Appeal dismissed; spouse can sue for annulment after death if they had direct legal interest.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Osebe, ki imajo neposredni pravni interes na tem, da se zakonska

zveza razveljavi, lahko vložijo tožbo na razveljavitev tudi po

prenehanju zakonske zveze, torej tudi po smrti enega zakonca. Določba

41. člena ZZZDR, da pravica do tožbe ne preide na dediče, pomeni le

to, da ta pravica ne preide na dediče umrlih upravičencev do tožbe,

ne pa da upravičenci, če so dediči uumrlega zakonca, po njegovi smrti

ne bi mogli več vložiti tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da se razveljavi zakonska zveza, ki sta jo sklenila

zapustnik A.L. in toženka. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da

toženi povrne pravdne stroške v znesku 193.264,00 SIT, z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodbe in

vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V

obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev,

da je obstajala možnost skupnega življenja med toženko in

zapustnikom, oprlo izključno na pričevanje toženke, prezrlo pa je

odločbo Upravne enote Kranj z dne 11.2.2003 in zapisnik iste upravne

enote z dne 10.2.2003, katerih vsebina pa kaže nasprotno sliko kot jo

je predstavila toženka z zaslišanjem. Prošnjo za odobritev sklenitve

zakonske zveze v Bolnici Golnik je podala le toženka, ne pa tudi

zapustnik. Iz zapisnika sledi, da se je toženka še kako zavedala

težkega zdravstvenega stanja zapustnika in njegove skorajšnje smrti.

Toženka je na upravni enoti navedla, da je zapustnik hudo bolan,

priključen na kisik in da gre za vprašanje dni, po zdravniški

napovedi od 14 dni do največ treh mesecev. Iz odločbe upravne enote

je razvidno, da je bila zakonska zveza sklenjena 14.2.2003, 23.2.2003

pa je zapustnik že umrl, to je tri dni pred pravnomočnostjo odločbe o

dovolitvi zakonske zveze v bolnišnici. Toženka je vedela, da možnosti

skupnega življenja med njo in zapustnikom sploh ni. Zapustnik je bil

priključen na kisik in je bil tako vezan na bivanje v bolnišnici. V

izvedenem dokaznem postopku ni osnove za sklepanje, da si je

zapustnik želel uresničiti svojo namero po sklenitvi zakonske zveze s

toženko. Sodišče nima dokazov, da je bil zapustnik seznanjen z

prognozo bolezni. Iz izvida Bolnišnice Golnik z dne 27.1.2003 je

razvidno, da zapustnik toženke ni omenjal. Iz izvedenega dokaznega

postopka sodišče ni moglo sklepati, da je zapustnik želel skleniti

zakonsko zvezo s toženko, ker je vlogo za sklenitev dala toženka,

zapustnik pa ne, niti ni bil v postopku zaslišan, niti mu niso bile

listine vročene. Zaslišanje predlaganih prič in vpogled v zdravstveno

dokumentacijo pri Zdravstvenem domu Medvode je sodišče zavrnilo kot

nepotrebno in je dejansko stanje v tej smeri zmotno, zagotovo pa

nepopolno ugotovljeno. Ni znano, iz česa je sodišče sklepalo, da naj

bi tožnik očetovim zvezam nasprotoval. Razen tega je vse od sprejema

zapustnika v Bolnico Golnik obstajala resna motnja njegove svobodne

volje, tako zaradi zdravstvenega stanja kot zaradi substanc, ki jih

je prejemal v času zdravljenja. Da se zapustnik ni zavedal realnosti

kaže zanikanje dejstva, da je kadil. V dokaz te okoliščine je tožnik

predlagal vpogled v zdravniško dokumentacijo zapustnika v

Zdravstvenem domu Medvode, pa je sodišče ta dokaz kot nepotreben

zavrnilo. Po mnenju izvedenca so zdravila, ki jih je zapustnik

prejemal, vsaj delno zmanjševala njegove miselne in kognitivne

funkcije in s tem posredno tudi sposobnost presoje. V času od

6.2.2003 oziroma od 9.2.2003 je bil odmerek zdravil povišan. Splošna

klinična praksa je, da v zadnjem stadiu bolezni poskuša zdravnil

bolniku lajšati neugodje in bolečine, včasih tudi za ceno nekoliko

spremenjenih psihičnih zmožnosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da se

je toženka zavedala, da zapustnik ugaša in pri njej zagotovo ni

obstajala namera skupnega življenja, zapustnik pa v času sklepanja

zakonske zveze svobodne volje ni imel in je ni mogel izraziti.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP, Ur.l. RS št.

26/1999-90/2005) v okviru preizkusa pravilnosti uporabe materialnega

prava najprej preverilo vprašanje aktivne legitimacije tožnika.

Tožnik je tožbo oprl na določbo 36. člena Zakona o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih (v nadaljnjem besedilu ZZZDR, Ur.l. RS št. 69/04

UPB 1), ki določa, da pravica tožbe za razveljavitev zakonske zveze,

ki so bile sklenjene v nasprotju z določbo 19. in 35. člena zakona,

pripada zakoncema in vsem tistim, ki imajo neposredno pravno korist

od tega, da se zakonska zveza razveljavi. Taka tožba se sme vložiti

tudi po prenehanju zakonske zveze. Dilemo povzroča 41. člen ZZZDR, ki

določa, da pravica tožbe za razveljavitev zakonske zveze ne preide na

dediče, dediči tožnika pa smejo le nadaljevati že začeti postopek.

