Tenant eviction upheld; social housing ownership transferred to state upon union dissolution.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Bistveno za obravnavano odločitev je, da je tožencu prenehala

funkcija 15.6.2002, da je s tem prenehalo trajanje najemne pogodbe in

da zato od takrat toženec uporablja stanovanje brez pravnega naslova,

s tem pa so podani pogoji za utemeljenost tožbe lastnika stanovanja

za njegovo izpraznitev.

Po 111. členu Stanovanjskega zakona so postale Republika Slovenija in

občine lastniki družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih

so imele pravico uporabe delovne skupnosti organov družbenopolitičnih

organizacij. Določba drudega odstavka 1. člena (ne pa 2. člena, kot

navaja toženec v pritožbi) Zakona o lastninjenju nepremičnin v

družbeni lastnini, ki navaja, da se lastninjenje sindikalnega

premoženja uredi s posebnim zakonom, se torej nanaša na drugo

premoženje, ne pa na stanovanjsko.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec

dolžan izprazniti stanovanje št. 13, velikosti 42,32 m2, v petem

nadstropju stanovanjske hiše v L., ul. G. in stanovanju pripadajočo

klet ter ga izpraznjenega osebnih stvari izročiti tožeči stranki v

roku 15 dni. Hkrati je tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne

stroške postopka v znesku 68.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje.

Toženec je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s

katero uveljavlja pritožbene razloge nepravilne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in

bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da naj višje sodišče

spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Toženec vztraja pri ugovoru, da ni podana aktivna

legitimacija tožeče stranke. Meni, da pripada sporno stanovanje

Republiškemu svetu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Status te

bivše družbenopolitične organizacije je bistveno drugačen od lastnine

prejšnjih družbenopolitičnih organizacij. Premoženje sindikatov je

namreč bilo ustvarjeno vključno s celotnim stanovanjskim fondom samo

in izključno s prispevki članov sindikatov in ne z dotacijami iz

proračuna, zato je tudi v Zakonu o lastninjenju nepremičnin v

družbeni lastnini določeno, da bo lastninjenje sindikalnega

premoženja urejeno s posebnim zakonom. Ker tak zakon še ni bil

sprejet, je izpodbijana odločitev preuranjena. Opozarja na stališče,

sprejeto v sodbi vrhovnega sodišča II Ips 290/98 z dne 25.11.1999,

kjer je vrhovno sodišče v praktično identični zadevi zavzelo

stališče, da bo glede vprašanja lastništva stanovanja treba

razčistiti dejansko in pravno stanje. Nepravilno je tudi stališče

sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali je toženec funkcionar Zveze

svobodnih sindikatov, saj je predložil potrdilo Zveze svobodnih

sindikatov o tem, da je funkcionar v tej zvezi neprekinjeno, najprej

kot predsednik SKEI in nato kot sekretar za regionalizacijo, zato

uživa zaščito in pravico do uporabe stanovanja najmanj do dneva, ko

to funkcijo opravlja. Meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v

nasprotju s predloženimi dokazi. Sodišče je tudi nepravilno in

nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko ni zaslišalo sekretarja ZSSS

M. U..

Pritožba ni utemeljena.

Dejansko podlago izpodbijane odločitve predstavljajo ugotovitve, da

sta pravdni stranki dne 4.4.2001 sklenili najemno pogodbo za določen

čas - za čas opravljanja funkcije tožene pri ZSSS, da je stanovanje,

ki je predmet najemne pogodbe službeno stanovanje v smislu druge

alineje 2. odst. 4. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ),

da je tožencu dne 15.6.2002 prenehala funkcija predsednika SKEI

Slovenije in da toženec kljub prenehanju funkcije ni v roku 15 dni

izpraznil stanovanja, tako kot je to predvideno v 12. členu najemne

pogodbe. Navedene dejanske ugotovitve so rezultat pravilne dokazne

ocene predlaganih in izvedenih dokazov. Neutemeljen je pritožbeni

očitek, da so razlogi sodišča prve stopnje v nasprotju s predloženimi

dokazi oziroma, da sodišče ni pravilno upoštevalo potrdila ZSSS, iz

katerega izhaja, da je toženec nadaljeval z opravljanjem funkcije.

