Appeal dismissed; enforcement of alimony secured without new request under special ZIZ provision.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu potrdi.

Dolžnik mora sam kriti svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Za izterjavo s predhodno odredbo zavarovanih občasnih dajatev iz 259.

člena ZIZ (gre za zneske zakonitih preživnin in odškodnin, bodisi za

izgubljeno preživnino bodisi za škodo zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti) ne velja

enaka ureditev kot za izterjavo drugih vrst s predhodno odredbo

zavarovanih terjatev. Izvršba za te terjatve se v skladu s specialno

določbo 106. člena ZIZ vrši brez vsakokratnega upnikovega predloga za

izvršbo in posledične izdaje vsakokratnega sklepa o dovolitvi

izvršbe. Ko torej sodišče upnikovemu predlogu za enoletno zavarovanje

še ne zapadlih zneskov zakonite preživnine, ki bodo zapadli v enem

letu od dneva vložitve predloga, v sklepu o izvršbi ugodi, s tem v

skladu z navedeno določbo 106. člena ZIZ že dovoli tudi izvršbo za te

zneske po njihovi zapadlosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi ugovora

dolžnika po izteku roka, delno ustavilo izvršbo za plačanih

1.122.738,00 SIT in dolžniku naložilo plačilo stroškov odgovora na

ugovor obeh upnikov v znesku 46.200,00 SIT. V preostalem delu je

dolžnikov ugovor po izteku roka zavrnilo, zavrnilo pa je tudi upnikov

predlog za povrnitev nadaljnjih višjih izvršilnih stroškov.

Zoper navedeno odločitev je po svoji pooblaščenki pritožbo vložil

dolžnik, ki se ne strinja s tistim delom odločitve, v katerem je

sodišče prve stopnje njegov ugovor zavrnilo in mu naložilo plačilo

stroškov odgovora na ugovor obeh upnikov. Meni, da bi moralo sodišče

prve stopnje izvršbo v celoti ustaviti in da upnika do stroškov za

odgovor na ugovor nista upravičena. Trdi, da sodišče z izpodbijanim

sklepom ne bi smelo dovoliti izvršbe za obroke, za katere je bilo

odrejeno le zavarovanje, saj z zavarovanjem ni odrejena tudi

izterjava terjatev. Poleg tega je bil izvršilni naslov, na podlagi

katerega se vodi izvršba, za obdobje zavarovanja in nadalje

spremenjen s sodno poravnavo dne 7. 1. 2002, tako da so bili zneski

preživnine znižani s 25.000,00 SIT oziroma 20.000,00 SIT na 7.000,00

SIT za vsakega upnika. Upnika sta za te iste obroke oziroma razliko

teh obrokov vložila tudi novi izvršbi, ki se vodita pred istim

sodiščem, zato se ne more voditi še izvršba na podlagi zavarovanja s

predhodno odredbo. Obroke, ki so predmet zavarovanja, pa je dolžnik

tudi že v celoti plačal. Z izpodbijanim sklepom dovoljena izterjava

obrokov, zavarovanih s predhodno odredbo, glede katerih že teče druga

izvršba in ki so tudi že bili v celoti plačani, je tako nepravilna.

Sodišče prve stopnje bi moralo izvršbo ustaviti tudi za to obdobje.

Nepravilna pa je tudi odločitev o stroških izvršilnega postopka.

Upnika namreč nista vložila odgovora na ugovor, temveč pripravljalno

vlogo. Trditve v tej vlogi pa so tudi neutemeljene. Upnika sta namreč

zatrjevala, da je bil dolžnik dolžan plačati od obrokov tudi zamudne

obresti in druge stroške izvršbe, za katere izvršilni naslov ne

obstoji. Njuna vloga zato ni bila utemeljena, niti potrebna, dolžnik

pa je z ugovorom uspel tudi v delu, ki ga upnika s to vlogo

zavračata.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem

postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04, v nadaljevanju ZPP in v zvezi

s 15. členom ZIZ).

