Appeal allowed; labor court has jurisdiction over work in wartime conditions agreed by employees.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana delna sodba in sklep se razveljavita

ter se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot

stvarno pristojnemu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Glede na ugotovljena in zatrjevana dejstva, se pritožbeno sodišče

strinja s pritožbo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno delovno

sodišče. Res, da praviloma delo v vojnih razmerah ne spada v okvir

delovnih nalog tožnikov, vendar sta se tožnika z opravljanjem teh

nalog strinjala. To delo sta opravljala v svojem delovnem času, po

oceni pritožbenega sodišča na službenem potovanju, in za to delo sta

prejela tudi mesečno plačo in določene dodatke. Spor o plačilu

vtoževanega zneska tako predstavlja spor o plačilu dodatno

dogovorjenega dodatka za delo na vojnem območju, ki pa predstavlja

spor o premoženjskih pravicah v zvezi z delovnim razmerjem med

delavcem in delodajalcem po 2. točki 4. člena ZDSS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano delno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje

razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati vsakemu tožniku

360.191,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini 360.191,10

SIT, vse v 15 dneh (1. točka izreka). V 2. točki izreka je postopek v

delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki

presegajo višino glavnice, prekinilo do odločitve Ustavnega sodišča o

zahtevi za oceno ustavnosti določbe 277. člena ZOR (zadeva

U-I-300/04). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (3.

točka izreka).

Zoper delno sodbo in sklep sta se obe pravdni stranki pravočasno

pritožili.

Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 338.

členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se

s stališčem sodišča prve stopnje, da terjatev tožnikov predstavlja

obligacijsko terjatev na podlagi pogodbe o delu. Nesporno dejstvo je,

da sta bila tožnika zaposlena pri toženi stranki kot snemalca in sta

imela z njo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Prav tako je nesporno, da

je tožena stranka tožnikoma za opravljeno delo na vojnem območju

plačala redno plačo skupaj z dnevnicami in vsemi pripadajočimi

stroški, prišlo pa je do spora o izplačilu dodatka v višini 200 %

dnevnic. Zgolj dejstvo, da določeno delo ne spada v sklop delavčeve

redne delovne obveznosti, ne zadostuje za ugotovitev, da gre za

običajno obligacijskopravno terjatev. Zakon o temeljnjih pravicah iz

delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR; Ur. l. SFRJ, št.

66-921/1989) in Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR; Ur.l.

RS, št. 14/1990) namreč vsa dela, ki jih delavec opravi v zvezi s

svojimi delovnimi obveznostmi, opredeljujejo kot delovno razmerje.

Sem nedvomno spada tudi opravljanje dela na vojnem območju, na

katerega sta tožeči stranki pristali. Omenjeni dogovor bi bilo mogoče

opredeliti le kot dodatek k že obstoječi delovnopravni pogodbi o

zaposlitvi. Tudi določba 4. člena prej veljavnega Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih izrecno določa, da je delovno in socialno

sodišče pristojno za odločanje o premoženjskih in drugih pravicah iz

delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in

delodajalcem. Da ne gre za podjemno pogodbo, nenazadnje kaže tudi

107. člen ZDR. Omenjeni člen delodajalcu kot izjemo omogoča sklenitev

podjemne pogodbe po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju

ZOR), vendar le, če ni mogoče skleniti delovnega razmerja in pod

strogimi pogoji. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščin, ki nedvomno

kažejo, da gre za delovnopravno terjatev, in sicer da tožnika v tožbi

zahtevata plačilo dvojne dnevnice; da sta tožnika želela doseči

izplačilo preko sindikata pri toženi stranki; da sta vložila pritožbo

na Komisijo za pritožbe pri toženi stranki, ki pa odloča le o

pravicah in obveznostih delavcev iz delovnega razmerja; da je tožnik

R. A. izpovedal, da je pričakoval izplačilo terjatve skupaj s plačo,

tako kot vse ostale dodatke; da je tožnik J. Š. izpovedal, da je bilo

dogovorjeno, da bo dodatek izplačan skupaj s tekočo plačo; da je

priča D. F. izpovedala, da naj bi se tejatev izplačala kot osebni

dohodek. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo Zakon o deviznem

poslovanju in določbe ZOR o teku zamudnih obresti, ko je dogovorjena

valutna klavzula. Upnik ne more zahtevati znesek tolarske

protivrednosti na dan zapadlosti z zamudnimi obrestmi. Po sodni

praksi tečejo od zneska v tuji valuti zamudne obresti na podlagi

določbe prvega odstavka 399. člena ZOR. Sodišče nadalje ni navedlo

nobenih razlogov za svojo ugotovitev, da so zamudne obresti že

dosegle glavnico. Sodbi ni predložilo izračuna obresti ali ponudilo

kakšne druge obrazložitve za omenjeno odločitev. Ker od zneska, za

katerega je dogovorjena valutna klavzula, ne morejo teči zakonske

zamudne obresti, je nepravilen tudi sklep o prekinitvi postopka.

