VSL sodba I Cpg 831/2004 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je tožeči

stranki dolžna povrniti 602.500,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo,

stranskima intervenientoma C d.o.o. in B d.d. pa vsakemu po

506.880,00 SIT stroškov odgovora na pritožbo, vse v roku 15 dni.

[JEDRO]

Predhodni skupščinski sklep o umiku delnic je namreč neposredna

predpostavka pridobitve (tako mag. Saša Prelič, Pravna praksa št.

26/2001) saj ga ZGD določa kot "podlago" za pridobitev delnic. Zato

uprava ne sme pridobivati lastnih delnic pred sprejemom ustreznega

sklepa skupščine o umiku delnic. Tudi kasnejši sprejem tega sklepa ne

sanira protipravne kvalifikacije pridobitve (tako tudi dr. Marijan

Kocbek, Podjetje in delo št. 6/2002). Ker je torej sklep skupščine

temelj, podlaga pridobitve, ker mora biti namen pridobitve izražen že

vnaprej, tudi ni pogojev za konvalidacijo pridobitve po 2. odstavku

107. člena ZOR.

Iz določbe 2. odstavka 240. člena ZGD jasno izhaja, kot to pravilno

ugotavlja prvostopno sodišče, da sme družba za namene iz 1. do 3. in

8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD pridobiti skupno oziroma imeti

v lasti skupno z drugimi lastnimi delnicami, ki jih že ima, največ

toliko delnic, da njihov skupni nominalni znesek ne preseže vrednosti

10 % osnovnega kapitala.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da

(po noveli ZGD-F, 2. odstavek 240. člena v zvezi s 5. odst. 60. čl.

ZGD-F) ni nujno vnaprejšnje oblikovanje rezerv, niti oblikovanje ob

dnevu pridobitve (za razliko od prejšnje ureditve, po kateri je

morala družba oblikovati sklad za lastne delnice že pred

pridobitvijo), da pa gre v primeru, če družba v bilanci stanja rezerv

sploh ne oblikuje (niti kasneje; v danem primeru v bilanci stanja za

leto 2002), za nezakonito pridobitev lastnih delnic, tudi če bi bili

izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 1. do 3. alineje in 8. alineje 1.

odstavka 240. člena ZGD.

Ker je namen določbe 4. odstavka 240. člena ZGD, po kateri pridobitev

delnic s strani družbe ni neveljavna, v ureditvi stvarnopravnih ter

korporacijskopravnih učinkov nezakonite pridobitve lastnih delnic

(zavezovalnega pravnega posla, ki je ničen) ta določba tožeči stranki

ne odvzema aktivne lagitimacije za uveljavljanje ničnosti

zavezovalnega pravnega posla, kot to zmotno meni pritožnik. Družba,

ki je pridobila delnice v nasprotju z določbo 240. člena ZGD, zatorej

lahko uveljavlja ničnost pravnega posla po določbi 4. odstavka 240.

člena ZGD.

Ob povedanem se izkaže kot pravno zmotno tudi stališče pritožnika, da

iz določbe 230. člena ZGD izhaja, da je zahtevek na vrnitev plačil

zahtevek upnikov in ne zahtevek družbe.

Sodna praksa pa tudi sicer stoji na stališču, da stečajni upravitelj

nastopa v postopku izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika

(torej dolžniku lastnih pravnih dejanj) le kot organ zastopanja

stečajnega dolžnika in torej ne kot samostojni, aktivni subjekt

izpodbijanja pravnih dejanj (stranka v postopku), kot to meni

pritožnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba

o prodaji delnic z dne 3.12.2001, sklenjena med pravdnima strankama,

nična. Ugotovilo je, da je pogodba o priznanju in zavarovanju

terjatev z dne 3.12.2001 nična (1. točka izreka). Toženi stranki je

naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki posamezne zneske iz

naslova kupnine, razvidne iz tč. 2/a izreka odločbe, iz naslova

plačanih pogodbenih obresti, razvidne iz tč. 2/b izreka odločbe in

posamezne zneske iz naslova plačanih zamudnih obresti, razvidne iz

tč. 2/c izreka odločbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

posameznih zneskov in dnevov zapadlosti dalje do plačila (tč. 2/a,b,c

izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna vrniti tožeči

stranki 12 bianco menic s podpisano menično izjavo (tč. 3. izreka).

Nadalje ji je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške

pravdnega postopka v višini 2.102.000,00 z obrestmi (4. točka

izreka), ter da je dolžna povrniti stranskemu intervenientu A d.o.o.

