Pritožba meni, da bi sodišče po uradni dolžnosti moralo v zvezi s

stroški prešolanja na Osnovno šolo Y o tem pridobiti mnenje Centra za

socialno delo oziroma mnenje šolske psihologinje. Sodišče prve

stopnje se je iz dopisa z dne 6.12.2004 in iz zaslišanja matere

prepričalo o tem pravno odločilnem dejstvu. Če je tožena stranka

menila, da iz teh dveh dokazov ne sledi zatrjevano dejstvo, bi morala

sama predlagati te dokaze. Sodišče po uradni dolžnosti ukrene vse,

kar bi bilo potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok

(408. člen ZPP), vendar je v tem primeru pravilno menilo, da je za

otrokov razvoj dobro, da obiskuje šolo, ki ima ustrezen program. Zato

je zadosti izčrpno ugotovilo dejansko stanje in ni opustilo dolžnosti

ugotavljanja dejstev po uradni dolžnosti. Res pa je, da so v zvezi s

prešolanjem otroka nastali dodatni stroški, ki jih je sodišče prve

stopnje upoštevalo pri ugotavljanju otrokovih potreb v času po

opravljenem prešolanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo otrokove potrebe na dan glavne

obravnave na približno 106.000,00 SIT. Do 1.9.2004 (prešolanje) so

bili ti stroški nižji in so znašali 80.000,00 SIT. Pri tem je

upoštevalo tudi, da ima Ž otroški dodatek 6.325,00 SIT mesečno od

1.4.2005 dalje, v obdobju do 1.4.2004 pa 6.193,00 SIT in je v toliko

zmanjšalo preživninsko obveznost obeh staršev (do prešolanja

73.000,00 SIT in nato 99.000,00 SIT).

Tožena stranka meni, da so ti zneski previsoki oziroma da mati

namenja preveč stroškov za sina (zlasti graja stroške za higieno,

stroške bivanja). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ocenjene

potrebe otroka s posebnimi potrebami v 3. razredu osnovne šole

pravilno ocenjene. Pri tem je sodišče le delno sledilo materini

izpovedbi in predloženim dokazom. Dokazna ocena je izčrpno

obrazložena in z njo se pritožbeno sodišče strinja. Vendar je treba

pritožbi pojasniti, da ni mogoče do tolarja natančno izračunati

povprečne mesečne preživnine (upoštevati kurilno sezono, počitnice,

praznike, nabavo oblačil v določeni sezoni in podobno). Pri potrebah

otroka je treba tudi upoštevati, da bi otrok imel pravico do takega

standarda, kot bi ga imel, če bi starša ostala skupaj. Dohodki obeh

staršev pa so takšni, da bi zmogla prispevati za Ž vsak po 49.000,00

SIT ob upoštevanju otroškega dodatka. Ž potrebuje številne zaposlitve

in aktivnosti, kar je vse ugotovilo sodišče prve stopnje. Za nobeno

od naštetih dejavnosti ni mogoče trditi, da so nepotrebne ali otroku

škodljive.

Ker je tožeča stranka trdila, da bi morala biti preživnina 50.000,00

SIT mesečno, tožena pa priznava v pritožbi 40.000,00 SIT mesečno,

velja obrazložitev ugotovljenih otrokovih potreb obema pritožbama.

Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo

njegove preživninske sposobnosti in posledično naložilo njemu

prevelik del preživljanja sina. Mati je prejemala v ugotovljenem času

plačo v višini 152.038,00 SIT, ob zaključku glavne obravnave pa

210.000,00 SIT (ob upoštevanju vseh prejemkov, regresa in božičnice).

Toženec je izpovedal, da je zaposlen pri očetu, samostojnemu

podjetniku in da je njegova plača od 120.000 do 125.000,00 SIT neto

in o tem je tudi predložil dokaze. Trdil je, da ima povečan

holesterol in poapnenje žil in da zato ne more iskati dodatnega dela.

Vendar o poapnenju žil oziroma arterio sklerozi ni predložil dokazov.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da zaradi povišanega

holesterola in trigliceridu v krvi še ne pomeni, da se ne more

dodatno zaposliti in s tem omogočiti svojim otrokom normalnega

življenja. Tožena stranka tudi v pritožbi ni dokazala obstoja

invalidnosti oziroma takega bolezenskega stanja, da bi ji onemogočalo

dodatno delo. Toženec trdi, da ima mesečno posojilo 130.650,00 SIT in

da ne zmore višje preživnine. Sodišče prve stopnje pa je glede na

način življenja in izdatke družine ocenilo, da mora tožena stranka

minimalno zaslužiti 200.000,00 SIT mesečno. Toženec kot novoto v

pritožbi ponuja listinske dokaze o davčni napovedi in svojem zaslužku

v podjetju. Pri tem spregleda, da je takšne dohodke sodišče prve

stopnje tudi ugotovilo na podlagi dopisa na list. št. 27. Vendar

sodišče tožencu ni verjelo, da so to edini dohodki. Toženec je sam

izpovedal, da znaša njegovo posojilo 130.650,00 SIT in zato je jasno,

da morajo biti dohodki višji, če lahko plačuje kredit, ki presega

njegovo plačo. Tožencu je treba še pojasniti, da bi tudi v primeru,

da ne bi imel kredita, moral z dodatnim delom prispevati za

preživljanje svojih otrok (tako tožnika kot mladoletne hčere).

