Appeal partially allowed; court reduced alimony based on new facts within original claim scope.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki spremeni

tako, da se pravilno glasi:

"Tožnikova preživninska obveznost do tožencev, naložena s sodbo

Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 11.5.2000, opr. št. P 306/00-IV

in sodbo z dne 27.9.2001, opr.št. P 1387/2001-IV v zvezi s sodbo

Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.5.2003, opr. št. I Cp 851/2003,

ki je bila nazadnje valorizirana po obvestilih CSD Ljubljana - Moste

Polje z dne 31.3.2005 na znesek 35.109,00 SIT za A.M. in znesek

32.300,00 SIT za L.M. se zniža, tako da mora tožnik za preživljanje

sina A.M. od 1.5.2004 do 31.3.2005 plačevati mesečno preživnino v

znesku 24.125,00 SIT, za čas od 1.4.2005 dalje pa mesečno preživnino

v znesku 25.000,00 SIT, za preživljanje mld. hčerke L.M. pa mesečno

preživnino v znesku 28.950,00 SIT za čas od 1.5.2004 do 31.3.2005, za

čas od 1.4.2005 dalje pa mesečno preživnino v znesku 30.000,00 SIT.

Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v 15-ih

dneh, v bodoče zapadle pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči

mesec, na tekoči račun matere H.M., pri Ljubljanski banki, št. 676226

0140 042993 103, v navedenih zneskih do prve uskladitve preživnin z

indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, od

tedaj dalje pa valorizirano po vsakokratnih obvestilih CSD, da ne bo

izvršbe."

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in v

nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Nedvomno je treba pritrditi pritožbi, da prvotoženčevih stroškov

fitnesa, prostega časa, bencina za avto, s katerim se vozi v šolo, in

stroškov izpita za avto, ni mogoče šteti za stroške za zadovoljevanje

življenjskih potreb, ki bi jih bil dolžan kriti tožnik, ki preživlja

štiričlansko družino.

V okviru zahtevka za določitev preživnine pa je mogoče odločiti tudi

o spremembi že določene preživnine, če se izhaja iz stališča, da

takšna odločitev pomeni v resnici del tistega, kar tožnik zahteva s

tožbo. V tem postopku se ni razpravljalo o podlagi za prisojo

preživnine, ampak le o spremembi višine prispevka preživninskega

zavezanca. Sodišče torej z znižanjem preživninske obveznosti razmerje

med pravdnimi strankami ne oblikuje, ampak preoblikuje. Pritožbeno

sodišče je zato štelo, da je zahtevek za spremembo preživninske

obveznosti, določene s sodbo, vsebovan v zahtevku za ustanovitev

oziroma oblikovanje te obveznosti, kot ga je postavila tožeča

stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni

zahtevek z naslednjo formulacijo: "Tožeča stranka je dolžna

prispevati za preživljanje A.M. 15.000,00 SIT mesečno od 1.5.2004

dalje, za preživljanje mld. L.M. pa 13.000,00 SIT mesečno od 1.5.2004

dalje in sicer do vsakega 5. dne v mesecu, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi."

Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero

uveljavlja vse pritožbene razloge formalno opredeljene v 1. odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga,

da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu

zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je ob jasni dikciji

132. člena ZZZDR nerazumljivo stališče sodišča prve stopnje o

napačnem tožbenem zahtevku. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja,

da so se potrebe obeh tožencev zmanjšale, finančno stanje prvotoženca

pa zaradi njegovega zaslužka izboljšalo. Meni tudi, da je sodišče

prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici napačno

uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo lastnih prihodkov

otroka, s katerimi sam prispeva k zadovoljevanju svojih potreb. To

velja tudi za oceno potreb prvega toženca, med katere je sodišče

štelo mesečno karto za fitnes, vožnjo z avtomobilom do šole kljub

zagotovljenemu avtobusnemu prevozu in 10.000,00 SIT mesečno za

preživljanje prostega časa. Navedene potrebe niso neobhodno potrebne

za preživljanje otroka, zato jih preživljalec ni dolžan kriti. Na

njih sodišče ne more graditi prepričanja o povečanju potreb toženca.

