Appeal dismissed; joint tortfeasors bear joint liability per ZOR 206(1) despite one defendant's claim of non-contact.

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Drugi toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 14. člena ZPP, po

katerem je tako glede obstoja kaznivega dejanja in kot glede kazenske

odgovornosti vezano na obsodilno kazensko sodbo - torej tudi na

ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje povzročeno v sostorilstvu.

Kadar je kaznivo dejanje povzročeno v sostorilstvu, gre za skupno

delovanje več oseb pri povzročitvi škode. Podlaga za solidarno

odgovornost sostorilcev je urejena v prvem odstavku 206. člena ZOR,

ki določa, da za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj,

odgovarjajo vsi udeleženci solidarno. Tretji odstavek 206. člena ZOR,

na katerega se sklicuje drugi toženec, pa se uporabi v primeru, ko

škodo povzroči več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je s tožbo z dne 25.4.1998 od sodišča zahteval, naj razsodi,

da so mu toženci nerazdelno dolžni plačati odškodnino za škodo, ki mu

je nastala, ko so ga toženci dne 1.5.1984 pretepli. Tožnik je

zahteval plačilo odškodnine v skupnem znesku 3,830.000,00 SIT in

sicer za prestane telesne bolečine 1,380.000,00 SIT, za pretrpljen

strah 390.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjske aktivnosti 2,060.000,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do

plačila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno

ugodilo in je tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.290.000,00 SIT,

v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper ugodilni del sodbe

sodišča prve stopnje se pritožujeta drugi in četrti toženec. Drugi

toženec navaja, da se tožnika ni niti dotaknil. Poudarja, da sodišče

prve stopnje ne bi smelo uporabiti določbe o solidarni odgovornosti,

ker se da ugotoviti delež tožencev pri povzročitvi škode. Meni, da bi

sodišče moralo upoštevati izpoved priče M. K., ki je povedala, da je

tožnika udaril tretji toženec, da pa je drugi toženec ostalim rekel,

naj tožnika pustijo pri miru. Zato meni, da tudi ni pravilna navedba

sod išča prve stopnje, da je priča povedala enako kot tožnik.

Poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj kritično oceniti

izpovedi prič B. B. in L. Z. zaradi sorodstvenih vezi s tožnikom in

zato, ker je bil B. B. tudi v sporu z drugim tožencem. Drugi toženec

tudi poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoko

odškodnino za prestane telesne bolečine in duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti. Predlaga, naj višje sodišče

pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zoper njega zavrne, podrejeno pa,

naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Četrti toženec v pritožbi navaja, da je prisojeni

znesek odškodnine previsok in nasprotju s sodno prakso v tovrstnih

zadevah, meni pa tudi, da je sodišče tožniku odmerilo previsoke

pravdne stroške, svoje odločitve pa v tem delu tudi ni

obrazložilo.Zato predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Pritožbi sta bili vročeni tožniku, ki nanju ni

odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni. O podlagi odškodninske

odgovornosti Sodišče prve stopnje je na podlagi 1060. člena

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ)

pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l.

SFRJ, št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR). Ta v prvem odstavku