Dolžnikova trditev, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom

dovolilo izvršbo za obroke, za katere je bilo odrejeno le

zavarovanje, ne pa tudi dovoljena izterjava, ni ne pravilna in ne

relevantna. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo

izvršbe za predhodno odredbo, temveč je zgolj delno ustavilo ustavilo

izvršbo, kot to jasno izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Poleg

tega pa za izterjavo s predhodno odredbo zavarovanih občasnih dajatev

iz 259. člena ZIZ (gre za zneske zakonitih preživnin in odškodnin

bodisi za izgubljeno preživnino bodisi za škodo zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne

zmožnosti) ne velja enaka ureditev kot za izterjavo drugih vrst s

predhodno odredbo zavarovanih terjatev. Izvršba za te dajatve se

namreč v skladu s specialno določbo 106. člena ZIZ vrši brez

vsakokratnega upnikovega predloga za izvršbo in posledične izdaje

vsakokratnega sklepa o dovolitvi izvršbe. Ko je torej sodišče prve

stopnje predlogu upnikov za enoletno zavarovanje še ne zapadlih

zneskov zakonite preživnine, ki so zapadli v enem letu od dneva

vložitve predloga, v sklepu o izvršbi ugodilo, je s tem v skladu z

navedeno določbo 106. člena ZIZ že dovolilo tudi izvršbo za te zneske

po njihovi zapadlosti.

Pritožba dolžnika je nadalje neutemeljena tudi v delu, v katerem

navaja, da je bil izvršilni naslov za obdobje, ki se nanaša na

zavarovanje, spremenjen, da za iste obroke že teče izvršba v drugih

dveh postopkih in da je te obroke dolžnik že v celoti poravnal (torej

svojo obveznost tudi v tem delu izpolnil), kar vse bi moralo sodišče

prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati. Sodišče

sprejema svoje odločitve na podlagi dejstev in okoliščin, znanih v

času odločanja. Da je bil izvršilni naslov v delu, ki se nanaša na

obdobje zavarovanja, spremenjen, da se za to obdobje že vodi druga

izvršba in da naj bi dolžnik to terjatev že v celoti poravnal,

stranki sodišču nista sporočili in zato teh dejstev v izpodbijani

odločitvi ni moglo upoštevati, saj zanje ni vedelo. Te nove navedbe

dolžnika bo zato moralo presojati v nadaljevanju postopka sodišče

prve stopnje kot nov ugovor po izteku roka, saj dolžnik z njimi

navaja dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in so nastopila po

izvršljivosti izvršilnega naslova in tudi po vložitvi rednega ugovora

s strani dolžnika (56. člen ZIZ).

Končno pa se dolžnik neutemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o

stroških postopka. Dolžnik je v ugovoru po izteku roka zatrjeval, da

je s plačilom dne 10. 5. 2005 v celoti poravnal terjatev upnikov, ki

se izterjuje v tem postopku, in predlagal, da se postopek v celoti

ustavi. Ta predlog pa glede na stanje v času sprejema izpodbijanega

sklepa ni bil v celoti utemeljen, zato sta upnika z vlogo z dne 15.

6. 2005, v kateri sta navedeno plačilo dolžnika sicer priznala,

upravičeno nasprotovala ustavitvi celotnega postopka. Pri tem pa ni

pomembno, kako sta svojo vlogo naslovila (kot odgovor na ugovor ali

kot pripravljalno vlogo) in tudi ne, da sta v njej dolžnikovemu

predlogu nasprotovala iz napačnih razlogov. Če namreč odgovora ne bi

vložila, bi moralo sodišče po 1. odstavku 58. člena ZIZ šteti, da so

dolžnikove navedbe v ugovoru resnične (t. j. da je izterjevano

terjatev v celoti poravnal), in izvršbo v celoti ustaviti, za kar pa,

kot že navedeno, v času sprejetja izpodbijanega sklepa ni bilo

pogojev. Ker torej zakon sili upnike, da se odzovejo na dolžnikov

ugovor, in njihovo neaktivnost strogo sankcionira, ni mogoče

pritrditi dolžniku, da odgovor upnikov na njegov ugovor v konkretnem

primeru ni bil potreben.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi

dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, prav tako ne razlogi,

na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2.

točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo njegovo

pritožbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker dolžnik z vloženo pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške

pritožbe (1. odstavek 38. člena ZIZ v zvezi s 1. odstavkom 165. člena

ZPP).