Sodišče prve stopnje je porazdelilo preživninske obveznosti med

staršema 50 % do 50 %. Toženi stranki je treba še pojasniti, da je

Ž dodeljen v varstvo in vzgojo materi, ki mora za to s svojim

fizičnim delom še dodatno prispevati za preživljanje mladoletnega

sina. Zato je zmotno stališče pritožbe, da bi glede na rojstvo novega

otroka mati morala prispevati 60 %, oče pa 40 % preživninske

obveznosti za otroka. Na novo ocenjene preživninske zmožnosti staršev

in potrebe otroka tako ob spremenjenih okoliščinah pokažejo, da je

sodišče prve stopnje pravilno odmerilo zvišano preživnino. Pri tem ni

zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarja

pritožba. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, ki se nanašajo na

pravno odločilna dejstva in je zadosti ugotovilo dejansko stanje,

tako da ni bilo treba ugotavljati novih dejstev. Višino plače je tudi

ugotovilo iz predloženega obračuna delodajalca, zato ni potrebno

ponavljati teh dokazov z dodatnimi obračunskimi listinami osebnih

dohodkov in davčno napovedjo. Sodišče prve stopnje ni arbitrarno

ocenjevalo dokazov. Obrazložilo je, zakaj ni sledilo tožencu, ki je

sam povedal o višini svojih izdatkov. Tožena stranka pa ni dokazala,

da ima težko zdravstveno stanje in da ne more dodatno delati.

Tožeča stranka pa ima prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje

neutemeljeno zavrnilo zahtevek za prisojo zakonitih zamudnih obresti

od mesečnih preživninskih obrokov od novembra 2003 dalje do poteka

paricijskega roka po sodbi sodišča prve stopnje. V obrazložitvi

sodišče prve stopnje pojasni, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za

zamudne obresti za nazaj, ker je tožena stranka redno plačevala že

določeno preživnino in ni mogla priti v zamudo z višjimi

preživninskimi obroki do zaključka glavne obravnave.

Starši so dolžni preživljati svoje otroke in njihova obveznost

prispevati k stroškom preživljanja nastane z rojstvom otroka ter

glede na svojo naravo dospe v plačilo vsak mesec (123. člen ZZZDR). V

sporih zaradi zakonitega preživljanja otrok je zato preživninski

upravičenec upravičen zahtevati plačilo zamudnih obresti tako od

preživninskih obrokov, ki so do dneva sojenja sodišča prve stopnje že

zapadle v plačilo, kot tudi od prisojenih bodočih preživninskih

obrokov, ki do tega dne še niso zapadli (2. odstavek 326. člena ZPP).

Zamuda dolžnika nastane, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je

določen za izpolnitev. Po 2. odstavku 299. člena Obligacijskega

zakonika, pride dolžnik v zamudo, če rok za izpolnitev ni določen, ko

ustno ali pisno ali z vložitvijo tožbe zahteva od dolžnika, naj

izpolni svojo obveznost.

Zakonita obveznost preživljanja se ne uresničuje izključno v obliki

denarnih prispevkov, pač pa v najrazličnejših aktivnostih staršev, ki

naj omogočijo svojim otrokom pogoje za zdravo rast, skladen

osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo

(102. člen ZZZDR). Ta temeljna obveznost roditelja proti otroku se

zaradi določenih življenjskih situacij lahko izvaja tudi v obliki

denarnega prispevka kot zakonita preživnina, toda ta sprememba še

nima za posledico, da bi se zakonita obveznost staršev spremenila v

zgolj denarno obveznost proti svojemu otroku. Zato je predmet

obveznosti v tem primeru sicer denar, vendar ne gre za čisto denarno

terjatev, pač pa povrnitev izdatkov v najširšem pomenu, izraženih v

denarni vrednosti (prim. Pravno mnenje, poročilo VSS, 2/91, stran 10

v zadevi II Ips 407/91).

V primeru zahtevka za zvišanje preživnine torej ne gre za čisto

denarno terjatev. Tisti, ki skupnega otroka preživlja, za otrokovo

preživnino obstoji izvršilni naslov, nima verzijskega zahtevka za

večje stroške preživljanja kot znaša v naslovu določene preživnine.

Šele z vložitvijo tožbe na zvišanje preživnine za otroka nastane tudi

preživninski zahtevek za višji znesek (Poročilo VSS, 1/77, stran 12).

