Appeal dismissed; bank account holder liable for breach of contract due to delayed objection to prior negative balance.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da bi toženka

morala - če je menila, da je tožeča stranka v letu 1989 kršila

pogodbo, takoj uresničiti pravico odstopa od pogodbe. Tega pa ni

storila, ampak je šele po več kot letu dni, potem ko je bil - z za

toženko prejetimi zneski na tekočem računu - negativni saldo iz leta

1989 že pokrit, zavestno prekoračila dovoljeno negativno stanje. Tako

je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da negativno stanje iz leta

1991 ni v vzročni zvezi z negativnim stanjem iz leta 1989 in

da se zato s tem ugovorom toženka ne more razbremeniti

odgovornosti za kršitev pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožeča stranka je dne 15.9.1992 predlagala izvršbo na podlagi

verodostojne listine. V predlogu je navedla, da ji toženka zaradi

negativnega stanja na tekočem računu in zamudnih obresti dolguje

52.382,00 SIT. Sodišče je izvršbo dovolilo, nato pa je na podlagi

ugovora toženke sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je

izvršbo dovolilo, in odločilo, da bo o tožbenem zahtevku odločeno v

pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločalo trikrat.

Višje sodišče je prvič ugodilo pritožbi toženke, drugič pa pritožbi

tožeče stranke, obakrat pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo

zato, ker je imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni bilo

mogoče preizkusiti. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje

odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi in je toženka dolžna

tožeči stranki povrniti tudi njene pravdne stroške. Zoper takšno

odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov.

Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek v celoti zavrne, razveljavi sklep o izvršbi in

predlog zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih stroškov

postopka. Podrejeno pa predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni,

da je napačna ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka konec leta

1989 pridobila računalniški program, s katerim je mesečno korigirala

obresti za prejšnji mesec in so bile takrat stornirane preveč

obračunane obresti in je bil napravljen nov obračun, ki pa ga je

toženka pokrila. Toženka meni, da sodišče še vedno ni ugotovilo, ali

je bila sprememba obračunavanja obresti v skladu s pogodbo in

zakonom. Toženka poudarja, da je tožeča stranka s protipogodbenim in

nezakonitim ukrepom za nazaj odločila, da strankam ne gredo

obljubljene, pogodbeno določene, obračunane in na tekoči račun

pripisovane obresti pozitivnega stanja, ker so le te obračunavane

samo evidenčno. Toženka meni, da zato po sodišču ugotovljeni manjko

sploh ni bil dejanski manjko in tožeča stranka zato nima kaj terjati.

Toženka meni, da je napačen sklep sodišča prve stopnje, da je tožena

stranka kršila pogodbo, saj jo je kršila tožeča stranka, ki je

samovoljno, mimo določil sklenjene pogodbe in za nazaj enostransko

spremenila pogoje poslovanja in nezakonito posegala na tekoči račun

toženke. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila. Pritožba

ni utemeljena. Med pravdnima strankama je ves čas nesporno, da sta

dne 21.1.1988 sklenili Pogodbo o tekočem računu in da je bilo stanje

na tekočem računu toženke od julija 1991 dalje negativno. Tožeča

stranka uveljavlja tožbeni zahtevek na podlagi drugega odstavka 262.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja

pogodbeno odškodninsko obveznost. Tožeča stranka zatrjuje, da je

toženka kršila sklenjeno pogodbo o tekočem računu, ker je razpolagala

z denarnimi sredstvi, čeprav ni imela kritja na računu niti dovoljene

prekoračitve do takšnega zneska (1052. in 1054. člen ZOR). Tožeča

stranka zatrjuje, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki

ji je nastala zaradi kršitve sklenjene pogodbe, ker je do negativnega

stanja na računu prišlo izključno zaradi izdajanja nekritih čekov s

strani toženke. Toženka pa ugovarja, da negativnega stanja na računu

dejansko ni bilo, ker je z računa dvignila le toliko denarja, kolikor

ji ga je tožeča stranka neupravičeno stornirala na račun naknadnega

poračunavanja obresti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja

pravno pomembna dejstva: - da je v letu 1989 zaradi izjemno

povečanega poslovanja s čeki prišlo do zamikov pri knjigovodski

obdelavi čekov, zaradi česar je tožeča stranka mesečno korigirala

obresti za prejšnji mesec. Tako je bilo toženki ob koncu leta 1989

storniranih za 6.175,70 din obresti , ki so ji bile pripisane med

letom, in na novo z valuto 31.12.1989 pripisanih 4.479,00 din; - da

je manjko iz leta 1989 toženka pokrila in je bilo do začetka leta

1991 poslovanje toženke korektno; - da je bila toženka v letu 1991 o

stanju na tekočem računu redno obveščena z izpiski, da pa tem

izpiskom toženka - vsakemu posebej - v petnajstih dneh ni ugovarjala;

- da toženka ne zatrjuje, da bi v letu 1991 tožeča stranka naknadno

stornirala pripisane obresti; - da je toženka zaradi pasivnosti

tožeče stranke v zvezi z njenimi dopisi o nekorektnem poslovanju

tožeče stranke v obdobju hiperinflancije v letu 1989, skušala

pridobiti pozornost tožeče stranke tako, da je v letu 1991 namerno

prekoračila dovoljeno negativno stanje. Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo, da je toženka s tem, ko je namerno prekoračila

dovoljeno negativno stanje kršila 4. člen sklenjene pogodbe o tekočem

računu, po katerem imetnik tekočega računa lahko vsak trenutek

razpolaga le s pozitivnim saldom in saldom dovoljene prekoračitve na

tekočem računu. Velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere

pogodbene stranke, ki bi morala izpolniti obveznost - v našem primeru

iz sfere toženke, ki bi morala razpolagati le s pozitivnim saldom. To

domnevo lahko pogodbena stranka ovrže, če dokaže, da je vzrok za

kršitev zunaj njene sfere (263. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je

pravilno ugotovilo, da toženki tega ni uspelo dokazati. Toženka je

zatrjevala, da je v letu 1991 iz tekočega računa dvignila le znesek

obresti, ki jih ji je tožeča stranka po njenem mnenju v letu 1989

neupravičeno stornirala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo,

da v letu 1991 ni bilo naknadnega poračuna obresti - niti toženka

tega ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo,

da bi toženka morala - če je menila, da je tožeča stranka v letu 1989

kršila pogodbo takoj uresničiti pravico odstopa od pogodbe. Tega pa

ni storila, ampak je šele po več kot letu dni, potem ko je bil - z za

toženko prejetimi zneski na tekočem računu - negativni saldo iz leta

1989 že pokriti, zavestno prekoračila dovoljeno negativno stanje.

Tako je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da negativno stanje iz

leta 1991 ni v vzročni zvezi z negativnim stanjem iz leta 1989 in da

se zato s tem ugovorom toženka ne more razbremeniti odgovornosti za

kršitev pogodbe. Tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno odločilo,

da sklep o izvršbi ostane v veljavi. Višje sodišče je tako ugotovilo,

da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo

sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora

pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi

353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04, v

nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v

primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških,

ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo

ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama

kriti stroške pritožbenega postopka.