907.500,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi (5. točka izreka),

stranskima intervenientoma B d.d. on C d.o.o. stroške pravdnega

postopka v višini 1.200.804,00 SIT z obrestmi (6. točka izreka) ter

stranskemu intervenientu D d.o.o., stroške pravdnega postopka v

višini 1.162.586,40 SIT z obrestmi (7. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče

stranke zavrne ter ji naloži v plačilo stroške postopka tožene

stranke z obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka ter stranska intervenienta C d.o.o. in B d.d. so na

pritožbo odgovorili. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbo

zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je pogodba o prodaji delnic z dne

3.12.2001, ki sta jo sklenili pravdni stranki, nična:

- ker je bil z nakupom presežen dopusten prag 10 % vrednosti

osnovnega kapitala,

- ker niso bile oblikovane rezerve za lastne delnice skladno s 5.

odstavkom 60. člena ZGD in

- ker tožena stranka ni izkazala, da je tožeča stranka lastne delnice

pridobila za katerega od dopustnih namenov, določenih v 240. členu

ZGD.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v utemeljitev

dopustnosti prodaje oziroma pridobitve lastnih delnic po sporni

pogodbi zatrjevala obstoj dejanskih stanov, določenih v 1. in 7.

alineji 1. odstavka 240. člena ZGD.

Zmotna je razlaga pritožnika, da se je prvostopno sodišče z

ugotovitvijo, da med strankama ni sporno, da skupščina tožeče stranke

sklepa o umiku delnic ni sprejela, v posledici česar je zaključilo,

da niso podane predpostavke za dopustnost pridobitve po 7. alineji 1.

odstavka 240. člena ZGD, postavilo na pravno stališče, ki ga je

zastopala tožena stranka, da lahko skupščinski sklep o umiku lastnih

delnic šele sledi predhodno sklenjeni pogodbi o pridobitvi lastnih

delnic. Česa takšnega iz zaključkov prvostopnega sodišča ni moč

razbrati. Stališče, ki ga zastopa pritožnik, da sklep o umiku lastnih

delnic lahko sledi predhodno sklenjeni pogodbi, pa je pravno zmotno.

Predhodni skupščinski sklep o umiku delnic je namreč neposredna

predpostavka pridobitve (tako mag. Saša Prelič, Pravna praksa št.

26/2001) saj ga ZGD določa kot "podlago" za pridobitev delnic. Zato

uprava ne sme pridobivati lastnih delnic pred sprejemom ustreznega

sklepa skupščine o umiku delnic. Tudi kasnejši sprejem tega sklepa ne

sanira protipravne kvalifikacije pridobitve (tako tudi dr. Marijan

Kocbek, Podjetje in delo št. 6/2002). Ker je torej sklep skupščine

temelj, podlaga pridobitve, ker mora biti namen pridobitve izražen že

vnaprej, tudi ni pogojev za konvalidacijo pridobitve po 2. odstavku

107. člena ZOR.

Tožena stranka nadalje utemeljuje dopustnost pridobitve lastnih

delnic s trditvijo, da je bila ta nujna zaradi preprečitve hude,

neposredne škode, torej s pravno podlago iz 1. alineje 1. odstavka

240. člena ZGD. Za pridobitev lastnih delnic, ki je bila izvedena

zaradi preprečitve hude, neposredne škode (v nadaljevanju škode) pa

ZGD v 2. odstavku 240. člena določa dva dodatna pogoja in sicer:

- da skupni nominalni znesek delnic skupaj z drugimi lastnimi

delnicami, ki jih družba že ima, ne sme presegati vrednosti 10 %

osnovnega kapitala ter

- da družba pridobi lastne delnice tako, da oblikuje rezerve za

lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali

statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačilo

delničarjem in če je za delnice plačan celotni nominalni oziroma

višji emisijski znesek.

Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, ne glede na morebitno

možnost gramatikalne interpretacije 2. odstavka 240. člena ZGD, da se

v primeru oblikovanja rezerv (tako kot to določa 2. stavek 2.

odstavka 240. člena ZGD) ni treba ozirati na obseg 10 % vseh delnic

(tako tudi dr. Marijan Kocbek, ZGD s komentarjem, prva knjiga, GV

založba 2002, stran 723). Stališče pritožnika, da je po 2. odstavku

240. člena ZGD pridobitev delnic v vrednosti prek 10 % osnovnega

kapitala dovoljena, če družba pridobi delnice tako, da oblikuje

rezerve za lastne delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po

zakonu ali statutu predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za

plačilo delničarjem in če je za delnice plačan celotni nominalni ali

višji emisijski znesek, je torej pravno zmotno. Zato je tudi zmotno

pritožnikovo utemeljevanje pravilnosti stališča o dopustnosti

pridobitve lastnih delnic v obsegu, ki presega 10 % vrednosti

osnovnega kapitala z navezovanjem na določbo 243. člena ZGD, češ da

je takšna pridobitev veljavna, le družba se mora ravnati po določbi

243. čl. ZGD.

