Appeal partially allowed; mental pain damages denied due to lack of special cohabitation requirement under ZOR 201.

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se

razveljavi v delu - kolikor sta v 2. točki izreka sodbe zavrnjena

tožbena zahtevka za povrnitev negmotne škode v zneskih po

3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter v celoti

odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka (vsebovana v

zadnjem odstavku točke 2 ter v zadnjem odstavku izreka sodbe) in se

zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu - kolikor sta v točkah 1 in 2 izreka sodbe

zavrnjena tožbena zahtevka za povrnitev gmotne škode v zneskih po

200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pa se pritožba

zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Intenzivnost doživljanja izgube (žalosti) brata ali sestre, lahko

vpliva le na višino odmere zahtevane odškodnine, upoštevaje nanizana

merila in kriterije, ne morejo pa v sodbi ugotovljene okoliščine, da

duševne bolečine, ki sta jih tožnika utrpela ob bratovi smrti, ne

presegajo okvira takih bolečin, ki jih povprečen človek doživlja ob

izgubi bližnje osebe, oziroma da so bile te neizstopajoče, in da tudi

nista potrebovala pomoči strokovne osebe, odreči upravičenost obeh

oškodovancev do ustrezne satisfakcije zaradi pretrpljenih duševnih

bolečin.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka tožnikov za

povrnitev gmotne in negmotne škode v skupnih zneskih po 3.200.000,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 dalje do plačila in

zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov ter naložilo

tožeči stranki, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku

153.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlagata pritožbo tožnika. Uveljavljata vse

pritožbene razloge in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo pa ustrezno spremeni, podrejeno pa

razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Poudarjata, da je bilo na podlagi dokaznega postopka ugotovljeno, da

so bili bratje izredno močno navezani eden na drugega, da so delali

skupaj v družinskem podjetju, v katerem je bil vsak od njih zadolžen

za določeno področje, da so dnevno uskaljevali vse dejavnosti in

aktivnosti, ki so potrebne za vodenje takehga družinskega podjetja.

Na njihov način življenja in dela ni vplivala niti poroka pokojnega

brata, ki je delal in živel ves čas z bratoma, v družinskem podjetju

pa je delala tudi njegova žena, ki pa je bila pri izpovedovanju

pristranska. Med pokojnim in bratoma je torej obstajala trajnejša

življenjska skupnost, na katero poroka pokojnega brata ni vplivala.

Določba 201. člena ZOR določa, da je mogoče odškodnino za duševne

bolečine prisoditi tudi bratom in sestram, če je med njimi in umrlim

obstajala trajnejša življenjska skupnost. Določba je jasna, saj

govori o trajnejši življenjski skupnosti, ki pa ne pomeni neposredne

prisotnosti in skupnega gospodinjstva tožnikov s pokojnim bratom

nepretrgoma. Izraz trajnejša se lahko odraža tudi v dejanski

situaciji. Prvostopno sodišče je tudi napačno uporabilo navedeno

določbo, ker se je spustilo v ugotavljanje ali sta tožnika dejansko

trpela duševne bolečine in kako močne so bile le te. Glede na

navedeno določbo je nepotrebno ugotavljati intenziteto bolečin.

Sodišče bi moralo ugotoviti ali je med tožnikoma in pokojnim bratom

obstajala trajnejša življenjska skupnost, ne pa ocenjevati kako močne

oziroma kakšne intenzitete so bile duševne bolečine. Nesmiselno je

stališče prvostopnega sodišča, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino

le, če bi bratje iskali usrezno zdravniško pomoč pri psihiatrih in to

dokazovati z ustreznimi potrdili in izvedenskimi mnenji. V nekaterih

primerih je mogoče šteti, da je trajnejša skupnost med brati

obstajala, čeprav si je eden od bratov ustvaril novo življenjsko

skupnost. Izpolnjeni so pogoji za dosojo pravične denarne odškodnine

zaradi smrti brata.

