Appeal dismissed; temporary contact restrictions upheld as necessary to protect child's best interests.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na to, da stike v prvi vrsti legitimira otrokova korist, je

možna njihova omejitev samo, če je to potrebno zaradi varovanja

otrokove koristi.

Pri ureditvenih začasnih odredbah je potreben restriktiven pristop,

saj je uporaba tega pravnega sredstva pogojena z nevarnostjo, da bi v

primeru, če bi se predlagateljev predlog na koncu izkazal za

neutemeljenega, lahko bila, ob takšnem načinu stikov, kot jih

predlaga predlagatelj s svojo začasno odredbo, zelo načeta ali pa

celo porušena čustvena navezanost in povezanost otrok z materjo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, po katerem naj stiki nasprotne udeleženke z

otroci potekajo vsak torek in četrtek med 15. in 17. uro na Centru za

socialno delo in pod nadzorom usposobljene tretje osebe, ki jo določi

Center za socialno delo Kamnik.

Predlagatelj je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbene razloge kršitev določb postopka,

nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne

uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa

tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da

sodišče z izpodbijano odločitvijo ni realiziralo svoje dolžne skrbi

za koristi otrok. Dejstvo je, da je nasprotna udeleženka že dalj časa

bolna in da je več mesecev preživela v psihiatrični bolnišnici.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zdravstveno stanje nasprotne

udeleženke stabilno, je brez dokazne podlage. Sodišče je zaključilo,

da predlagatelj ni verjetno izkazal nevarnosti, da je odredba

potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko

nadomestljive škode. Hkrati se ni opredelilo glede predlaganega

dokaza z zaslišanjem staršev, ki so videli, ko sta starejša otroka

sama in brez nadzora postopala po mizarski delavnici z nevarnimi

stroji in orodji. Povsem nezakonito in nepravilno je ravnalo sodišče,

ko je na podlagi mnenja CSD Kamnik zaključilo, da je zdravstveno

stanje nasprotne udeleženke veliko boljše kot v postopku razveze, saj

CSD ni pooblaščen niti usposobljen za presojo zdravstvenega stanja

nasprotne udeleženke. Nedopustno je, da je sodišče s takšno

enostavnostjo sledilo zaključkom CSD. Nerazumevanje problema pa

sodišče pokaže s tem, ko zaključi, da bi bila uvedba stikov pod

nadzorom in v prisotnosti tretje osebe, ki jo otroci ne poznajo,

neustrezna. Sodišče je z dolgotrajnostjo postopanja vzpostavilo

stanje neurejenih stikov. Okoliščina, da je nasprotna udeleženka v

medijih obdolžila predlagatelja, da ravna nezakonito, zgolj potrjuje,

da ni dorasla vlogi matere.

Nasprotna udeleženka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno

zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati

in zagotavljati korist otroka v vseh razmerjih in situacijah, v

katerih je otrok udeležen ali prizadet. Pravni standard "korist

otroka" je vrednostni pojem, ki ga je treba konkretizirati z

upoštevanjem vseh okoliščin primera. Za konkretizacijo daje zakon le

splošna izhodišča. Tako iz 6. člena ZZZDR izhaja, da je v otrokovo

korist, da se zdravo razvija. Iz 2. odstavka 4. člena ZZZDR pa

izhaja, da starši delajo v otrokovo korist, če ravnajo v skladu z

namenom, ki naj se doseže z izvrševanjem roditeljske pravice,

oziroma, če zagotavljajo otroku pogoje za zdravo rast, skladen

osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo.

Korist otroka je glavno načelo tudi pri odločanju sodišča o otrokovih

stikih s starši. V otrokovo korist je, če ima stike z obema staršema.

Pri tem gre za pravico otroka in tudi za pravico staršev (1. odstavek

106. člena ZZZDR). Tako je namen stikov v tem, da tisti od staršev,

ki otroka nima pri sebi, lahko uresniči svoje čustvene potrebe, da se

s tem, da otroka vidi in z njim govori oziroma kakor koli z njim

komunicira, seznanja z njegovim telesnim in duševnim stanjem ter

razvojem, predvsem pa v tem, da otrok ohrani občutek čustvene

navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti.

Stiki naj torej v čim večji meri ohranjajo odnose, ki obstajajo med

starši in otroki, ko živijo skupaj.

Predlagatelj v tem postopku zahteva s tem, ko predlaga stike

nasprotne udeleženke z otroci dvakrat tedensko po dve uri pod

nadzorstvom tretje osebe, omejitev stikov. Glede na to, da stike v

prvi vrsti legitimira otrokova korist, je možna njihova omejitev

samo, če je to potrebno zaradi varovanja otrokove koristi. ZZZDR v 5.

odstavku 106. člena ZZZDR določa, kdaj stiki niso v otrokovo korist:

če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se sicer z njimi

ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. To so torej tiste

abstraktne okoliščine, ki bodo morale biti predmet dokazne presoje v

tem postopku. Drugo pa je vprašanje, ali so navedene okoliščine tako

akutno ogrožujoče, da je treba z začasno odredbo takoj poseči v

pravice otrok in drugega roditelja. Pritrditi je treba odločitvi

sodišča prve stopnje, da predlagatelj takšne nevarnosti ni izkazal.

Pri tem sodišče svoje ugotovitve pravilno temelji na navedbah centra

za socialno delo, ki v postopkih iz razmerij med starši in otroki

predstavlja nekakšno podaljšano roko sodišča pri ugotavljanju

pravnorelevantnih dejstev in ki jih je navsezadnje podal strokovnjak

- klinični psiholog o zdravstvenem stanju nasprotne udeleženke in ki

je tudi menil, da ni prav nobene podlage, da bi stiki med materjo in

otroki potekali pod nadzorom. Pravilno je tudi ocenilo, da je padec

mld. M posledica nesrečnega naključja, da so pri dveletnih otrocih

pogosti in da je nasprotna udeleženka primerno reagirala, preverila

ali so nastale vidne poškodbe in sprejela oceno, da z otrokom ni nič

narobe. Da je bila njena ocena pravilna, navsezadnje izkazuje tudi

končni rezultat zdravniškega pregleda otroka. Na drugačno odločitev

sodišča tudi ne bi mogla vplivati okoliščina, ko naj bi

predlagateljeva starša videla starejša otroka postopati po mizarski

delavnici očeta in brata nasprotne udeleženke. Predvsem pa pritožbeno

sodišče poudarja, da je pri tovrstnih ureditvenih začasnih odredbah

potreben restriktiven pristop, saj je uporaba tega pravnega sredstva

pogojena z nevarnostjo, da bi v primeru, če bi se predlagateljev

predlog na koncu izkazal za neutemeljen, lahko bila, ob takšnem

načinu stikov kot jih predlaga predlagatelj s svojo začasno odredbo,

zelo načeta ali pa celo porušena čustvena navezanost in povezanost

otrok z materjo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno

odločilo, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne

odredbe v smislu 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s

411. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbo

je bilo zato treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje

(2. točka 365. člena ZPP).