Appeal dismissed; settlement agreement with impossible conditions is void and does not interrupt limitation periods.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pogodbeni stranki sta določili več predpostavk za nastop

izpolnitvenega ravnanja tožene stranke oziroma za začetek učinkovanja

njene obveznosti. Posledica takšne določitve navedenih dejstev, kot

pogoja za učinkovanje dogovora o obveznosti tožene stranke, je v tem,

da v primeru njihovega nenastopa, obveznost tožene stranke, s tem pa

tudi pogodba med strankama, ne nastane. Ne da bi se spuščali v

vprašanje, ali je bilo navedene pogoje sploh mogoče uresničiti, na

kar med drugim v svoji pritožbi cilja tudi tožeča stranka, je

posledica tako nenastopa odložnega pogoja (pogojev) kot tudi

okoliščine, da je bila pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim

pogojem, enaka, torej neučinkovitost takšne pogodbe. Pogodba o

poravnavi ni pretrgala zastaranja, saj je, kot je bilo ugotovljeno,

brez učinka. Tudi sicer ne bi imela učinka pretrganja zastaranja za

prvotno obveznost, saj ne vsebuje pripoznave terjatve v znesku, ki je

predmet te tožbe. Institut pripoznave se tudi sicer ne sklada z

namenom pogodbe o poravnavi, ki je v tem, da stranki sporno

in negotovo razmerje prekineta z vzajemnimi popustitvami.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, po katerem bi morali toženi stranki plačati tožnikoma

7,282.306,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.7.2003 dalje.

Hkrati je tožnikoma naložilo, da prvotoženi stranki povrneta pravdne

stroške v znesku 441.873,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

12.4.2005 dalje, drugotoženi stranki pa 178.200,00 SIT.

Tožnika sta proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s

katero uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb

postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve

dejanskega stanja. Predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni

izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da

jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da bi sodišče lahko ugotovilo, če bi se bolj poglobilo v

vsebino poravnave, da je terjatev obstajala. Prvotožena stranka je

sama v odgovoru na tožbo predložila točen popis del, ki odgovarja

višini tožbenega zahtevka. Če bi sodišče zaslišalo pričo B. M. in

bivšega direktorja F. T., bi zlahka ugotovilo, da so bila dela

opravljena in da terjatev obstoji. Kar se tiče pogojev iz 3. točke

poravnave je šele med postopkom prvotožena stranka izpolnila prvi

pogoj, ko je pribavila mnenje izvedenca cenilca, da prizidek ni nič

vreden. Kar se tiče nadaljnjih pogojev pa je bilo nesporno

ugotovljeno, da je bila sklenjena menjalna pogodba in da je sedaj

objekt v lasti nekoga drugega, to pomeni, da je bil prvotoženec

tisti, ki je izigral tožnika z namenom, da mu ne bi bilo potrebno

plačati. Prvotožena stranka je ravnala v nasprotju z 12. in 13.

členom ZOR. V poravnavi je v bistvu pripoznala dolg v znesku

7.282.306,00 SIT, kar pomeni, da je poravnava pretrgala celotno

zastaranje. Navaja še, da je poravnava definirala višino terjatve, ki

jo mora plačati prvotožena stranka. To pomeni, da je bilo z dnevom

poravnave pretrgano zastaranje in da je začel teči nov zastaralni

rok. V bistvu gre za pripoznavo dolga pod določenimi pogoji. Do

zastaranja zato ni prišlo. Sodišče ne bi smelo zavrniti zahtevka

zoper R. S. iz naslova neupravičene obogatitve, saj je bila obogatena

za opravljena dela v iztoževani višini.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika sta v tožbi temeljila dejansko podlago svojega tožbenega

zahtevka, po katerem sta jima toženi stranki dolžni plačati

7.282.306,00 SIT, na trditvah, da se je tožena stranka s pogodbo

(poravnavo) z dne 24.12.1999 obvezala tožeči stranki (oziroma pravni

prednici tožnikov) plačati vtoževani znesek, vendar pa svoje

obveznosti ni izpolnila.

Tožena stranka se je zahtevku upirala z ugovorom zastaranja in s

trditvami, da se vtoževani znesek nanaša na začasno situacijo po

gradbeni pogodbi z dne 18.7.1996. Nanaša se na dodatno opravljena

dela, ki jih tožena stranka ni naročila in niso v skladu z navedeno

pogodbo, poleg tega pa gre za črno gradnjo. Hkrati je postavila

dejanske trditve (točka III pripravljalne vloge z dne 12.5.2004), po

katerih je s tožečo stranko sklenila poravnavo, s katero se je

izrecno zavezala plačati tožeči stranki opravljena dela v višini, ki

jo bo v cenitvi podal sodni izvedenec in ko bo pridobila gradbeno

dovoljenje ter izbrala novega izvajalca. Te svoje obveznosti pa ni

izpolnila, ker je izvedenec ugotovil, da prizidek, na katerega se

nanašajo neplačana dela, nima tržne vrednosti.

