Court dismisses enforcement of administrative costs due to lack of civil jurisdiction and invalidates prior ruling.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court granted the appeal, vacated the lower court's enforcement order, and rejected the enforcement proposal based on a certificate of authenticity. The defendant argued they were not the tenant but the owner, while the plaintiff claimed the costs were for an expert opinion in an administrative proceeding. The court ruled that since the costs arose from an administrative process, the civil court lacked jurisdiction, making the enforcement decision a fundamental procedural violation.
Legislator headnote
AI generatedZPP 18. člen; ZUP 2. člen: Costs arising from an administrative proceeding fall under administrative jurisdiction, not civil court jurisdiction; enforcement based on such costs is invalid due to lack of subject-matter competence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
1. Pritožbi se ugodi.
2. Izpodbijana sodba se razveljavi, razveljavi pa se tudi sklep o
izvršbi, opr. št. I 1179/02 z dne 2. 1. 2003, in se zavrže predlog za
izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 25. 9. 2002, ki je na
sodišče prispel 27. 9. 2002.
3. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 13.750,00 SIT
(trinajsttisočsedemstopetdeset) pritožbenih stroškov v osmih dneh od
prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi
zamudnimi obrestmi.
[JEDRO]
O stroških izvedenskega mnenja v upravnem postopku se odloči v tem
postopku. Zato spis o teh stroških ne spada v sodno pristojnost.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je najprej na predlog upnika izdalo sklep o
izvršbi na podlagi verodostojne listine za plačilo zneska 21.420,00
SIT z obrestmi, kar predstavlja stroške izvedenskega mnenja v
upravnem postopku, ki je tekel pri Upravni enoti T. v letu 1999.
Potem ko je toženec ugovarjal, je sodišče izvedlo postopek in z
izpodbijano sodbo sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi.
Proti sodbi se pritožuje toženec zaradi napačne uporabe materialnega
prava in kršitve določb postopka. Vztraja, da toženec ni bil naročnik
pregledanih poslovnih prostorov, pač pa je bil naročnik lastnik in
najemodajalec R. M.. Ker toženec ni bil naročnik, ni dolžan nič
plačati. Sodišče bi ga moralo zaslišati. V času obravnave ni mogel
nastopiti pred sodiščem, ker se zaradi živčnega zloma zdravi v
bolnišnici v B., pa tudi sicer nima premoženja.
Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo
pritožbeno sodišče zavrne in zahtevala povrnitev pritožbenih
stroškov.
Pritožba je utemeljena.
V 1. in 2. odst. 18. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je
določeno, da mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti
paziti, ali spada odločitev o sporu v sodno pristojnost. Če sodišče
ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen
drug organ, se izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna
dejanja in zavrže tožbo. Če je bilo odločeno o zahtevku o sporu, ki
ne spada v sodno pristojnost, je to bistvena kršitev določb pravdnega
postopka po 3. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje
na to pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP in 1. odst.
458. člena ZPP).
Za tak primer gre v obravnavani situaciji. Iz izpodbijane sodbe, pa
tudi iz dokaznega postopka izhaja, da znesek predstavlja stroške
izvedenskega mnenja, ki ga je tožeča stranka podala kot izvedenec v
upravnem postopku pri Upravni enoti T., ko je toženec pri tej enoti
vložil vlogo za izdajo odločbe o izpolnjevanju z zakonom določenih
pogojev za opravljanje dejavnosti za poslovni prostor v K.. Gre torej
za stroške, ki so nastali v upravnem postopku. Za odločanje o teh
stroških pa ni pristojno sodišče, ampak upravni organ (primerjaj 1.
odst. 113. člena Zakona o upravnem postopku - ZUP, 5. odst. 213.
člena ZUP). Gre torej za upravno zadevo (1. odst. 2. člena ZUP).
Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano
sodbo skupaj s sklepom o izvršbi in predlog za izvršbo zavrglo
skladno z 2. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP.
Ker je toženec s pritožbo uspel (1. odst. 154. člena ZPP) mu mora
tožeča stranka povrniti pritožbene stroške, hkrati pa svoje
pritožbene stroške trpi sama. Toženec je zahteval 125 točk za sestavo
pritožbe skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe
dalje. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju, da znaša vrednost točke
110,00 SIT, ugotovilo, da toženčevi stroški znašajo 13.750,00 SIT. V
skladu z uveljavljeno sodno prakso je priznalo tudi zakonske zamudne
obresti, vendar šele, če tožena stranka stroškov ne bo plačala v
8-dnevnem roku po prejemu sodbe sodišča druge stopnje.