Nadalje je nesprejemljivo stališče pritožnika, da je bilo v danem

primeru z nakupom lastnih delnic dopustno preseči 10 % vrednosti

osnovnega kapitala, ker je šlo za edini in prvi nakup lastnih delnic,

saj zanj ni najti opore v zakonskih določbah o pridobivanju lastnih

delnic. Iz določbe 2. odstavka 240. člena ZGD jasno izhaja, kot to

pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da sme družba za namene iz 1.

do 3. in 8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD pridobiti skupno

oziroma imeti v lasti skupno z drugimi lastnimi delnicami, ki jih že

ima, največ toliko delnic, da njihov skupni nominalni znesek ne

preseže vrednosti 10 % osnovnega kapitala. Skupni nominalni znesek

delnic, ki jih je (naj bi jih) družba pridobila za zgoraj navedene

namene, torej v nobenem primeru ne sme preseči 10 % vrednosti

osnovnega kapitala. Pri tem ZGD ne določa izjeme od navedenega

pravila za prvi nakup lastnih delnic. Do interpretacije, kot jo

ponuja pritožnik, ni moč priti prav z nobeno metodo razlage zakonskih

določb o pridobivanju lastnih delnic.

Ker je torej družba delnice v presežku nad 10 % vrednosti osnovnega

kapitala (pa tudi ostale, do 10 % vrednosti, kot bo obrazloženo v

nadaljevanju) pridobila v nasprotju z določbo 2. odstavka 240. člena

ZGD, ji ZGD v 1. odstavku 243. člena nalaga, da jih v roku enega leta

po pridobitvi odsvoji oziroma v 3. odstavku 243. člena nalaga, da jih

umakne, v kolikor niso odsvojene v navedenem roku. Zakon torej

predpisuje obveznost odsvojitve oziroma umika delnic kot dolžnost

družbe zaradi nedopustne pridobitve le-teh. Vendar pa morebitna

odsvojitev oziroma umik delnic v skladu z zgoraj navedenimi določbami

ne spremeni dejstva nedopustne pridobitve.

Zaključki prvostopnega sodišča, da je bila pridobitev delnic za

namene, ki jih zatrjuje tožena stranka (1. alineja 1. odstavka 240.

člena ZGD) nedopustna že zgolj zato, ker je (in v kolikor je)

presegla dopustni prag 10 % vrednosti osnovnega kapitala, so torej

pravilni.

Pravilni so tudi nadaljnji zaključki prvostopnega sodišča, da je bila

nedopustna tudi pridobitev ostalih delnic, to je delnic v skupnem

nominalnem znesku do 10 % vrednosti osnovnega kapitala. Kot je

rečeno, mora biti za dopustnost pridobitve lastnih delnic za namene

iz 1. do 3. alineje in 8. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD poleg

pogoja, da skupni nominalni znesek delnic ne preseže 10 % vrednosti

osnovnega kapitala, kumulativno izpolnjen tudi dodatni pogoj, to je,

da družba pridobi delnice tako, da oblikuje rezerve za lastne

delnice, ne da bi zmanjšala osnovni kapital ali po zakonu ali statutu

predpisane rezerve, ki se ne smejo uporabljati za plačila delničarjem

in če je za delnice plačan celotni nominalni oziroma višji emisijski

znesek. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega

sodišča, da (po noveli ZGD-F, 2. odstavek 240. člena v zvezi s 5.

odst. 60. čl. ZGD-F) ni nujno vnaprejšnje oblikovanje rezerv, niti

oblikovanje ob dnevu pridobitve (za razliko od prejšnje ureditve, po

kateri je morala družba oblikovati sklad za lastne delnice že pred

pridobitvijo), da pa gre v primeru, če družba v bilanci stanja rezerv

sploh ne oblikuje (niti kasneje; v danem primeru v bilanci stanja za

leto 2002), za nezakonito pridobitev lastnih delnic, tudi če bi bili

izpolnjeni vsi drugi pogoji iz 1. do 3. alineje in 8. alineje 1.

odstavka 240. člena ZGD. Tožeča stranka bi bila v skladu z določbo

137. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih

družbah (ZGD-F, Ur. list RS št. 45/2001) po kateri se določbe 7.