Med strankama namreč ni bilo sporno, da je toženec nadaljeval s

funkcijo pri ZSSS, vendar šele z 20.2.2003 oziroma z dnem, ko je bila

s tožencem sklenjena pogodba o zaposlitvi na sistematizirano delovno

mesto sekretarja za regionalizacijo. Sekretar ZSSS M. U. naj bi

potrdil prav to dejansko okoliščino. Ker ni bila sporna, sodišče

dokaza z zaslišanjem omenjene priče pravilno ni izvedlo. Bistveno za

obravnavano odločitev je, da je tožencu prenehala funkcija

15.6.2002, da je s tem prenehalo trajanje najemne pogodbe in da zato

od takrat toženec uporablja stanovanje brez pravnega naslova oziroma

nezakonito (1. odst. 58. člena SZ), s tem pa so podani pogoji za

utemeljenost tožbe lastnika stanovanja za njegovo izpraznitev (2.

odst. 58. člena SZ).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni ugovori, ki izpostavljajo vprašanje

aktivne legitimacije tožeče stranke oziroma njen položaj lastnice

stanovanja. Predvsem sta pravdni stranki pogodbenici stanovanjske

najemne pogodbe za določen čas, v kateri tožeča stranka nastopa kot

najemodajalec, toženec pa kot najemnik, zato navedeni toženčev ugovor

že iz tega razloga ni utemeljen. Neutemeljeno je tudi toženčevo

sklicevanje na sodbo vrhovnega sodišča II Ips 290/98. Sodba vrhovnega

sodišča z omenjeno številko ne obravnava problematike iz

stanovanjskega prava, če pa se je toženec nameraval sklicevati na

sodbo vrhovnega sodišča opr.št. II Ips 590/98, z dne 25.11.1999, pa

ne drži, da bi bilo v njej izpostavljno stališče o spornosti

lastništva. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče še navaja, da je

bila Zveza sindikatov ter njene posamezne organizacijske oblike po

Ustavi iz leta 1974 družbenopolitična organizacija. Za uresničevanje

svojih ciljev je razpolagala s sredstvi, ki so bila, ne glede na

vire, po 75. členu omenjene Ustave, družbena sredstva. Tudi zneski

članarin kot prostovoljni prispevki članov so postali družbena

sredstva, s katerimi je razpolagala kot družbenopolitična

organizacija. Delavci, ki so opravljali strokovna, administrativna,

pomožna in druga dela za takšno družbenopolitično organizacijo, so

oblikovali delovne skupnosti kot družbene pravne osebe. Te so

prenehale obstajati po sili zakonov (Zakon o podjetjih) še pred

uveljavitvijo Stanovanjskega zakona. Z njihovim prenehanjem je ostalo

družbeno premoženje, s katerim so upravljale brez titularja.

Preoblikovanje te družene lastnine je uredil Stanovanjski zakon, ki

je imel ustavno podlago za lastninjenje stanovanj in stanovanjskih

hiš v družbeni lastnini v 3. točki ustavnega amandmaja XCIX. Tako so

postale po 111. členu Stanovanjskega zakona Republika Slovenija in

občine lastniki družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, na katerih

so imele pravico uporabe delovne skupnosti organov družbenopolitičnih

organizacij. Določba 2. odst. 1. člena (ne pa 2. člena, kot navaja

toženec v pritožbi) Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni

lastnini, ki navaja, da se lastninjenje sindikalnega premoženja uredi

s posebnim zakonom, se torej nanaša na drugo premoženje, ne pa na

stanovanjsko.

Pritožbeno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in da tudi ni podana

nobena kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v

nadaljevanju ZPP), zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).