Zmotno je tudi uporabilo določilo 95. člena ZOR. Za sklepanje pravnih

poslov je pristojen le generalni direktor, poslovno pooblastilo pa se

ne domneva avtomatično zaradi določene vrste zaposlitve, kot to

zmotno meni sodišče. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi

in izpodbijano delno sodbo in sklep spremeni ter tožbo zavrže,

podrejeno pa delno sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Zoper delno sodbo in sklep se prav tako pritožuje tožeča stranka iz

vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako,

da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter naloži v plačilo toženi

stranki vse stroške postopka, skupaj s pritožbenimi. Ne strinja se z

zadržanjem odločitve o nateklih zakonskih zamudnih obresti nad višino

glavnice do odločitve Ustavnega sodišča o ustavnosti 277. člena ZOR

niti se ne strinja z zadržanjem odločitve o stroških postopka do

končne odločbe. Sodišče bi moralo ob pravilni uporabi materialnega

prava brez prekinitve postopka tožnikoma prisoditi zakonske zamudne

obresti od 30.6.1999 dalje do plačila. Tudi odločitev sodišča o

zadržanju odločitve o stroških postopka do končne odločbe je napačna

in predstavlja zavlačevanje postopka, saj uspeh v pravdi nikakor ni

odvisen od višine prisojenih zamudnih obresti, pač pa samo od

glavnice.

Pritožbi sta utemeljeni.

Iz tožbenih navedb in ugotovitev sodišča prve stopnje je mogoče

zaključiti naslednje:

(1) tožnika sta bila v času od 26.3. do 26.5.1999 zaposlena pri

toženi stranki;

(2) v tem času sta delala na območju spopadov v Črni gori kot

snemalca po navodilu tožene stranke;

(3) dogovor, da bosta tožnika odšla na delo na vojno območje, ni bil

sklenjen v pisni obliki, s strani tožnikov pa je bil v celoti

realiziran;

(4) delo v vojnih razmerah ne spada v okvir njunih delovnih nalog;

(5) tožnika sta se v zvezi s plačilom vtoževanega zneska pritožila

pri Komisiji za pritožbe, ustanovljeni pri toženi stranki;

(6) tožnika sta v tem času prejela tudi mesečno plačo.

V tej zadevi je prvenstveno vprašanje, katero sodišče je pristojno za

odločanje o sporu. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano sodbo

22.12.2004. Glede na določbo drugega odstavka 84. člena Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je za

odločanje v tem postopku treba uporabiti določbe Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS). ZDSS-1 je namreč začel

veljati 1.1.2005 (94. člen ZDSS-1).

V skladu z določbo 4. člena ZDSS so delovna sodišča med drugim

pristojna odločati o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in

obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem

med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za

poškodbe pri delu in poklicne bolezni (2. točka 4. člena ZDSS) in iz

pogodb o delu za opravljanje začasnih oz. občasnih del (4. točka 4.

člena ZDSS).

Glede na ugotovljena in zatrjevana dejstva se pritožbeno sodišče

strinja s pritožbo, da je za odločanje v tej zadevi pristojno delovno

sodišče. Res, da praviloma delo v vojnih razmerah ne spada v okvir

delovnih nalog tožnikov, vendar sta se tožnika z opravljanjem teh

nalog strinjala. To delo sta opravljala v svojem delovnem času, po

oceni pritožbenega sodišča na službenem potovanju in za to delo sta

prejela tudi mesečno plačo in določene dodatke. Spor o plačilu

vtoževanega zneska tako predstavlja spor o plačilu dodatno

dogovorjenega dodatka za delo na vojnem območju, ki pa predstavlja

spor o premoženjskih pravicah v zvezi z delovnim razmerjem med

delavcem in delodajalcem po 2. točki 4. člena ZDSS. Tudi v primeru,

če bi se postavili na stališče, da ne gre za spor v zvezi z delovnim

razmerjem, ker so se pravdne stranke dogovorile za opravljanje nalog,

ki ne spadajo v okvir tožnikovih rednih delovnih nalog, gre po oceni

pritožbenega sodišča za pogodbo o delu po tedaj veljavnem 107. členu

ZDR. Za odločanje o sporu iz pogodb o delu za opravljanje začasnih

oz. občasnih del pa je pristojno prav tako delovno sodišče (4/4. člen

ZDSS). Po oceni pritožbenega sodišča bi namreč sporni dogovor lahko

izpolnjeval pogoje iz 107. člena takrat veljavnega ZDR. Delo, za

katerega tožnika zahtevata plačilo, je trajalo namreč 38 dni (torej

manj od zakonskega maksimuma 60 dni). Samo dejstvo, da med strankama

ni bila sklenjena pisna pogodba o delu, na naravo spora ne vpliva.

Bistveno je namreč, da obstajajo elementi tega razmerja, enako kot v

primeru t.i. faktičnega delovnega razmerja (primerjaj sklep Pdp

978/2005).

Pritožbi tožene in tožeče stranke je bilo treba zato ugoditi,

izpodbijano delno sodbo in sklep razveljaviti ter zadevo odstopiti

Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu

sodišču (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je

namreč zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4.

točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je odločilo o zahtevku, za

katerega je pristojno sodišče druge vrste.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka

165. člena ZPP.