Appeal dismissed; child's maintenance obligation continues if attending school regularly regardless of income-earning study type.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na

pritožbo v znesku 19.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

19.1.2006 dalje, v roku 15 dni.

[JEDRO]

Nepomembno je torej, ali je študij organiziran tako, da dopušča tudi

upravičenčevo pridobivanje dohodka. Pomembno je le, ali se polnoletni

otrok redno šola oziroma ali redno izpolnjuje šolske oziroma

študijske obveznosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

za ugotovitev, da je prenehala preživninska pravica toženke do

preživnine določena s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v

Brežicah, opr. št. P 75/94, z dne 14.11.1994. Zavrnilo je tudi

podrejeno tožbeni zahtevek s katerim je tožnik zahteval znižanje

preživnine na znesek 15.000,00 SIT. Hkrati je še odločilo, da je

tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka v znesku 46.450,80

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča

prve stopnje dalje.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo, s katero

uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in

napačne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo izpodbijane

sodbe tako, da naj se njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi,

podrejeno pa, da naj se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Navaja, da je materialnopravno napačno

stališče sodišča prve stopnje, da toženki že samo zaradi njenega

urejenega študentskega statusa, ko je v študijskem letu 2004/2005

vpisana v II. letnik visokošolskega študijskega programa kot izredna

študentka fakultete za upravo, ne more prenehati preživnina. Določba

2. odst. 123. člena ZZZDR nalaga sodišču, da vsakič, ko odloča o

preživninski obveznosti starša do izrednega študenta, ugotavlja tudi

ali ta izredni študent redno izpolnjuje predpisane študijske

obveznosti in ali so predpisane študijske obveznosti sploh takšne, da

opravičujejo ugotovitev, da gre v primeru posamičnega izrednega

študija res za redno šolanje. Navaja, da iz listine, ki jo je toženka

predložila sodišču izhaja, da je študij koncipiran tako, da od

izredno vpisanih študentov zahteva le 1/3 tistega znanja, ki se sicer

zahteva od študentov vpisanih na redni študij. Ob tako predpisanih

študijskih obveznostih toženke je ni mogoče šteti za redno šolajočo

se študentko. Pri toženki gre za klasični "študij ob delu". Glede na

način šolanja toženke ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da

se od nje ne sme zahtevati, da s svojim delom pridobiva dohodek in s

tem zmanjša oziroma izključi obveznost plačila preživnine tožnika. Iz

potrdila študentskega servisa izhaja, da je toženka v letu 2004

pridobila dohodke v višini 1.009.500,00 SIT, kar izkazuje, da so ji

študijske obveznosti dopuščale redno pridobivanje dohodka z delom

preko študentskega servisa.

Toženka je v odgovoru na pritožbo prdlagala njeno zavrnitev. Navedla

je še, da formalni status otroka pri šolanju za preživninsko

obveznost ni odločilen, o čemer je stališče že zavzela sodna praksa.

Navaja, da tožnik napačno razume dopis, ki ga je predložila v

postopku pred sodiščem prve stopnje, da se od izrednih študentov

zahteva le 1/3 tistega znanja, ki se sicer zahteva od rednih. Navedla

je še, da se je vpisala v III. letnik fakultete in poudarila, da je

bila primorana, glede na to, da ji tožnik že več let ne plačuje

preživnine, poiskati delo, s čimer si je omogočila študij.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s pritožbo uveljavlja napačno uporabo določil 123. člena

Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št.

69/2004, v nadaljevanju ZZZDR), ki določa, da so starši dolžni

preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako, da v skladu s

svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere

potrebne za otrokov razvoj. Če pa se otrok redno šola, pa tudi če se

redno šola vpisan na izredno študij, so ga starši dolžni preživljati

tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta

starosti. Iz navedenega zakonskega določila jasno izhaja, da ni

pomemben ne status dijaka, ne študenta, niti vrsta izobraževalne

organizacije. Pomembno je le ali se polnoletni otrok redno šola

oziroma ali redno izpolnjuje šolske oziroma študijske obveznosti.

Nepomembno je torej, ali je študij organiziran tako, da dopušča tudi

upravičenčevo pridobivanje dohodka. Če je tako ni pravno relevantna

okoliščina, ki jo v pritožbi izpostavlja tožnik in ki izhaja iz

informacije o organizaciji izrednega študija in po kateri so pri

posameznih predmetih predavanja organizirana praviloma v 1/3 obsega

rednega študija. To seveda ne pomeni hkrati, da se od študentov

vpisanih na izredno študij zahteva le 1/3 znanja, kot to napačno meni

tožnik v svoji pritožbi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je

toženkin študij organiziran tako, da ima 14 dni v mesecu študijske

obveznosti, ostali mesec pa se pripravlja na izpite. To ji omogoča,

da dela vsak dan po 4 ure v trgovini in vsak drugi vikend po 5 ur.

Sodišče je še ugotovilo, da si toženka z zasluženim denarjem plačuje

šolnino (370.000,00 SIT letno), krije stroške z nabavo učnih

pripomočkov in materialne stroške z obiskovanjem predavanj in izpitov

v Krškem oziroma v Ljubljani. Tudi če od navedenega zneska še kaj

ostane, to ne razbremenjuje tožnika od obveznosti kritja osnovnih

življenjskih potreb, v kolikor jih preživnina v znesku 34.500,00 SIT

sploh zagotavlja. Pri tem ni odveč poudariti, da tožnik, po lastnih

navedbah, ko je bil zaslišan na naroku za glavno obravnavo, že dve

leti ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti in da je bila zato

toženka primorana poiskati si delo, da si je sploh lahk omogočila

študij. Ob ugotovitvi, da toženka redno izpolnjuje svoje študijske

obveznosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov

tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je njegova obveznost plačevanja

preživnine prenehala.

Materialnopravno pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje,

da ni okoliščin, ki bi pogojevale znižanje preživnine, ki je bila

določena s sodbo v letu 1994. Sodišče je namreč ugotovilo, da so se

tožekine potrebe v primerjavi s časom, ko je bila preživnina določena

in ko je bila toženka osnovnošolka, povečale, hkrati pa so se od

takrat povečale tudi tožnikove preživninske zmožnosti.

Iz navedenih razlogov in potem, ko je pritožbeno sodišče ugotovilo,

da v postopku tudi ni bila kršena nobena določba postopka na katere

pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem

postopku, v nadaljevanju ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti njene

stroške odgovora na pritožbo v znesku 19.140,00 SIT z zamudnimi

obrestmi (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).