Res se pri zvišanju preživnine upošteva tudi splošna rast

življenjskih stroškov, do katere pride v času sojenja, vendar od

vložitve tožbe dalje se zahtevek za zvišano preživnino (razlika od

nazadnje valorizirane preživnine do dejanskih potreb otroka) ne

valorizira. To pomeni, da velja v tem delu načelo monetarnega

nominalizma. V primeru verzijskega zahtevka za nazaj je Vrhovno

sodišče v zadevi II Ips 407/91 (Poročilo VSS 2/91) razsodilo, da je

treba staršu, ki je zalagal za preživnino, dosoditi znesek v denarni

vrednosti na dan sodbe sodišča prve stopnje. V primeru vložitve tožbe

zaradi pogojev iz 132. člena ZZZDR, pa tožnik ne more zahtevati

zvišane preživnine po merilin na dan sojenja tudi za nazaj (v

konkretnem primeru za čas od 20.11.2003 do 23.6.2005). Tožena stranka

je izvedela za tožnikove potrebe v trenutku vložitve tožbe in je

takrat prišla v zamudo (2. odstavek 299. člena OZ). Preživnina je kot

vrsta obveznosti nastala z rojstvom otroka. Po 123. členu ZZZDR so

starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti (123. člen

ZZZDR). Če se spremenijo okoliščine iz 132. člena pa lahko sodišče

ali dogovor spremeni določeno preživnino, pri čemer se ponovno določi

preživnina. Preživnina se torej določi v mesečnem znesku in za

naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je vložena tožba za

preživnino (131.c člen ZZZDR). Ker se preživnina tudi v zvišanem

znesku določi nominalno in je le naprej podvržena valorizaciji, velja

začetek teka obresti pri teh obveznostih enako kot pri drugih

denarnih obveznostih (1. odstavek 378. člen OZ). Sodba sodišča v

tožbi na zvišanje preživnine ni konstitutivnega značaja, ampak je

dajatvenega (kondemnatornega) značaja. Tožnik z vložitvijo tožbe na

zvišanje preživnine pridobi preživninski zahtevek za višjo

preživnino, saj sodišče prisodi zvišano preživnino od vložitve tožbe

dalje. Zato je tudi preživninska obveznost na zvišano preživnino

zapadla v trenutku vložitve tožbe in je nato vse do glavne obravnave

zapadel vsak mesečni preživninski obrok. V zamudo pa je prišla tožena

stranka na podlagi 2. odstavka 299. člena OZ z vložitvijo tožbe. Če

ne bi priznali tožeči stranki zakonite zamudne obresti od zapadlih

zvišanih preživninskih obrokov, ji ne bi mogli prisoditi zakonite

zamudne obresti tudi za naprej oziroma za primer zamude v bodoče.

Nepriznanje zamudnih obresti za čas od vložitve tožbe do glavne

obravnave bi tudi pripeljal do nepravičnega favoriziranja dolžnika v

primerjavi z upnikom, ki je ves čas vedel za otrokove potrebe, pa

svoje obveznosti ni poravnaval niti v znesku, za katerega je sam

menil, da je utemeljen (40.000,00 SIT).

Da določitev zakonitih zamudnih obresti od zapadlih preživninskih

obrokov ne pomeni dvakratne valorizacije, je že večkrat izreklo

Vrhovno sodišče in se pri tem oprlo na določbo 277. člena ZOR (prim.

sodbo II Ips 188/97, II Ips 434/98, II Ips 511/98). Gre torej za

ustaljeno sodno prakso, ki je tudi v drugih podobnih primerih

občasnih denarnih terjatev zavzela stališče, da tečejo zakonite

zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za

njihovo plačilo (napr. za stanarine, objava poročila VSS 2/89, stran

10, za plačilo rentnih zahtevkov pri odškodninskih terjatvah in

podobno). Zato ni zakonske podlage, da bi razlikovali zahtevke za

določitev preživnin od zahtevkov za zvišanje preživnin, saj se v obeh

primerih zahtevek za mesečno plačevanje preživnine nominalno lahko

postavi šele za čas od vložitve tožbe dalje in se določi tudi za

naprej (prim. pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, Poročilo

VSS 1/86, stran 12).

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 299. člena

Obligacijskega zakonika, je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno

ugoditi in sodbo spremeniti tako, da tožniku pripadajo tudi zakonite

zamudne obresti od mesečnih zapadlih zvišanih preživninskih obrokov

od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje namreč v postopku ni

zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere je

opozarjala pritožba in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, dejansko stanje pa je bilo zadosti in pravilno ugotovljeno

(4. točka 358. člena ZPP).

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (166. čl. ZPP

v zvezi s 154. členom ZPP). Pri odločitvi o stroških se pritožbeno

sodišče sklicuje tudi na dejstvo, da je tožena stranka ponujala ves

čas postopka zvišano preživnino 40.000,00 SIT, da pa je tožeča

vztrajala pri nekoliko višji preživnini. Stranki bi se lahko

dogovorili za znesek in s tem preprečili tako nadaljnje stroške kot

tek zamudnih obresti.