154. člena določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan

povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP) v

14. členu določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem

dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem

postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v

kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske

odgovornosti storilca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili

vsi štirje toženci v kazenskem postopku spoznani za krive kaznivega

dejanja nasilniškega obnašanja v sostorilstvu po tedaj veljavnem

drugem odstavku 222. člena KZ SRS v zvezi z 22. členom KZ SFRJ, ker

so dne 1.5.1984 okoli 16. ure na S. pri L. napadli A. Z. in M. Z.,

ter M. B. in B. B. tako, da so L. Z. ter M. B. in B. B. pri

prerivanju padli po hribu navzdol, tožnik A. Z. pa je obležal na

tleh, saj ga je v glavo zadel kamen, pri ležanju in prerivanju pa so

Z.ja tudi obrcali z nogami, pri čemer je ta dobil odprt zlom druge

dlančnice leve roke in rano na obrazu. Sodišče prve stopnje je

pravilno izhajalo iz 14. člena ZPP po katerem je tako glede obstoja

kaznivega dejanja in glede kazenske odgovornosti vezano na obsodilno

kazensko sodbo - torej tudi na ugotovitev, da je bilo kaznivo dejanje

povzročeno v sostorilstvu. Kadar je kaznivo dejanje povzročeno v

sostorilstvu pa gre za skupno delovanje več oseb pri povzročitvi

škode. Podlaga za solidarno odgovornost sostorilcev je

urejena v prvem odstavku 206. člena ZOR, ki določa, da za

škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi

udeleženci solidarno. Tretji odstavek 206. člena ZOR, na katerega se

sklicuje drugi toženec, pa se uporabi v primeru, ko škodo povzroči

več oseb, ki delujejo neodvisno druga od druge. Sodišče prve stopnje

je torej pravilno ugotovilo, da na podlagi prvega odstavka 154. člena

v povezavi s prvim odstavkom 206. člena ZOR vsi štirje toženci

solidarno odgovarjajo za škodo, ki je tožniku nastala v pretepu. V

tem delu je zato pritožba drugega toženca neutemeljena. O višni

prisojene odškodnine Tožbeni zahtevek za plačilo denarne odškodnine

za nepremoženjsko škodo temelji na 200. in 203. členu ZOR. Za

pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega

imena in časti ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti

bližnjega ali za strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine

primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to

opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila

gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za

povrnitev negmotne škode in odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen

prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo

na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim

namenom (200. člen ZOR). Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče

odškodnino tudi za bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku

stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in

prestanih neprijetnosti ob zdravljenju prisodilo 1,300.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik pri pretepu dobil

udarec v glavo in udraninsko raztrganinsko rano na levi strani

obraza, zlom druge dlančne kosti leve dlani. Ugotovilo je, da je pri

zdravljenju prišlo do številnih zapletov, vnetja, prekomerne tvorbe

zarastlin, zaradi česar je prišlo do fiksacije kit iztegovalk v

vnetno-brazgotinsko tkivo, do zadebelitve in rigidnosti sklepnih

ovojnic, to pa je povzročilo rigidnost in manjšo gibljivost prsta

leve roke. Ugotovilo je, da je bil tožnik dvakrat operiran in zato 16

dni hospitaliziran, desetkrat izpostavljen rentgenu, 29 krat je bil

na fizioterapiji, dva meseca je nosil opornico. Ob ugotovljenem

obsegu in intenzivnosti neprijetnosti in telesnih bolečin je po oceni

višjega sodišča sodišče prve stopnje iz tega naslova tožniku

prisodilo pravično odškodnino. Iz naslova duševnih bolečin zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku

prisodilo 1,600.000,00 SIT. Tožnik je bil ob poškodbi star 46 let. Po

ugotovitvah sodišča prve stopnje je gibljivost tožnikove leve roke

močno prizadeta, kar je za tožnika, ki je levičar, velika ovira, saj

ne more nobene stari dobro prijeti. Sodišče je na podlagi

izvedenskega mnenja ugotovilo, da če tožnik napravi pest, kazalec

štrli iz pesti, bistveno je zmanjšana groba mišična moč stiska leve

roke, ni pincetnega prijema, niti prijema s tremi prsti. Sodišče je

ugotovilo, da je tožnik močno zmanjšano sposoben za dela, ki

zahtevajo tovrstne prijeme z roko. Sodišče prve stopnje je res

navedlo, da tožnik ne trpi hudih duševnih bolečin zaradi svoje

zmanjšane splošne življenjske in delovne sposobnosti. In prav to je

bil razlog, zaradi katerega mu sodišče prve stopnje glede na

ugotovljeno dejansko prikrajšanje pri življenjski aktivnosti ni iz

tega naslova prisodilo višje odškodnine. Ni pa nobenega dvoma, da je

prisojena odškodnina v celoti utemeljena. Sodišče je glede na

pavšalne navedbe v pritožbi opravilo le uradni preizkus pravilnosti

prisojene odškodnine iz naslova prestanega strahu in je ugotovilo, da

je prisojeni znesek v višini 390.000,00 SIT predstavlja pravično

odškodnino. Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi,

s katerimi toženca izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje, prav tako

pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po

uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo

kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje

sodišče je ugotovilo tudi, da je neutemeljena pritožba četrtega

toženca v delu, ko navaja, da je neobrazložena odločitev o višini

pravdnih stroškov, ki jih morajo toženci nerazdelno povrniti tožniku.

Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožniku priznalo na podlagi

predloženega stroškovnika, iz katerega je razvidno, da je tožniku

priznalo vse priglašene stroške. Zgolj pavšalna pritožbena navedba

četrtega toženca , da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo

previsoke stroške, pa ne terja natančnejšega preverjanja ali je

sodišče tožniku utemeljeno priznalo posamezne stroškovne postavke.