Prvi toženec ob obilici prostega časa, ko že dve leti hodi v šolo le

enkrat na teden, ne more zahtevati od tožnika, da mu nudi višjo

preživnino, ki bi jo porabil za razvedrilo. Ne more zahtevati od

očeta, ki naj bi po oceni sodišča, lahko preživel s 33.000,00 SIT na

mesec, da prispeva k oblačilom za polnoletnega sina znesek 20.000,00

SIT. Sodišče mora s svojo odločitvijo paziti, da ne ogrozi in ne

prepreči zakonske obveznosti tožnika do otrok rojenih v novi zakonski

zvezi, ki dejansko ne moreta poskrbeti zase in ne moreta ničesar

prispevati k svojemu preživljanju. Za zadovoljevanje vseh potreb

deklic, ki sta stari eno leto in pol in štiri leta, naj bi za vsako

zadoščalo po 33.000,00 SIT mesečno, torej toliko, kot toženec mesečno

porabi za cigarete, razvedrilo in fitnes. Tako sta obe deklici

postavljeni v neenakopraven položaj. Potrebe A.M. so se v primerjavi

z tistimi, ki so bile ugotovljene v prejšnji sodbi, nedvomno

zmanjšale. Stroške cigaret, ki jih je A.M. ocenil v mesečnem znesku

15.000,00 SIT, sodišče sicer ni upoštevalo, očitno pa je, da si

tolikšen znesek, namenjen za cigarete, lahko privošči. Tudi glede

ugotovljenih potreb L.M. izhaja, da so se te zmanjšale, saj znašajo

prej ocenjeni stroški za šolo v višini 25.000,00 SIT sedaj 4.000,00

SIT mesečno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da oba otroka prejemata

dodatek v znesku 42.746,00 SIT. Nerazumljivo je tudi prepričanje

sodišča, da se finančno stanje na strani tožnika od leta 2001, ko naj

bi mu za pokrivanje vseh stroškov ostalo po 34.000,00 SIT na

družinskega člana, sedaj pa, po štirih letih, 33.000,00 SIT. Takšno

razlogovanje sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi in

predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP. V pritožbi je še navedel, da mora po štirih letih

plačevati za toženi stranki za vsako po 10.000,00 SIT več, da plačuje

kredit v višini 50.554,00 SIT, da je imel ob določitvi prve

preživnine le eno hčerko, ki je zdaj stara štiri leta, sedaj pa ima

še eno hčerko, ki je stara leto in pol, da je dokazal, da je dokazal,

da je sladkorni bolnik in da je v postopku dokazal, da pri njem

obstajajo spremenjene okoliščine, prav tako pa tudi na strani

tožencev, katerih finančno stanje se je nedvomno izboljšalo oziroma

so se njune potrebe zmanjšale.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določilu 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij

(Ur.l. RS, št. 69/2004, ZZZDR - uradno prečiščeno besedilo) lahko

sodišče na zahtevo zavezanca zniža s sodbo določeno preživnino, če se

spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi

katerih je bila preživnina določena. Predpogoj za utemeljenost

takšnega zahtevka je torej sprememba okoliščin bodisi na strani

otroka, očeta ali matere. Sklepanje na spremenjenost okoliščin pa je

mogoča le na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s

podatki o odločilnih okoliščinah v prejšnji sodbi. V obravnavanem

primeru je bila v prejšnji sodbi (opravilna številka P 1387/2001-IV)