Pritožba je delno utemeljena, v obsegu razvidnem iz izreka pritožbene

odločbe, v preostalem delu pa ni utemeljena.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da za obstoj pravice do odškodnine

na podlagi določbe 2. odstavka 201. člena ZOR ni potrebno izkazati

tako hude duševne bolečine bratov, ki so s pokojnim živeli v

trajnejši življenjski skupnosti, da bi ti potrebovali zaradi

duševnega trpljenja zdravniško pomoč. Tudi pri odmeri tovrstne

odškodnine je namreč potrebno enako kot v drugih škodnih primerih, s

katerimi je oškodovancem povzročena negmotna škoda zaradi

pretrpljenih duševnih bolečin, uporabiti določbo 200. člena ZOR (ta

zakon se v konkretnem primeru uporablja glede na določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika - Ur.list RS št. 83/2001), ki kot splošna

oziroma temeljna določba za povrnitev negmotne škode določa kriterije

in merila za povrnitev te škode. Merila enako kot v drugih v tej

določbi omenjenih škodnih situacijah, predstavljajo okoliščine

primera, zlasti stopnja bolečin ter njihovo trajanje (1. odstavek

tega člena), kriterije pa pomen prizadete dobrine in mamen te

odškodnine, pa tudi to, da odmerjena odškodnina ne bi šla na roke

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim pomenom (2.

odstavek tega člena). Pravni zaključek prvostopnega sodišča, da

morajo biti okoliščine v zvezi z duševnim trpljenjem in posledicami

takšnega trpljenja izstopajoče v primerjavi z običajnim življenjskim

in izkustvenim doživljanjem izgube bližnjega, tako ne odraža vsebine

navedene zakonske določbe. Intenzivnost doživljanja izgube (žalosti)

brata ali sestre, lahko vpliva le na višino odmere zahtevane

odškodnine, upoštevaje nanizane merila in kriterije, ne morejo pa v

sodbi ugotovljene okoliščine, da duševne bolečine, ki sta jih tožnika

utrpela ob bratovi smrti, ne presegajo okvira takih bolečin, ki jih

povprečen človek doživlja ob izgubi bližnje osebe, oziroma da so bile

te neizstopajoče, in da tudi nista potrebovala pomoči strokovne

osebe, odreči upravičenost obeh oškodovancev do ustrezne satisfakcije

zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Takšnega pogoja za prisojo

tovrstne odškodnine bratom in sestram zakon ne določa. Predstavlja pa

zakonski razlikovalni znak, ki razmejuje pogoje za prisojo odškodnine

bratom in sestram od pogojev določenih za osebe iz 1. odstavka cit.

člena, v navedeni določbi vsebovan pogoj in sicer obstoj trajnejše

življenjske skupnosti. S tem med strankama spornim vprašanjem pa se

sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni ukvarjalo, ker je materialno

pravno zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek iz zgoraj omenjenih razlogov,

da tožnika nista utrpela dovolj intenzivnih bolečin, ki bi ju

upravičevale do odškodnine iz tega naslova.

V tem delu je tako ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno

ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbi ugoditi,

kolikor sta z izpodbijano sodbo zavrnjena zahtevka za povrnitev

negmotne škode tožnikov z zakonitimi zamudnimi obrestmi in

razveljaviti v tem delu izpodbijano sodbo ter vrniti v tem delu

zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje (1.odstavek 355. člena

ZPP). Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno

odločitev (člen 165/4 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je

izkazan omenjeni posebni pogoj iz navedene zakonske določbe, to je

obstoj trajnejše življenjske skupnosti med tožnikoma in pokojnim

bratom. Šele na podlagi presoje te zatrjevane pravotvorne okoliščine

bo mogoča pravilna odločitev v konkretnem primeru.

Ni pa utemeljena pritožba zoper preostali del izpodbijane sodbe,

kolikor sta bila zavrnjena tožbena zahtevka za povrnitev gmotne

škode. Sodišče prve stopnje je ta del tožbenih zahtevkov zavrnilo z

utemeljitvijo, da tožnika kakšnih upoštevnih stroškov v zvezi z

vzdrževanjem groba nista izkazala. Pritožnika ta del sodbe

izpodbijata, ne da bi vsebinsko obrazložila, zakaj je ta del

prvostopne odločitve nepravilen. Zato je pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti preverilo ali je storjena v tem delu kakšna bistvena

kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti in ali je v tem delu pravilno uporabljeno materialno pravo.

Ker kakšnih kršitev procesnega ali materialno pravnega značaja ni

ugotovilo, je v tem delu zavrnilo priožbo in v tem delu potrdilo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 350/2 ZPP in člen 353

ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3

ZPP.