Appeal dismissed; defendant liable for compensation as property returner under ZDen despite land status dispute.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (prvi in tretji odstavek izreka) potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Drugi odstavek 72. člena ZDen res ne določa, kdo je zavezanec za

plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek

posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, po oceni pritožbenega sodišča

to tisti, ki je zavezanec za vrnitev stvari v naravi. V

denacionalizacijskem postopku je bilo tako rešeno predhodno

vprašanje, kdo je zavezanec za vračilo nacionaliziranega premoženja

in kakšne narave je zemljišče, ki se vrača denacionalizacijski

upravičenki (13. člen ZPP). S tem pa je podana pasivna legitimacija

tožene stranke za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena

ZDen. Tožena stranka se tako v tem postopku ne more sklicevati na

dejstvo, da sporno zemljišče ni kmetijsko zemljišče, zaradi česar naj

tudi ne bi bila zavezana za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72.

člena ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.880.990,33 SIT z

zamudnimi obrestmi: za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani

obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero,

za čas od 28.6.2003 do plačila pa po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti, v roku 15 dni (prvi odstavek izreka). Tožbeni

zahtevek, ki se nanaša na plačilo zneska 3.293.073,67 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila,

zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.880.990,33 SIT za čas od dneva

vložitve tožbe do 31.12.2001, zamudnih obresti od zneska 1.880.990,33

SIT za čas od 1.1.2002 do 27.6.2003 po drugačni obrestni meri, kot je

dosojena, pa je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Tožeči stranki je

naložilo toženi stranki povrniti nastale pravdne stroške v znesku

75.298,80 SIT z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri

zamudnih obresti za čas od 1.7.2005 do plačila, v roku 15 dni (tretji

odstavek izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se je tožena stranka pravočasno

pritožila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici

tega zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno

sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek

zavrne. Navaja, da je tožena stranka za dokaz utemeljenosti ugovora

pasivne legitimacije sodišču predložila lokacijsko informacijo za

zemljišče parc. št. 423/1, k.o. T., ki ga je sodišče vpogledalo. Iz

lokacijske informacije izhaja, da se je zemljišče ob uveljavitvi

Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS po dolgoročnem planu

občin in Mesta Ljubljane za obdobje 1986 do 2000 nahajalo na stavbnem

zemljišču. Stavbna zemljišča niso prešla v last Republike Slovenije

ali v upravljanje sklada. V upravljanje sklada so prešla le

zemljišča, ki so bila s planskimi dokumenti opredeljena kot kmetijska

zemljišča oziroma gozdovi. Sodišče je napačno sklepalo, da je bil

pomemben status zemljišča le v postopku denacionalizacije, kjer se je

presojalo glede vračanja zemljišč, tudi stanje v naravi. Status

zemljišča je pomemben tudi v predmetnem postopku, saj so zemljišča

prehajala v last oz. upravljanje prav glede na status zemljišča,

torej stavbno ali kmetijsko zemljišče in gozd. Iz odločbe o

denacionalizaciji, ki jo je predložila tožena stranka, izhaja, da je

kot zavezanec navedena RS in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. V

tej zadevi bi tako glede na navedeno bila lahko podana le pasivna

legitimacija RS, zoper katero pa tožeča stranka zahtevka ni podala.

Po mnenju pritožbe pa tudi ni sklepčna višina prisojenega zneska.

Sodišče pri svoji obrazložitvi poudarja, da gre za ugotavljanje, ali

bi upravičenec res imel premoženjsko korist, če bi premoženje dobil v

upravljanje in uporabo že ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji

(v nadaljevanju ZDen), potem pa v nasprotju s tem stališčem vzame za

pravno upoštevano le načelno možnost uporabe zemljišča po najemnikih.

Tožeča stranka namreč ni navajala, kako bi predmetno nepremičnino

uporabljala in s tem od nje imela korist, zato tudi ni ponudila

nobenih dokazov v tej smeri. Tožbeni zahtevek je bil torej zastavljen

zgolj na osnovi abstraktne možnosti uporabe predmetnega zemljišča, ki

pa ne more zadoščati za utemeljitev zahtevka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki na podlagi določbe prvega

odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP),

vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Upravičenki dr. M. B., prednici tožnic, je bila z delno

denacionalizacijsko odločbo z dne 20.1.1995, št. 321-412/92-0-00,

vrnjena v last in posest nepremičnina par. št. 423/1, travnik, v

izmeri 5253 m2, vpisana v zkv št. 3778, k.o. T.. Zavezanec za vračilo

predmetne nepremičnine je bil Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS,

Dunajska 22, Ljubljana. Odločba je postala pravnomočna 21.2.1995.

Predlog za obnovo postopka je bil pravnomočno zavrnjen (priloga A8).

Tožnici v konkretni pravdni zadevi zahtevata plačilo odškodnine iz

naslova nemožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja po drugem

odstavku 72. člena ZDen.

Drugi odstavek 72. člena ZDen res ne določa, kdo je zavezanec za

plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek

posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, po oceni pritožbenega sodišča

to tisti, ki je zavezanec za vrnitev stvari v naravi. V

denacionalizacijskem postopku je bilo tako rešeno predhodno

vprašanje, kdo je zavezanec za vračilo nacionaliziranega premoženja

in kakšne narave je zemljišče, ki se vrača denacionalizacijski

upravičenki (13. člen ZPP). S tem pa je podana pasivna legitimacija

tožene stranke za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena

ZDen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, saj je le tožena

stranka tista, ki bi lahko sporno nepremičnino tudi vrnila

upravičenki v last in posest že z dnem uveljavitve ZDen, kot je bilo

pravnomočno ugotovljeno v denacionalizacijskem postopku. Tožena

stranka se tako v tem postopku ne more sklicevati na dejstvo, da

sporno zemljišče ni kmetijsko zemljišče, zaradi česar naj tudi ne bi

bila zavezana za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena

ZDen.

Protispisna je trditev pritožbe, da tožeča stranka ni navajala, kako

bi predmetno nepremičnino uporabljala. S tem, ko je tožeča stranka

zahtevala plačilo nadomestila oz. koristi, ki bi jo imela, če bi

nepremičnino uporabljala oz. upravljala (vloga z dne 26.4.2004),

zahtevala pa je izgubljeni dobiček v višini najemnine (tožba z dne

20.2.1998), je zahtevani in očitani trditveni podlagi zadostila.

Sodišče prve stopnje je del tožbenega zahtevka zavrnilo iz razloga,

ker je bil del zemljišča takšne narave, da tožeči stranki ne bi mogel

prinašati koristi zaradi same narave zemljišča, kar pa ne velja za

zemljišče, glede katerega je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo.

Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri zahtevku iz drugega

odstavka 72. člena ZDen za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za

izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi

nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na

sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Glede

na izvedensko mnenje bi sporni del zemljišča lahko tožnicama prinašal

korist, in sicer v višini (s strani izvedenca) izračunane najemnine.

Pritožbeno sodišče pri tem tudi ne dvomi, da bi tožnici nepremičnino

lahko dejansko dali v najem glede na lokacijo in naravo nepremičnine.

Same višine najemnine, kot jo je izvedenec izračunal, upoštevajoč

povprečne stroške za davke, stroške vzdrževanja in upravljanja,

tožena stranka v pritožbi ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa tudi

ugotavlja, da tudi ni nasprotovala sami dopolnitvi izvedenskega

mnenja. Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z razlogi sodišča

prve stopnje glede višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena

ZDen in jih v celoti sprejema.

Glede na navedeno so pritožbeni razlogi neutemeljeni, odločitev

sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče

tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi

odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo ter

sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen

ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške

pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).