poglavja prvega dela zakona (kamor je uvrščena določba 60. člena ZGD)

prvič uporabijo za letno poročilo za poslovno leto, ki se začne po

uveljavitvi tega zakona (ki je začel veljati 22.6.2001) dolžna

oblikovati rezerve za lastne delnice, pridobljene v letu 2001, v

bilanci stanja za poslovno leto 2002. Čeprav je ZGD-F razveljavil

prejšnjo določbo 2. odstavka 240. člena ZGD, ki je pridobitev lastnih

delnic pogojevala s predhodnim oblikovanjem sklada za lastne delnice,

po določbi 137. člena ZGD-F pa se določba 2. odstavka 240. člena

ZGD-F v zvezi s 5. odstavkom 60. člena ZGD-F uporablja šele za

poslovno leto 2002, navedenega ni moč razlagati tako, kot to meni

pritožnik, da tožeči stranki, ki je pridobila delnice v letu 2001,

rezerv sploh ne bi bilo potrebno oblikovati. ZGD-F je v 137. členu

zgolj odložil dolžnost oblikovanja rezerv za delnice, pridobljene v

letu 2001, v naslednje poslovno leto. Prvostopno sodišče zatorej

pravilno zaključuje, da pravna praznina ne obstaja. Trditve

pritožnika o tem, da tožena stranka ni imela vpliva na oblikovanje

rezerv tožeče stranke ter da opustitev oblikovanja rezerv (ki je

izključno v pristojnosti tožeče stranke), ne more iti v škodo tožene

stranke, pa niso relevantne pri obravnavanju dajatvenega zahtevka za

vrnitev prepovedanih plačil, kar bo pritožbeno sodišče obrazložilo v

nadaljevanju, pri obravnavanju pravnega interesa tožeče stranke za

vložitev tožbe (v povezavi z 2. odstavkom 104. člena ZOR).

Prvostopno sodišče je torej ob ugotovitvi, da tožeča stranka ni

oblikovala rezerv v skladu s 5. odstavkom 60. člena ZGD, pravilno

(smiselno) zaključilo, da tudi pridobitev lastnih delnic do višine 10

% vrednosti osnovnega kapitala, ni bila zakonita (torej že iz

navedenega razloga ne), saj ni bil izpolnjen eden izmed pogojev, ki

morajo biti izpolnjeni kumulativno za dopustnost pridobitve lastnih

delnic v skladu z 2. odstavkom 240. člena ZGD. Prvostopno sodišče pa

je tudi pravilno zaključilo, da tožena stranka ni izkazala namena, s

katerim utemeljuje dopustnost pridobitve lastnih delnic, to je, da je

bila pridobitev nujna, da bi družba preprečila hudo, neposredno

škodo.