Glede na navedene dejanske trditve pravdnih strank je nesporno, da

sta 24.12.1999 sklenili pogodbo o poravnavi, torej dvostransko

obvezni pravni posel, s katerim sta odpravili spor glede njunih

obveznosti in pravic oziroma sta jih spremenili. Po navedeni pogodbi

o poravnavi je bila vsebina obveznosti (3. člen pogodbe o poravnavi)

tožene stranke v tem, da tožeči stranki plača opravljena dela, in

sicer v višini, kot jih bo ocenil sodni izvedenec, po tem (1) ko bo

tožena stranka pridobila gradbeno dovoljenje za D. B., (2) ko bo

tožena stranka izbrala novega izvajalca del, in (3) ko bo novi

izvajalec dela, ki jih je opravila tožeča stranka, poravnal toženi

stranki; vsebina obveznosti tožeče stranke pa, da umakne tožbo na

plačilo 7.282.306,00 SIT. Tožeča stranka je svojo obveznost po

navedeni pogodbi izpolnila, tožena stranka pa ne. Pri tem je treba

poudariti, da je nastop obveznosti tožene stranke, kot izhaja iz

zgoraj povzete vsebine poravnave, vezan na več pogojev. Pogodbeni

stranki sta torej določili več predpostavk za nastop izpolnitvenega

ravnanja tožene stranke oziroma za začetek učinkovanja njene

obveznosti. Posledica takšne določitve navedenih dejstev kot pogoja

za učinkovanje dogovora o obveznosti tožene stranke je v tem, da v

primeru njihovega nenastopa, obveznost tožene stranke, s tem pa tudi

pogodba med strankama, ne nastane. Ne da bi se spuščali v vprašanje,

ali je bilo navedene pogoje sploh mogoče uresničiti, na kar med

drugim v svoji pritožbi cilja tudi tožeča stranka, je posledica tako

nenastopa odložnega pogoja (pogojev) kot tudi okoliščine, da je bila

pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem (2. odstavek 75.

člena ZOR) enaka, torej neučinkovitost takšne pogodbe (o poravnavi).

Kot je bilo navedeno, stranki s pogodbo o poravnavi opravita

spremembo obveznosti. Pri tem pa prejšnja obveznost ne preneha, ampak

obstaja še naprej. Če je torej pogodba o poravnavi brez učinka

oziroma nična iz prej navedenih razlogov, veljajo pravice in

obveznosti iz prejšnjega pravnega razmerja med strankama, torej

razmerja, ki sta ga hoteli urediti s poravnavo in ki izvira iz njune

pogodbe z dne 18.7.1996.

Predmet tožbenega zahtevka tožnikov je plačilo zneska 7.282.306,00

Sit, ki ga je pravna prednica tožnikov terjala od tožene stranke na

podlagi "Situacije" iz leta 1996 in za dela opravljena v navedenem

letu. Navedena okoliščina, ki jo v dejansko podlago svoje odločitve

sprejema tudi sodišče prve stopnje, je med pravdnima strankama

nesporna. Če je tako, je pravilen zaključek sodišča o utemeljenosti

ugovora zastaranja, ki ga je podala tožena stranka, saj je tožeča

stranka tožbo vložila šele 11.7.2003. Glede na pritožbene trditve o

pretrganju zastaranja je treba pri tem navesti, da pogodba o

poravnavi ni pretrgala zastaranja, saj je, kot je bilo ugotovljeno,

brez učinka. Tudi sicer ne bi imela učinka pretrganja zastaranja za

prvotno obveznost, saj ne vsebuje pripoznave terjatve v znesku, ki je

predmet te tožbe. Institut pripoznave se tudi sicer ne sklada z

namenom pogodbe o poravnavi, ki je v tem, da stranki sporno in

negotovo razmerje prekineta z vzajemnimi popustitvami (1089. člen

ZOR). To izhaja tudi iz pritožbenih trditev tožnikov, ko navajata, da

gre za pripoznavo pod določenimi pogoji. Prav tako pa pretrganja

zastaranja ni pogojevala vložitev izvršilnega predloga na podlagi

verodostojne listine v letu 1999, saj se je postopek končal z umikom

tožbe. Glede na to okoliščino se v skladu z določilom 1. odstavka

389. člena ZOR šteje, da se z vložitvijo predloga oziroma tožbe

zastaranja ni pretrgalo.

Čeprav tožnika tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko iz

naslova neupravičene obogatitve nista ustrezno substancirala (le

trditev, da je bila R. S. obogatena za izvršena dela, ne zadošča za

presojo obstoja elementov instituta neupravičene obogatitve), pa bi

iz prej navedenih razlogov in glede na to, da je tudi drugotoženka

podala ugovor zastaranja, z zastaranjem prenehala tudi pravica

zahtevati izpolnitev takšne obveznosti.

Pritožba tožnikov se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo

treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen

Zakona o pravdnem postopku).