Appeal court voids first instance judgment for exceeding plaintiff's claim regarding currency of payment.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court voided the second paragraph of the first instance judgment because the lower court ordered payment in a foreign currency (ATS/EUR) despite the plaintiff's claim being limited to the local currency (SIT). The defendant argued that the court lacked jurisdiction in Slovenia, but the primary issue was the procedural violation of the principle that courts must decide only within the bounds of the plaintiff's specific request. Since the plaintiff did not request payment in foreign currency, the lower court's decision to award it constituted an *ultra petita* error, leading to the reversal of that specific ruling while leaving the rest of the judgment intact.
Legislator headnote
AI generatedZPP 338. člen; 350. člen: A court may not rule beyond the limits of the plaintiff's claim; ordering payment in a currency different from that requested by the plaintiff constitutes a fundamental procedural violation requiring the voiding of that specific part of the judgment.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2.
točki izreka razveljavi, v 5. točki izreka pa spremeni tako, da se
zavrne zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov z
obrestmi.
Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 78.200,00 SIT
stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.
[JEDRO]
V postopku, začetem s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne
listine, je toženec lahko ugovarjal dogovorjeno pristojnost sodišča v
Republiki Avstriji najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Ker plačilo v tuji valuti v razmerju do plačila v domači valuti ni
nekaj manj, pač pa nekaj drugega, je sodišče prve stopnje s tem, ko
je toženo stranko obsodilo na plačilo v tuji valuti, čeprav tega ni
zahtevala, prekoračilo tožbeni zahtevek.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega
sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/09851 z dne 7.5.1997, v 1. in 3.
točki izreka (1. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo zneska
9.113,48 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem
tečaju NLB d.d. na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini, kot jih
NLB d.d. priznava za devizne hranilne vloge, vezane nad eno leto za
čas od 1.11.1996 do plačila, in sicer za čas od 1.11.1996 do
31.12.2001 v ATS, za čas od 1.1.2002 do plačila pa v EUR (2. točka
izreka). Zaradi umika tožbe za znesek 610,45 EUR (8.400,00 ATS) s
pripadki je postopek v tem delu končalo (3. točka izreka). Kar je
tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (4. točka
izreka). Tožencu je naložilo povrnitev 22.070,00 SIT izvršilnih
stroškov in 111.300,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi
obrestmi za čas od izdaje sodbe dne 30.5.2002 do plačila (5. točka
izreka).
Proti navedeni sodni odločbi, glede na vsebino pritožbe, le proti
ugodilnemu delu sodbe, se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja
vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem
postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04) in predlaga razveljavitev sodbe
in zavrženje tožbe, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje
v novo sojenje. Navaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi
ugovarjal pristojnost slovenskih sodišč, da na glavno obravnavo dne
30.5.2005 ni bil pravilno povabljen, tako da ni imel možnosti še
enkrat ponoviti ugovora pristojnosti. V 12. členu pogodbe sta bili
pravdni stranki dogovorjeni za pristojnost sodišča v Celovcu v
Avstriji. Slovensko sodišče bi se moralo glede na določbe ZPP izreči
za nepristojno ter tožbo zavreči. Bistvena kršitev določb pravdnega
postopka je podana tudi zato, ker je tožeča stranka na obravnavi dne
30.5.2005 postavila tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati
1.625.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje
prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Glede na tako postavljen
tožbeni zahtevek bi moralo sodišče tožbo zavrniti, upoštevajoč
dejstvo, da je cena v pogodbi določena v ATS, kraj izpolnitve pa
Celovec, je tožnica upravičena zahtevati plačilo v ATS, ker pa je
zahtevk postavila v tolarjih, je s takim zahtevkom od toženca
zahtevala nekaj, kar ta ni dolžan.
Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe
in priglaša stroške odgovora na pritožbo.
Pritožba je utemeljena.