Po oceni pritožbenega sodišča že v trditvah tožene stranke ni zadosti

podlage za zaključek, da je bila pridobitev spornih lastnih delnic

nujna za preprečitev hude, neposredne škode, še zlasti ob dejstvu,

ker je bila pridobitev le-teh v vrednosti nad 10 % osnovnega kapitala

nedopustna že zaradi preseženega dopustnega praga 10 %. Tožena

stranka je nujnost pridobitve lastnih delnic zaradi preprečitve hude,

neposredne škode, ki naj bi bila v nevarnosti prenehanja družbe,

utemeljevala s potrebo po poslovnem, finančnem in lastniškem

prestrukturiranju družbe, potrebi po pridobitvi zainteresiranega,

finančno sposobnega in strokovno kompetentnega lastnika, ki bo

podjetje prestrukturiral z metodami, ki jih institucionalni lastnik

(tožena stranka) ne more vedno uporabiti, s trditvami, da je odkup

lastnih delnic potrebno presojati glede na kompleksnost pogodbenih

razmerij, ki so določala način lastniškega prestrukturiranja tožeče

stranke ob upoštevanju vseh sklenjenih pogodb med toženo in tožečo

stranko ter S. D. Vendar pa so takšne trditve po oceni pritožbenega

sodišča presplošne za utemeljevanje nujnosti pridobitve lastnih

delnic v smislu 1. alineje 1. odstavka 240. člena ZGD, saj tožena

stranka ni podala konkretnih trditev o tem, na kakšen način bi prav

sprememba v lastniški strukturi tožeče stranke (v okviru dovoljene

pridobitve lastnih delnic do 10 % vrednosti osnovnega kapitala), v

povezavi z drugimi potrebnimi in predvidenimi ukrepi za poslovno in

finančno konsolidacijo tožeče stranke, preprečila nastanek hude,

neposredne škode oziroma kateri so bili predvideni nadaljnji ukrepi

tožeče stranke v zvezi z lastniškim prestrukturiranjem v smeri

preprečevanja hude neposredne škode in na kakšen način bi le-ti

grozečo škodo preprečili. Zgolj trditve o potrebi po lastniškem

prestrukturiranju družbe namreč niso zadostne za utemeljitev nujnosti

pridobitve lastnih delnic, niti v povezavi z ostalimi trditvami, ki

jih je podala tožena stranka. Tudi trditve tožene stranke, da se z

nakupom lastnih delnic lahko znižuje ali zvišuje dejanska oziroma

pričakovana vrednost posamezne družbe na trgu, ter trditve o vplivih

načina prodaje družbe X d.d. na plačilno sposobnost te družbe, niso

konkretizirani z vidika nujnosti pridobitve lastnih delnic zaradi

preprečitve škode.

Pvostopno sodišče je torej pravilno ocenilo, da tožena stranka ni

izkazala zakonskih pogojev za pridobitev lastnih delnic in ob

povedanem pravilno zaključilo, da je pogodba o prodaji delnic z dne

3.12.2001 nična (4. odstavek 240. člena ZGD).

Tožena stranka, pritožnik zastopa stališče, da tožeča stranka kot

kupec lastnih delnic nima pravnega interesa za vložitev tožbe na

ugotovitev ničnosti pogodbe o pridobitvi lastnih delnic kot tudi ne

na vrnitev prepovedanih plačil, ker ni ravnala v skladu z določbami

zakona, ker je kot ničnostne razloge uveljavljala razloge, ki jih je

po sklenitvi pogodbe sama zagrešila, ker ni ravnala v skladu z

določbami 243. člena ZGD in delnic v roku enega leta ni odsvojila

oziroma umaknila, ker je tožbo vložila po izteku enoletnega roka, ki

ga določa 243. člen ZGD, kar naj bi bilo šteti kot zlorabo pravic

zlasti z vidika dobrovernosti tožene stranke in nedobrovernosti

tožeče stranke ter da so podani vsi pogoji za obravnavo ugovora

tožene stranke po določbi 2. odstavka 104. člena ZOR. Nadalje trdi,

da je določba 4. odstavka 240. člena ZGD namenjena varovanju

interesov upnikov družbe, ki kupuje lastne delnice, kar naj bi bilo

razvidno iz besedila te določbe, ki določa, da je pravni posel o

pridobitvi lastnih delnic, ki je v nasprotju s 1. in 2. odstavkom

tega člena ničen, pridobitev delnic s strani družbe pa ni neveljavna.

Meni, da v kolikor je pridobitev delnic s strani družbe veljavna, ta

ne more izpodbijati in uveljavljati ničnosti zavezovalnega pravnega

posla. Izpodbija ga lahko le po splošnih določbah ZOR, v roku enega

leta v primeru neizpolnitve pogodbe. Za takšno stališče pritožnika

ni najti opore v določbah ZGD. ZGD v 4. odstavku 240. člena izrecno

določa ničnost nezakonite pridobitve lastnih delnic v

obligacijskopravnem smislu, medtem ko korporacijskopravna pridobitev

delnic kljub temu velja. Gre torej za sistem abstraktnega razmerja

med zavezovalnim in razpolagalnim poslom, ki ima praktičen pomen v

glavnem pri opredelitvi stvarnopravnih pravic pri nadaljnjih prenosih

(tako dr. Marijan Kocbek, Podjetje in delo, št. 6/2000). Ker je namen

določbe 4. odstavka 240. člena ZGD, po kateri pridobitev delnic s

strani družbe ni neveljavna, v ureditvi stvarnopravnih ter

korporacijskopravnih učinkov nezakonite pridobitve lastnih delnic

(zavezovalnega pravnega posla, ki je ničen) ta določba tožeči stranki

ne odvzema aktivne lagitimacije za uveljavljanje ničnosti

zavezovalnega pravnega posla, kot to zmotno meni pritožnik. Družba,

ki je pridobila delnice v nasprotju z določbo 240. člena ZGD, zatorej

lahko uveljavlja ničnost pravnega posla po določbi 4. odstavka 240.

člena ZGD. V prid takšnemu stališču je prav določba 1. odstavka 230.

