Appeal court voids first instance judgment for exceeding plaintiff's claim regarding currency of payment.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2.

točki izreka razveljavi, v 5. točki izreka pa spremeni tako, da se

zavrne zahteva tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov z

obrestmi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 78.200,00 SIT

stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

[JEDRO]

V postopku, začetem s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne

listine, je toženec lahko ugovarjal dogovorjeno pristojnost sodišča v

Republiki Avstriji najkasneje v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Ker plačilo v tuji valuti v razmerju do plačila v domači valuti ni

nekaj manj, pač pa nekaj drugega, je sodišče prve stopnje s tem, ko

je toženo stranko obsodilo na plačilo v tuji valuti, čeprav tega ni

zahtevala, prekoračilo tožbeni zahtevek.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/09851 z dne 7.5.1997, v 1. in 3.

točki izreka (1. točka izreka). Tožencu je naložilo plačilo zneska

9.113,48 EUR v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem

tečaju NLB d.d. na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini, kot jih

NLB d.d. priznava za devizne hranilne vloge, vezane nad eno leto za

čas od 1.11.1996 do plačila, in sicer za čas od 1.11.1996 do

31.12.2001 v ATS, za čas od 1.1.2002 do plačila pa v EUR (2. točka

izreka). Zaradi umika tožbe za znesek 610,45 EUR (8.400,00 ATS) s

pripadki je postopek v tem delu končalo (3. točka izreka). Kar je

tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (4. točka

izreka). Tožencu je naložilo povrnitev 22.070,00 SIT izvršilnih

stroškov in 111.300,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi

obrestmi za čas od izdaje sodbe dne 30.5.2002 do plačila (5. točka

izreka).

Proti navedeni sodni odločbi, glede na vsebino pritožbe, le proti

ugodilnemu delu sodbe, se pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja

vse pritožbene razloge (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04) in predlaga razveljavitev sodbe

in zavrženje tožbe, podrejeno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje

v novo sojenje. Navaja, da je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi

ugovarjal pristojnost slovenskih sodišč, da na glavno obravnavo dne

30.5.2005 ni bil pravilno povabljen, tako da ni imel možnosti še

enkrat ponoviti ugovora pristojnosti. V 12. členu pogodbe sta bili

pravdni stranki dogovorjeni za pristojnost sodišča v Celovcu v

Avstriji. Slovensko sodišče bi se moralo glede na določbe ZPP izreči

za nepristojno ter tožbo zavreči. Bistvena kršitev določb pravdnega

postopka je podana tudi zato, ker je tožeča stranka na obravnavi dne

30.5.2005 postavila tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati

1.625.640,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje

prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Glede na tako postavljen

tožbeni zahtevek bi moralo sodišče tožbo zavrniti, upoštevajoč

dejstvo, da je cena v pogodbi določena v ATS, kraj izpolnitve pa

Celovec, je tožnica upravičena zahtevati plačilo v ATS, ker pa je

zahtevk postavila v tolarjih, je s takim zahtevkom od toženca

zahtevala nekaj, kar ta ni dolžan.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev pritožbe

in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Po tretjem odstavku 18. člena ZPP je dolžno sodišče po uradni

dolžnosti paziti, ali gre za pristojnost sodišča v Republiki

Sloveniji in se izreči za nepristojno, razen v primerih, ko je

pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene

stranke, ta pa je v to privolila. Glede na toženčevo prebivališče v

Ljubljani (Brezovica) je podana pristojnost slovenskega sodišča po

29. in 47. členu ZPP. Po 52. in 53. členu Zakona o mednarodnem

zasebnem pravu in postopku (ZMZPP, Ur. l. RS, št. 56/99) se šteje, da

je toženec privolil v pristojnost sodišča Republike Slovenije, če se

je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal

pristojnosti. Ker se je obravnavani postopek začel s predlogom za

izvršbo na podlagi verodostojne listine, je toženec lahko ugovarjal

dogovorjeno pristojnost sodišča v Republiki Avstriji najkasneje v

ugovoru zoper sklep o izvršbi. Do tega trenutka namreč toženec lahko

ugovarja krajevno pristojnost sodišča (drugi odstavek 62. člena ZIZ),

ker pa mednarodna pristojnost slovenskega sodišča po 29. členu ZPP

izvira iz določb o krajevni pristojnosti, velja ta določba tudi za

mednarodno pristojnost. Toženec se v ugovoru ni skliceval na

dogovorjeno pristojnost avstrijskega sodišča, zato je molče privolil

v pristojnost slovenskega sodišča. To pomeni, da se sedaj v pritožbi

neutemeljeno prvič sklicuje na nepristojnost slovenskega sodišča.

Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da na glavno obravnavo dne

30.5.2002 ni bil pravilno povabljen, saj iz vročilnice pripete na

list. št. 8 spisa izhaja, da je vabilo prejel.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek prekoračitve tožbenega zahtevka. Po

določbi prvega odstavka 2. člena ZPP sodišče odloča v mejah

postavljenih zahtevkov. Gre za temeljno načelo dispozitivnosti, ki v

pravdnem postopku med drugim pomeni, da sodišče lahko odloča le v

mejah postavljenih zahtevkov in da tožniku ne more prisoditi niti kaj

več niti kaj drugega, kot je s tožbo zahteval (ne eat iudex ultra et

extra petita partium), čeprav je morda tožnik po materialnem pravu

(vključno s pogodbenim) upravičen do česa več ali česa drugega. V

obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje to načelo prekršilo.

Namreč, tožeča stranka je na glavni obravnavi dne 30.5.2002

spremenila tožbo tako, da je namesto prvotnega zahtevka, s katerim je

od toženca zahtevala plačilo v tuji valuti (133.804,23 ATS, po umiku

125.404,23 ATS, v tolarski protivrednosti po prodajnem menjalniškem

tečaju NLB d.d. na dan plačila z zamudnimi obrestmi v višini kot NLB

d.d. obrestuje devizne hranilne vloge, vezane nad eno leto od

1.11.1996 dalje do plačila ter plačilo izvršilnih in vseh drugih

pravdnih stroškov), postavila tožbeni zahtevek, s katerim je od

toženca zahtevala plačilo v tolarjih (1.625.640,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 1.11.1996 dalje do plačila ter povrnitev

pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

sodišča prve stopnje dalje do plačila). Ker plačilo v tuji valuti

(ATS, EUR) v razmerju do plačila v domači valuti (SIT) ni nekaj manj,

pač pa nekaj drugega, je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženo

stranko obsodilo na plačilo v tuji valuti, čeprav tega ni zahtevala,

prekoračilo tožbeni zahtevek.

S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega

postopka, na katero je pritožbeno sodišče pazilo na zahtevo tožene

stranke (tretji odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato

pritožbi ugodilo in izpodbijano 2. točko izreka sodbe sodišča prve

stopnje razveljavilo. Ker je v neizpodbijanem (zavrnilnem) delu sodba

sodišča prve stopnje že postala pravnomočna, ni bilo potrebe za

vrnitev zadeve v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Zaradi sprejete

odločitve pritožbenega sodišča se je spremenil uspeh pravdnih strank

v postopku. Tožeča stranka je v zadevi v celoti propadla, zaradi tega

v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP ni upravičena do

povračila pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo 5.

točko izreka tako, da je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev

pravdnih stroškov.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, je upravičena do povračila

stroškov pritožbenega postopka, medtem ko tožeča stranka, ki je bila

neuspešna, sama krije stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek

165. člena ZPP v zevzi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno

sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe v

priglašeni višini 400 točk ali 44.000,00 SIT (prvi odstavek tar. št.

21 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 67/03) in stroške sodne

takse za pritožbo v znesku 34.200,00 SIT (prvi odstavek tar. št. 3

Zakona o sodnih taksah - ZST, Ur. l. RS, št. 1-1/90 z nadaljnjimi

spremembami). Stroškov za konzultacijo s stranko ni priznalo, ker so

ti že zajeti v postavki sestave pritožbe. Skupaj je toženi stranki

priznalo 78.200,00 SIT stroškov pritožbenega postopka.