Appeal dismissed; court upheld first instance ruling that plaintiff can pay court fees without reducing living standards.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik, ki živi sam in po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje

preživlja le sebe, je tudi po presoji pritožbenega sodišča zmožen

plačati sodne takse v tej pravdni zadevi, brez da bi bila s tem

občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. To mu omogoča

predvsem dovolj visok osebni dohodek (136.818,78 SIT neto mesečno),

pa tudi vrednost spornega predmeta, zaradi katere zneski sodnih taks

v tej zadevi niso posebno visoki (sodna taksa za tožbo znaša

21.706,00 SIT). Tožnik svojih pritožbenih navedb o tem, da sodnih

taks ni zmožen plačati zaradi visokih stroškov preživljanja, ni z

ničemer izkazal, nadpovprečno visokih stroškov preživljanja pa pred

sodiščem prve stopnje ni niti zatrjeval.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog

tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper navedeni sklep se je tožnik pravočasno pritožil. V pritožbi

navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, saj je

sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da je zmožen plačila sodnih taks

ne da bi bila zaradi tega občutno zmanjšana sredstva za njegovo

preživljanje in preživljanje njegove družine. Pravi namreč, da je

slabšega premoženjskega stanja. Njegovi prihodki res znašajo

135.000,00 SIT mesečno, vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo

stroškov, ki jih ima s svojim preživljanjem. Glede na navedene zneske

in višino stroškov za preživljanje v Republiki Sloveniji, kar je

splošno znano dejstvo, je jasno, da bi bilo s plačilom sodnih taks v

predmetnem postopku ogroženo njegovo preživljanje. Pravi, da ima

visoke mesečne stroške za prehrano, stanovanje, elektriko, vodo,

telefon, RTV in stroške za oblačila in obutev. Ob upoštevanju vseh

teh stroškov pa nima sredstev za plačilo sodnih taks, ne da bi s tem

ogrozil svoje lastno preživljanje. Pravi, da prvostopenjsko sodišče

pri odločanju o oprostitvi plačila sodnih taks tudi ni upoštevalo

višine odmerjene sodne takse, ki v predmetni zadevi znaša 21.706,00

SIT. Meni, da je že objektivno visok znesek, ki pa je zanj še toliko

bolj visok, saj je slabega premoženjskega stanja. Meni, da je

nepravično, da bi moral z relativno nizko plačo, s katero se

preživlja v zadevnem postopku plačati sodno takso, saj bi šla ta

sredstva na škodo njegovega preživljanja. Sodišče bi zato moralo

njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugoditi.

Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani

sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep sodišča prve

stopnje pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno

ugotovilo tožnikovo premoženjsko stanje ter upoštevajoč določbe 1.

odst. 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 s

spremembami in dopolnitvami) ter 1., 2., 3. in 6. odst. 168. člena

ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni

list RS, št. 36/2004) pravilno zaključilo, da s plačilom sodnih taks

ne bi bila občutno zmanjšana sredstva tožnika, s katerimi se ta

preživlja. Tožnik, ki živi sam in po nespornih ugotovitvah sodišča

prve stopnje preživlja le sebe, je tudi po presoji pritožbenega

sodišča zmožen plačati sodne takse v tej pravdni zadevi brez da bi

bila s tem občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja. To mu

omogoča predvsem dovolj visok osebni dohodek (136.818,78 SIT neto

mesečno), pa tudi vrednost spornega predmeta, zaradi katere zneski

sodnih taks v tej zadevi niso posebno visoki (sodna taksa za tožbo

znaša 21.706,00 SIT). Tožnik svojih pritožbenih navedb o tem, da

sodnih taks ni zmožen plačati zaradi visokih stroškov preživljanja,

ni z ničemer izkazal, nadpovprečno visokih stroškov preživljanja pa

pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjeval. Ker višine svojih

mesečnih stroškov preživljanja (predvsem npr. višine najemnine

oziroma podatka o tem, ali sploh živi v najemniškem stanovanju in

tudi same višine drugih stroškov) ni navedel niti v pritožbi (pri tem

je potrebno še dodati da njegovi stroški preživljanja ne morejo biti

splošno znano dejstvo), s pritožbo ni uspel izpodbiti sklepa sodišča

prve stopnje. Ker je njegova pritožba neutemeljena in ker tudi niso

podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika na

podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep

sodišča prve stopnje.