za takrat mld. A.M. določena preživnina v znesku 25.000,00 SIT, za

mld. L.M. pa 23.000,00 SIT. Tako določena preživnina je bila določena

v sorazmerju med potrebami obeh otrok in zmožnostmi njunih staršev

(129. člen ZZZDR). Glede A.M. je bilo ugotovljeno, da znašajo stroški

povezani s šolo 30.000,00 SIT, strošek hrane 13.000,00 SIT, obleke

8.000,00 SIT in bivanja 8.000,00 SIT oziroma skupaj 59.000,00 SIT,

glede Alme pa, da znaša strošek izdatkov za šolo 25.000,00 SIT,

obleke 5.000,00 SIT, stanovanja oziroma bivanja 8.000,0 SIT, in hrane

10.000,0 SIT oziroma skupaj 48.000,0 SIT. Ker je mati otrok, ki so ji

bili otroci zaupani v vzgojo in varstvo, za vsakega prejela 15.000,00

SIT otroškega dodatka je bilo breme preživljanja, ki ga je bilo treba

razdeliti med oba starša za Almirja 44.000,00 SIT za L.M. pa

33.000,00 SIT. Ugotovitve o zmožnosti staršev so temeljile na

dejstvu, da je mati nezaposlena in prejema za 49.000,00 SIT mesečnih

prejemkov, oče pa je zaposlen in zasluži 150.000,00 SIT mesečno.

Glede očeta je bilo še ugotovljeno, da je zasnoval novo družino v

kateri ima mld. hčerko, žena pa je nezaposlena. Glede na navedene

ugotovitve je sodišče breme preživljanja porazdelilo tako, da naj za

A.M. oče prispeva 25.000,00 SIT (približno 60%), mati pa 19.000,00

SIT, za L.M. pa oče 23.000,00 SIT (70%), denarni izdatek za preostale

potrebe v višini 10.000,00 SIT, pa naj krije mati. Glede na zadnjo

uskladitev preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin,

znaša tožnikova preživninska obveznost za A.M. za čas od 1.4.2005

dalje 35.109,00 SIT, za L.M. pa 32.300,00 SIT, skupaj 67.409,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se okoliščine, ki

opredeljujejo tožnikovo zmožnost za preživljanje sicer spremenile,

saj je medtem dobil še enega otroka (v času sojenja starega

letoinpol), vendar pa so se mu hkrati znižali stroški bivanja, za več

kot 50.000,00 SIT pa se mu je tudi zvišal osebni dohodek. Kot je

ugotovilo sodišče prve stopnje, iz tega razloga poseg v pravnomočno

določeno preživnino ni mogoč. V zvezi s tem je neutemeljen tožnikov

pritožbeni očitek, ki se nanaša na tožnikove stroške življenja, češ,

da sodišče ni upoštevalo dokaza, da je sladkorni bolnik. Sodišče prve

stopnje je namreč upoštevalo njegovo izjavo, da ima zaradi tega višje

stroške s prehrano, ki jih je zaslišan sam ocenil na 20.000,00 SIT

mesečno. Sicer pa tožnik s pritožbo ne oporeka dejanskim ugotovitvam

o zmožnostih preživninskih zavezancev oziroma staršev. Tudi

okoliščine na strani matere otrok se namreč niso spremenile, saj je

še vedno brezposelna in prejema denarno pomoč.