člena ZGD, ki uzakonja dolžnost vrnitve plačil, ki so jih delničarji

prejeli od družbe v nasprotju z določbami ZGD. Kot prepovedana

plačila delničarjem se štejejo tudi plačila, ki jim jih je družba

izplačala ob nezakoniti pridobitvi lastnih delnic. Pravico zahtevati

vrnitev prepovedanih plačil ima družba. Ker delničarji "morajo"

vrniti prepovedana plačila, je družba "dolžna" uveljavljati zahtevke

po 1. odstavku 230. člena ZGD. Družba od zahtevka ne more odstopiti,

niti odložiti izpolnitve (dr. Marijan Kocbek, Komentar ZGD, stran

670). Zato ima družba tudi pravni interes za uveljavljanje ničnosti

pravnega posla, ki je bil podlaga za pridobitev prepovedanih plačil

(kupoprodajne pogodbe), saj je ugotovitev ničnosti tega posla

predpostavka za ugotavljanje utemeljenosti tožbenega zahtevka po 1.

odstavku 230. člena ZGD. Upoštevaje navedeno in ker ZGD ne določa

roka za uveljavljanje ničnosti pravnega posla o pridobitvi lastnih

delnic po 4. odst. 240. čl. ZGD (niti ne ugasne pravica do

uveljavljanja ničnosti po določbah ZOR) in ker zahtevki na vrnitev

prepovedanih plačil po 230. čl. ZGD zastarajo v petih letih po

prejemu plačila (3. odst. 230. čl. ZGD), ni moč slediti pritožniku,

da tožeča stranka po izteku enoletnega roka od pridobitve delnic nima

pravnega varstva za uveljavljanje ničnosti po 4. odst. 240. čl. ZGD

in za zahtevke po 230. členu ZGD zato, ker delnic ni odsvojila v roku

enega leta od dneva pridobitve, v skladu s 1. odst. 243. čl. ZGD oz.

jih ni umaknila.

Ob povedanem se izkaže kot pravno zmotno tudi stališče pritožnika, da

iz določbe 230. člena ZGD izhaja, da je zahtevek na vrnitev plačil

zahtevek upnikov in ne zahtevek družbe. Navsezadnje navedeno izhaja

že iz zapisa 2. odstavka 230. člena ZGD, po katerem lahko terjatev

družbe iz 1. odstavka 230. člena ZGD uveljavljajo "tudi" upniki

družbe. Prav beseda "tudi" torej pove, da gre prvenstveno za zahtevek

družbe, ki pa ga lahko uveljavljajo tudi upniki. Namen določbe 230.

člena ZGD je namreč v zagotovitvi spoštovanja načela, po katerem je

potrebno kapital družbe ohraniti, saj se neupravičena plačila štejejo

za vračilo vložka, ki ni dopustno. Čeprav sta tako določba 4.

odstavka 240. člena ZGD (kot to pravilno opozarja pritožnik), kot

tudi določba 1. odstavka 230. člena ZGD v končni posledici namenjeni

varovanju interesov upnikov, je prav zaradi zagotovitve varstva

kapitala, ki je premoženjskopravni temelj vsake delniške družbe (in

nosilec vseh pravic in obveznosti delniške družbe kot pravne osebe),

tudi družba aktivno legitimirana za uveljavljanje zahtevkov po 4.

odstavku 240. člena ZGD in 1. odstavku 230. člena ZGD, pa čeprav je

tudi sama odgovorna za nastanek protipravne situacije. Pravni interes

družbe za uveljavljanje zahtevkov po zgoraj navedenih določbah ZGD se

torej odraža skozi dolžnost družbe, da zagotovi ohranitev kapitala.

Zato tudi ni pravno odločilno, ali je družba sama nedopustno

ustvarila položaj, v katerem je prišlo do ničnosti pravnega posla

pridobitve lastnih delnic oziroma ali je bila dobroverna oziroma

nedobroverna. Določba 2. odstavka 104. člena ZOR, na katero se

sklicuje pritožnik, zato v dani dejanski in pravni situaciji za

zahtevke po 1. odstavku 230. člena ZGD ni uporabljiva. Določba 1.

odstavka 230. člena ZGD je namreč specialne narave. Za odločanje o

utemeljenosti tega zahtevka je odločilno le, ali so delničarji

prejeli plačilo v nasprotju z določbami ZGD, ne glede na dobrovernost

oziroma nedobrovernost strank, ki so sodelovale pri spornem pravnem

poslu. Nedobrovernost delničarjev je pogoj za uspešno uveljavljanje

vračil plačil le, kadar so jih delničarji prejeli kot dividende.