Po tretjem odstavku 18. člena ZPP je dolžno sodišče po uradni
dolžnosti paziti, ali gre za pristojnost sodišča v Republiki
Sloveniji in se izreči za nepristojno, razen v primerih, ko je
pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene
stranke, ta pa je v to privolila. Glede na toženčevo prebivališče v
Ljubljani (Brezovica) je podana pristojnost slovenskega sodišča po
29. in 47. členu ZPP. Po 52. in 53. členu Zakona o mednarodnem
zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99) se šteje, da
je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če se
je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal
pristojnosti. Ker se je obravnavani postopek začel s predlogom za
izvršbo na podlagi verodostojne listine, je toženec lahko ugovarjal
dogovorjeno pristojnost sodišča v Republiki Avstriji najkasneje v
ugovoru zoper sklep o izvršbi. Do tega trenutka namreč toženec lahko
ugovarja krajevno pristojnost sodišča (drugi odstavek 62. člena ZIZ),
ker pa mednarodna pristojnost slovenskega sodišča po 29. členu ZPP
izvira iz določb o krajevni pristojnosti, velja ta določba tudi za
mednarodno pristojnost. Toženec se v ugovoru ni skliceval na
dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča, zato je molče privolil
v pristojnost slovenskega sodišča. To pomeni, da se sedaj v pritožbi
neutemeljeno prvič sklicuje na nepristojnost slovenskega sodišča.
Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da na glavno obravnavo dne
30.5.2002 ni bil pravilno povabljen, saj iz vročilnice pripete na
list. št. 8 spisa izhaja, da je vabilo prejel.
Utemeljen pa je pritožbeni očitek prekoračitve tožbenega zahtevka. Po
določbi prvega odstavka 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah
postavljenih zahtevkov. Gre za temeljno načelo dispozitivnosti, ki v
pravdnem postopku med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v
mejah postavljenih zahtevkov in da tožniku ne more prisoditi niti kaj
več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (ne eat iudex ultra et
extra petita partium), čeprav je morda tožnik po materialnem pravu
(vključno s pogodbenim) upravičen do česa več ali česa drugega. V
obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje to načelo prekršilo.
Namreč, tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 30.5.2002
spremenila tožbo tako, da je namesto prvotnega zahtevka, s katerim je
od toženca zahtevala plačilo v tuji valuti (133.804,23 ATS, po umiku
125.404,23 ATS, v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem
tečaju NLB d.d. na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini kot NLB
d.d. obrestuje devizne hranilne vloge, vezane nad eno leto od
1.11.1996 dalje do plačila ter plačilo izvršilnih in vseh drugih
pravdnih stroškov), postavila tožbeni zahtevek, s katerim je od
toženca zahtevala plačilo v tolarjih (1.625.640,00 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi od 1.11.1996 dalje do plačila ter povrnitev
pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe
sodišča prve stopnje dalje do plačila). Ker plačilo v tuji valuti
(ATS, EUR) v razmerju do plačila v domači valuti (SIT) ni nekaj manj,
pač pa nekaj drugega, je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženo
stranko obsodilo na plačilo v tuji valuti, čeprav tega ni zahtevala,
prekoračilo tožbeni zahtevek.
S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega
postopka, na katero je pritožbeno sodišče pazilo na zahtevo tožene
stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato
pritožbi ugodilo in izpodbijano 2. točko izreka sodbe sodišča prve
stopnje razveljavilo. Ker je v neizpodbijanem (zavrnilnem) delu sodba
sodišča prve stopnje že postala pravnomočna, ni bilo potrebe za
vrnitev zadeve v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Zaradi sprejete
odločitve pritožbenega sodišča se je spremenil uspeh pravdnih strank
v postopku. Tožeča stranka je v zadevi v celoti propadla, zaradi tega
v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičena do
povračila pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo 5.
točko izreka tako, da je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev
pravdnih stroškov.
Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povračila
stroškov pritožbenega postopka, medtem ko tožeča stranka, ki je bila
neuspešna, sama krije stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek
165. člena ZPP v zevzi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno
sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe v
priglašeni višini 400 točk ali 44.000,00 SIT (prvi odstavek tar. št.
21 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 67/03) in stroške sodne
takse za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT (prvi odstavek tar. št. 3
Zakona o sodnih taksah - ZST, Ur. l. RS, št. 1-1/90 z nadaljnjimi
spremembami). Stroškov za konzultacijo s stranko ni priznalo, ker so
ti že zajeti v postavki sestave pritožbe. Skupaj je toženi stranki
priznalo 78.200,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.