Sodišče prve stopnje pa je hkrati zaključilo, da poseg v pravnomočno

sodbo tudi iz razlogov na strani preživninskih upravičencev, ni

mogoč, saj se njune potrebe niso zmanjšale, tako kot je to zatrjeval

tožnik, ampak povečale. Pri tem je ugotovilo, da je treba med

potrebe A.M. tretjino stroškov za stanovanje, torej znesek 10.000,00

SIT, 30.000,00 SIT mesečno za hrano, 5.500,00 SIT mesečno za karto za

fitnes, nadaljnjih 10.000,00 SIT za preživljanje prostega časa,

strošek bencina za avto 8.000,00 SIT, 1.000,00 SIT za šolo, 20.000,00

SIT za obleko, po oceni sodišča še 2.000,00 SIT za higieno, oziroma

skupaj 86.500,00 SIT. V sodbi je še navedlo, da je poleg rednih

mesečnih stroškov omenjenemu preživninskemu upravičencu nastal tudi

dodatni strošek v zvezi z vozniškim izpitom v skupnem znesku

70.900,00 SIT. Navedeni in ocenjeni znesek potreb A.M. tako po

ugotovitvi sodišča prve stopnje občutno višji od zneska 59.000,00

SIT, ki je bil podlaga za določitev preživnine, katere znižanje se

zahteva. Pritrditi je treba pritožbeni kritiki, da nekatere od

naštetih izdatkov ni mogoče šteti kot stroške za zadovoljevanje

življenjskih potreb. Posebej še, če se jih presoja upoštevajoč

navedbe prvotoženca, ko je bil zaslišan kot stranka, da ima podaljšan

status dijaka Srednje trgovske šole, da ima s šolo sklenjeno

pedagoško pogodbo, po kateri gre v šolo le enkrat tedensko in da je

imel takšno pogodbo sklenjeno tudi v preteklem letu, da ima na

razpolago dovolj časa, da pa je trenutno v obodbju, ko ni preveč

aktiven in se mu ne ljubi delati in da je v prejšnjem letu zaslužil

včasih okoli 20.000,00 SIT mesečno, včasih pa tudi 70.000,00 SIT ali

100.000,00 SIT. Iz pregleda zaslužka, ki ga je posredoval Študentski

servis Ljubljana izhaja, da je A.M. v času od 1.1.2003 do 10.3.2005

zaslužil skupaj 907.820,00 SIT. Pri tem je sam izpovedal, da v letu

2005 ni delal oziroma, da je šel delat le dvakrat, pri čemer je dobil

10.000,00 SIT do 15.000,00 SIT. Nedvomno je treba pritrditi pritožbi,

da prvotoženčevih stroškov fitnesa, prostega časa, bencina za avto, s

katerim se vozi v šolo, in stroškov izpita za avto, ni mogoče šteti

za stroške za zadovoljevanje življenjskih potreb, ki bi jih bil

dolžan kriti tožnik, ki preživlja štiričlansko družino in ki zato

dela tudi, kot je izpovedal, nadure. Glede na ugotovljene nizke

zmožnosti staršev, bo prvotoženec moral stroške za zadovoljenje

omenjenih potreb kriti sam. To možnost nedvomno ima, kot sam navaja,

pa zato potrebuje le ustrezno voljo. Pravilna uporaba

materialnopravnih določb 129. člena ZZZDR ter 1. in 2. odstavka 129.a

člena ZZZDR zato narekuje nepriznavanje zgoraj navedenih izdatkov,

saj ne gre za nujne stroške življenjskih potreb, ki bi jih bila

dolžna kriti preživninska zavezanca glede na ugotovljene zmožnosti.

Od ugotovljenih potreb, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo v

skupnem znesku 86.500,00 SIT, je bilo zato treba odšteti strošek

fitnesa v znesku 5.500,00 SIT, strošek bencina v znesku 8.000,00 SIT

in strošek 10.000,00 SIT namenjen prvotoženčevemu prostemu času.

Previsoko pa je tudi ocenjen izdatek za obleko. Glede na

prvotoženčeve zmožnosti pridobivanja zaslužka vsekakor zadošča znesek

170.000,00 SIT letno za obleko in obutev oziroma 15.000,00 SIT

mesečno. Izdatek za ugotovitev življenjskih potreb A.M. tako znaša

58.000,00 SIT in ne 86.500,00 SIT. Del navedenih izdatkov je krit z

otroškim dodatkom, ki za oba otroka znaša skupaj 42.746,00 SIT

oziroma približno 21.400,00 SIT mesečno za vsakega. Znesek stroškov

za kritje življenjskih potreb A.M., ki jih je treba razdeliti med

njegova starša tako znaša 37.600,00 SIT. Pritožbeno sodišče je

odločilo, da naj se breme kritja teh staršev porazdeli tako, da

tožnik nosi 25.000,00 SIT, mati pa preostanek. S tem je breme

preživljanja porazdeljeno med oba starša v približno enakem odstotku

kot v prejšnji sodbi.

Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje ugotovitve sodbe sodišča prve

stopnje o stroških za zadovoljevanje življenjskih potreb mld. A.M..