Pritožnikovi očitki, da se prvostopno sodišče ni ukvarjalo z določbo

2. odstavka 104. člena ZOR ter da zato sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih, torej niso utemeljeni. Trditve tožene stranke,

da kot prodajalec ni vedela za nedopustnost pridobitve pa ob zgoraj

navedenem ter ob dejstvu, da v danem primeru tožena stranka

prepovedanih plačil ni prejela kot dividende, niso odločilnega pomena

(razen glede obrestnega dela zahtevka, kar bo obrazloženo v

nadaljevanju). Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno ugotovilo,

da je tožeča stranka izvršila plačila delničarju, toženi stranki, na

podlagi nedopustne pridobitve delnic, da je tako tožena stranka kot

delničar od družbe prejela plačilo v nasprotju z določbami ZGD ter na

podlagi takšnih ugotovitev pravilno zaključilo, da ima družba po 230.

členu ZGD korporacijskopravne zahtevke na vrnitev prepovedanih

plačil. Zato je tožbenemu zahtevku, razvidnem iz tč. 2 izreka odločbe

utemeljeno ugodilo.

Prvostopno sodišče je tožeči stranki pravilno prisodilo zakonske

zamudne obresti od dnevov pridobitve posameznih zneskov dalje do

plačila, v skladu z določbo 214. člena ZOR. Pritožbeno sodišče

soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, da bi tožena stranka kot

profesionalni subjekt morala biti seznanjena s pogoji dopustne

pridobitve lastnih delnic, skladno z 240. členom ZGD (zlasti glede

pridobitve nad 10 % vrednosti osnovnega kapitala). Prvostopno sodišče

je svojo oceno o nedobrovernosti tožene stranke med drugim oprlo na

izsledke analize učinkov finančnega, lastniškega in poslovnega

prestrukturiranja družbe X d.d. iz novembra 2001, ki jo je predložila

tožena stranka sama in v kateri je res navedeno (str. 2 analize), da

je pridobitev lastnih delnic nujna zaradi preprečitve hude neposredne

škode, ki jo lahko "za upnike in lastnike podjetja" predstavlja

prenehanje poslovanja družbe (stečaj; kar je v nasprotju z dopustnim

namenom iz 1. alineje 1. odst. 240. čl. ZGD, ki je v preprečitvi

nastanka škode "družbi"), kar ob dejstvu močno prekoračenega praga

dopustne pridobitve lastnih delnic ter dejstvu, da je bila tožena

stranka večinski delničar tožeče stranke, nedvomno je pomembna

okoliščina, ki kaže na nedobrovernost tožene stranke. Prvostopna

sodba torej ima razloge o nedobrovernosti tožene stranke, z njimi pa

se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da je stečajni upravitelj

skladno z 2. odstavkom 230. člena ZGD upravičen do zahtevka na

vrnitev prepovedanih plačil le, kadar uresničuje pravice upnikov

proti delničarjem, to je, kadar terjatev na vrnitev prepovedanih

plačil uveljavljajo upniki in ne družba sama, kot v danem primeru.

Ker pa je bila tožba v tej zadevi vložena pred začetkom stečajnega

postopka (nad tožečo stranko), vložila pa jo je družba (tožeča

stranka) sama, le-ta ostane aktivno legitimirana kljub začetku

stečajnega postopka nad njo. Za drugačno stališče ni najti pravne

podlage. Stečajni dolžnik z dnem začetka stečajnega postopka med

drugim tudi ne izgubi pravne osebnosti in s tem tudi ne pravne

sposobnosti. Določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in

likvidaciji, na katere se v prid svojemu stališču, da ni

sprejemljivo, da bi stečajni dolžnik smel izpodbijati svoja lastna

pravna dejanja, pa v dani pravni in dejanski situaciji (glede na to,

da je bila tožba vložena pred začetkom stečajnega postopka) niso

neposredno uporabljive. Sodna praksa pa tudi sicer stoji na stališču,

da stečajni upravitelj nastopa v postopku izpodbijanja pravnih dejanj

stečajnega dolžnika (torej dolžniku lastnih pravnih dejanj) le kot

organ zastopanja stečajnega dolžnika in torej ne kot samostojni,

aktivni subjekt izpodbijanja pravnih dejanj (stranka v postopku), kot

to meni pritožnik. Pritožnik se v prid svojemu stališču (da ni

sprejemljivo, da bi smel stečajni dolžnik izpodbijati svoja lastna

pravna dejanja) tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 2. odstavka

130. člena ZPPSL, češ da je po navedeni določbi tožena stranka

(oseba, v korist katere je bilo izpodbito pravno dejanje storjeno),

dolžna plačati dajatev, na katero je obsojena (to je premoženjske

koristi, ki jih je pridobila zaradi izpodbitega pravnega dejanja), v

stečajno maso in ne stečajnemu dolžniku. ZPPSL v 2. odstavku 130.