Glede vprašanja aktivne legitimacije je sodna praksa v preteklosti

kolebala, vendar je bilo že v letu 1980 izoblikovano stališče, da

pravkar citirana določba pomeni, da pravica do tožbe ne preide na

dediče umrlih upravičencev do tožbe iz 36. člena ZZZDR, ne pa, da

upravičenci, če so dediči umrlega zakonca, po njegovi smrti ne bi

mogli več vložiti tožbe (primerjaj Slavko Rupel, Družinsko pravo,

Pregled sodne prakse in literature, Vrhovno sodišče RS, Ljubljana

1984, stran 18). Sodišče prve stopnje je s tem, ko je sledilo tožbeni

trditvi, da je tožnik aktivno legitimiran, materialno pravo uporabilo

pravilno in je zato utemeljeno tožbene trditve tudi vsebinsko

presojalo.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek za razveljavitev zakonske zveze

oprla na določbo 35. člena ZZZDR, da toženka zakonske zveze ni

sklenila z namenom skupnega življenja in na določbo 19. člena ZZZDR,

v zvezi z 32. členom istega zakona, da je bil zapustnik v času

sklenitve zakonske zveze nerazsoden.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da

izvedeni dokazi zaključka o obstoju zatrjevanih razveljavitvenih

razlogov ne omogočajo. Za sprejeto odločitev je sodišče prve stopnje

imelo zanesljivo oporo v ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je

popolno ugotovilo in izvedene dokaze pravilno ocenilo.

Sklenitev zakonske zveze predpostavlja namen zakoncev, da bosta po

poroki živela skupaj. Odločilen je namen ob sklepanju zakonske zveze,

v obravnavani zadevi le namen skupnega življenja pri toženki, saj je

tožeča stranka le za njo trdila, da takega namena ni imela. Zakon

časovne komponente trajanja zakonske zveze ne ureja (na primer z

vzpostavitvijo domneve, da ni bilo namena skupnega življenja, če je

zakonska zveza zaradi smrti prenehala v kratkem času po njeni

sklenitvi) zato je sodišče prve stopnje pri oblikovanju dokaznih

zaključkov utemeljeno upoštevalo tudi okoliščino, da sta toženka in

zapustnik po sklenitvi zakonske zveze zasnovala določeno obliko

skupnega življenja, ki sta jo morala prilagoditi obstoječim razmeram,

ki jih je narekovala zapustnikova bolezen. Ker je namen skupnega

življenja del subjektivnega doživljanja posameznika, ki ga z doslej

znanimi metodami ni mogoče odkriti, je sodišče prve stopnje o njem

moralo sklepati iz navzven vidnih pomembnih okoliščin, ki jih je po

prepričanju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ocenilo. Navedbe

toženke pri upravnem organu, glede verjetnega trajanja zapustnikovega

življenja, sklepa sodišča, da je toženka imela namen z zapustnikom

osnovati življenjsko skupnost, ne izključuje. Njene navedbe je

mogoče razumeti tudi kot poskus pospešitve dela upravnega organa.

Zaključka o namenu skupnega življenja tudi ne izključuje okoliščina,

da toženka ni nabavila opreme za oskrbo zapustnika s kisikom na domu

in da v času, ko je bil zapustnik v bolnici, ni hodila v njegovo

stanovanje. Dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno niti s tem,

ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog, da se zaslišijo

predlagane priče, ki bi potrdile, da se zapustnik ni imel namena

poročiti. Z izvedbo tega dokaza sodišče ne bi moglo ugotoviti

dejstev, ki so odločilnega pomena, zato z zavrnitvijo dokaznega

predloga tudi ni bila storjena bistvena kršitev pravdnega postopka iz

8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zapustnik je soglasje za

sklenitev zakonske zveze izrazil na način, ki ga predvideva 16. člen

ZZZDR. Okoliščini, da je vlogo za sklenitev zakonske zveze dala le

toženka, in da je bila zakonska zveza sklenjena pred pravnomočnostjo

odločbe upravnega organa, za presojo namena skupnega življenja nista

odločilni.

Pravilna je tudi odločitev, da izvedeni dokazi potrebnega prepričanja

sodišča, da je bil zapustnik ob sklepanju zakonske zveze nerazsoden,

niso omogočili. Okoliščina, da je ob sprejemu v bolnico zapustnik

zanikal dejstvo, da je kadilec, dvoma o njegovi razsodnosti ne

načenja. Tožeča stranka je poizvedbe pri Zdravstvenem domu Medvode

predlagala v dokaz trditvi, da zapustnik ni bil pri svoji osebni

zdravnici v Zdravstvenem domu Medvode že zadnjih pet let, medtem ko

je toženka na zaslišanju izpovedala, da je zapustnik redno obiskoval

svojega zdravnika. Po podanem dokaznem predlogu je toženka pojasnila,

da je pokojni mož obiskoval zdravnika v drugi zdravstveni ustanovi

(primerjaj listovno števiko 16) in je zato sodišče prve stopnje

utemeljeno sklepalo, da s predlaganim dokazom pravnorelevantnih

dejstev ne bo ugotovilo. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je

sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z

vpogledom v zdravnško dokumentacijo v Zdravstvenem domu Medvode, ki

da je bil predlagan v utemeljitev trditve, da se zapustnik ni zavedal

realnosti, ker je zdravnikom izjavil, da ni kadil, čeprav je bil

verižni kadilec. Sodišče potrebnost izvedbe dokaza ocenjuje v

povezavi z navedbami, ki naj bi se z dokazi potrdila.

Pritožbeno sodišče po navedenem zaključuje, da uveljavljena

pritožbena razloga nista podana. Ker v postopku pred prvostopenjskim

sodiščem ni bila storjena niti katera od po uradni dolžnosti

upoštevnih bistvenih kršitev določb pravnega postopka iz 2. odstavka

339. člena ZPP je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni

priglasila zato je odločitev o tem odpadla.