Tožnik pri tem posebej izpostavlja znesek 25.000,00 SIT mesečno, ki

je po prejšnji sodbi predstavljal strošek v zvezi s šolo, vendar pa

je treba poudariti, da je bil v tem znesku zajet tudi strošek šolske

prehrane v višini 17.000,00 SIT (prim. zadnji odstavek na 4. strani

sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7.5.2003, opr. št. I Cp

851/2003). Ker je tudi del stroškov L.M. krit z otroškim dodatkom v

znesku 21.400,00 SIT mesečno, je breme preživljanja, ki si ga morata

razdeliti oba starša, 41.600,00 SIT. Upoštevajoč približno enak

odstotek kot v prejšnji sodbi, je pritožbeno sodišče odločilo, da naj

oče krije stroške v višini 30.000,00 SIT, mati pa preostanek

(11.600,00 SIT). Na koncu naj se glede materinih zmožnosti

preživljanja še navede, da te nedvomno niso omejene le na zneske

denarne pomoči, ampak da očitno tudi dodatno kaj zasluži. Na to

kažejo ugotovljena indikatorna dejstva kot nakup avtomobila, nakup

kolesa in rolarjev za L.M. in navsezadnje tudi zmožnost plačila

fitnesa za A.M..

Pravilna materialnopravna presoja ugotovljenih dejstev je torej

narekovala delno znižanje preživnine, ki je bila določena s prejšnjo

sodbo. Pri tem se je postavilo vprašanje, ali je takšna odločitev

glede na formulacijo tožbenega zahtevka sploh mogoča. Kakšna ta mora

biti, povsem jasno izhaja iz materialnopravne določbe 132. člena

ZZZDR. Iz tožbenega zahtevka pa izhaja, kot da tožnik zahteva

določitev preživnine, ne pa spremembe preživnine, ki je že določena z

izvršljivo sodbo. Po mnenju sodišča prve stopnje je to razlog za

zavrnitev tožbenega zahtevka. Vsekakor takšnemu tožbenemu zahtevku ne

bi bilo mogoče ugoditi, saj bi to pomenilo odločitev o nečem, o čemer

že obstaja izvršilni naslov oziroma sodba. V okviru zahtevka za

določitev preživnine pa je mogoče odločiti tudi o spremembi že

določene preživnine, če se izhaja iz stališča, da takšna odločitev

pomeni v resnici del tistega, kar tožnik zahteva s tožbo. V tem

postopku se ni razpravljalo o podlagi za prisojo preživnine, ampak le

o spremembi višine prispevka preživninskega zavezanca. Sodišče torej

z znižanjem preživninske obveznosti razmerje med pravdnimi strankami

ne oblikuje, ampak preoblikuje. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da

je zahtevek za spremembo preživninske obveznosti, določene s sodbo,

vsebovan v zahtevku za ustanovitev oziroma oblikovanje te obveznosti,

kot ga je postavila tožeča stranka.

Glede na navedeno in v skladu z določilom 4. točke 358. člena ZPP je

pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, kot to

izhaja iz izreka te odločbe. Preživnino, ki je bila s to sodbo za

A.M. določena v znesku 25.000,00 SIT in za L.M. v znesku 30.000,00

SIT in sicer po razmerah v času sojenja oziroma zaključka zadnje

glavne obravnave je bilo treba za čas pred 1.4.2005 zmanjšati za 3,5%

oziroma za količnik uskladitve preživnin in nadomestil preživnin za

leto 2005 (Ur.l. RS, št. 31/2005).

Pritožbo tožeče stranke v preostalem delu je pritožbeno sodišče

zavrnilo in v nespremenjenem (zavrnilnem) delu ter v odločitvi o

stroških potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Po

določilu 413. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP

pritožbeno sodišče odloči o stroških vsega postopka po prostem

preudarku. Tožnik je lahko dosegel spremembo oblikovalne sodbe o

določitvi preživnine le z vložitvijo tožbe. Pri tem pa je le delno

uspel, zato je prav, da vsaka stranka sama krije svoje stroške

postopka. Ker je stroške postopka zahteval le tožnik se odločitev o

stroških nanaša le nanj.