člena pojma "stečajna masa" ne uporablja v takšnem pomenu, kot ga

opredeljuje pritožnik. Pojem stečajna masa namreč ZPPSL uporablja v

tem členu kot premoženje stečajnega dolžnika, v katero naj se vrne z

izpodbitim dejanjem pridobljena premoženjska korist (1. in 2.

odstavek 6. člena ZPPSL), in ne v smislu opredeljevanja (aktivne)

procesne legitimacije za vodenje izpodbojne tožbe. Stečajna masa

namreč v skladu z določbo ZPPSL pridobi procesno sposobnost le v

primeru prodaje dolžnika kot pravne osebe v skladu s 4. odstavkom

146. člena ZPPSL. Nikakor pa iz navedene določbe 2. odstavka 130.

člena ZPPSL ne izhaja, da je subjekt zahtevka po začetku stečajnega

postopka le stečajni upravitelj, kot to trdi pritožnik. Subjekt

zahtevka po 1. odstavku 230. člena ZGD še vedno ostaja stečajni

dolžnik. Dejstvo, da se s tožbenim zahtevkom nalaga plačilo

stečajnemu dolžniku in ne plačilo v stečajno maso, pa glede na zgoraj

navedeni pomen uporabe pojma "stečajna masa" vsebinsko ne vpliva na

pravilnost odločitve.

Pritožnik opozarja, da je prvostopno sodišče po uradni dolžnosti

ugotovilo tudi ničnost pogodbe o priznanju in zavarovanju terjatev z

dne 3.12.2001, medtem ko je tožeča stranka uveljavljala zgolj

ugotovitev neveljavnosti te pogodbe. Zakon o obligacijskih razmerjih

v 4. odseku obravnava pod naslovom "neveljavnost pogodb" tako nične

pogodbe (103 do 110. člen) kot tudi izpodbojne pogodbe (111. do 117.

člen). Po določbah ZOR so tako neveljavne pogodbe tako nične kot

izpodbojne. Po pravni teoriji kot sodni praksi se je za absolutno

neveljavne pogodbe ustalil termin ničnih pogodb, medtem, ko se za

relativno neveljavne pogodbe (izpodbojne pogodbe) pogosto

(nedosledno) uporabljata termin neveljavnih pogodb. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je

tudi pogodba o priznanju in zavarovanju terjatev z dne 3.12.2001, ki

sta jo pravdni stranki sklenili zaradi zavarovanja terjatve, nastale

iz naslova nične pogodbe, neveljavna oziroma ne more in ne sme

učinkovati med strankami, saj bi njena veljavnost uzakonila

nezakonito stanje. S takšnimi trditvami pa je zatrjevala prav

dejansko stanje iz 52. člena ZOR (ki pravi, da je pogodba nična, če

ni podlage ali če je ta nedopustna), na katero je prvostopno sodišče

oprlo svojo odločitev, da je zaradi akcesornosti s pogodbo o prodaji

delnic, za katero je ugotovilo, da je nična, nična tudi pogodba o

priznanju in zavarovanju terjatev z dne 3.12.2001, saj je imela

nedopustno podlago. Očitek pritožnika, da je prvostopno sodišče

ugotovilo ničnost zgoraj navedene pogodbe, čeprav je tožeča stranka

zahtevala ugotovitev neveljavnosti pogodbe, pa je glede na

ugotovitev, da so v terminu neveljavne pogodbe obsežene tudi nične

pogodbe, neutemeljen.

Na ostale pritožnikove navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker

niso odločilnega pomena.

Prvostopno sodišče je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo

materialno pravo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri tem ni

storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti

tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožene stranke zavrnilo

in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s

pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Tožeči

stranki pa je dolžna povrniti 602.500,00 SIT stroškov odgovora na

pritožbo, ki predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v

znesku 412.500,00 SIT (3750 odvetniških točk) ter takso za odgovor na

pritožbo v znesku 190.000,00 SIT, stranskima intervenientoma B d.d.

in C d.o.o. pa je dolžna povrniti vsakemu po 506.880,00 SIT stroškov

odgovora na pritožbo. Ti predstavljajo nagrado njunemu odvetniku za

sestavo odgovora in poročilo stranki v znesku 418.000,00 SIT (3750 +

50 odvetniških točk), DDV v znesku 83.600,00 SIT, ter materialne

stroške v znesku 5.280,00 SIT. Stroški so odmerjeni po specificiranih

stroškovnikih, v skladu z določili Taksne in Odvetniške tarife.