Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on contract classification and payment disputes.

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba v zvezi s popravnim

sklepom potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožeča stranka je sicer med drugim tudi zatrjevala, da sta se pravdni

stranki dogovorili, da bo dala tožeča stranka na razpolago toženi

stranki svoje delavce, kar bi kazalo na mandatno razmerje glede na

izpolnitveni predmet. Vendar teh trditev sodišče očitno ni presojalo

kot pogodbo o začasni napotitvi delavcev na delo, saj tožeča stranka

niti ni zatrjevala, da ima status posebne organizacije v smislu 3.

odstavka 107. člena ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo in popravnim sklepom je sodišče prve stopnje

vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka za znesek

1.604.849,83 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.1999 dalje

do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 1.061.234,27 SIT

od dne 11.10.1999 do 7.1.2000 in za stroške izvršilnega postopka v

višini 45.639,40 SIT; v ostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo

in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Pobotni ugovor tožene

stranke za 1.604.849,83 SIT je zavrnilo (2. točka izreka). Toženo

stranko je obsodilo še na plačilo pravdnih stroškov v višini

50.516,90 SIT z zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki in sicer jo tožeča

stranka izpodbija v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo

njen tožbeni zahtevek v višini 1.061.234,27 SIT in od tega zneska

zakonske zamudne obresti od 8.1.2000 dalje, tožena stranka pa v delu,

v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in

toženi stranki naložilo v plačilo stroške postopka. Obe pritožnici

uveljavljata tudi pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke

Tožena stranka ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta

se pravdni stranki dogovorili za izvedbo del na mostu v Ilirski

Bistrici in da so dela izvajali delavci tožeče stranke z materialom

in opremo tožene stranke ter po njenih navodilih in pod njenim

nadzorom. Vztraja pa pri stališču, da ima dogovor pravdnih strank

naravo podizvajalske pogodbe, to je pogodbe o delu in v tem delu

uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker

je sodišče prve stopnje njuno pogodbeno razmerje kvalificiralo kot

mandatno.

S pogodbo o delu se prevzemnik posla zavezuje opraviti določen posel

kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko

delo in pod., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal (600.

člen ZOR). S pogodbo o naročilu (mandatu) pa se prevzemnik naročila

zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle; hkrati pa

dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi (749. člen ZOR).

Sodišče prve stopnje je pri opredelitvi pogodbenega razmerja kot

mandatnega kot bistveno upoštevalo dejstvo, da je gradbišče vodil

poslovodja tožene stranke, ki je tudi kontroliral število ur in

podpisal obračune del. Za zavrnitev trditev tožene stranke o naravi

pogodbe kot pogodbe o delu pa je štelo kot relevantno dejstvo, da

tožena stranka ni predložila nobenega listinskega dokaza o sklenitvi

podizvajalske pogodbe, o reklamaciji del glede kvalitete in zamude

ter da je tožeča stranka dokazala, da je za dela na mostu dala toženi

na razpolago le svoje delavce.

S stališčem sodišča prve stopnje, da nepredložitev listinskih dokazov

ne potrjuje eventuelne sklenitve pogodbe o delu, se pritožbeno

sodišče ne strinja, ker oblika te pogodbe ni predpisana, zato se

njena vsebina lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi. Vendar je za

opredelitev pravnega razmerja med pravdnima strankama pomembna

predvsem trditvena podlaga, ki sta jo navajali v postopku pravdni

stranki. Po svojem prepričanju odloči sodišče o tem, katera

(zatrjevana) dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in

skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na

podlagi uspeha celotnega dokazovanja (8. člen ZPP).

Tožeča stranka je sicer med drugim tudi zatrjevala, da sta se pravdni

stranki dogovorili, da bo dala tožeča stranka na razpolago toženi

stranki svoje delavce, kar bi kazalo na mandatno razmerje glede na

zatrjevani izpolnitveni predmet. Vendar teh trditev v zvezi z izjavo

zaslišane tožeče stranke, da bo delavce dala na razpolago tožeči

stranki, sodišče očitno ni presojalo kot pogodbo o začasni napotitvi

delavcev na delo, saj tožeča stranka ni niti zatrjevala, da ima

status posebne organizacije v smislu 3. odstavka 107. člena takrat

veljavnega ZDR.

Glede na navedbe obeh pravdnih strak pa je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeča stranka za

toženo stranko izvede dela na mostu v Ilirski Bistrici in da ta dela

tožena stranka tožeči stranki plača. Zato je tožeča stranka tudi

zahtevala dogovorjeno plačilo za delo (primerjaj s 600. členom v

zvezi s 623. členom ZOR) ne pa plačila za svoj trud (3. odstavek 749.

člena ZOR). Zato že na podlagi trditev in zahtev tožeče stranke

izhaja, da je bil poslovni namen pogodbenih strank, da prejme koristi

iz posla tožeča stranka. Tudi če je ta (oziroma njeni delavci) delala

na podlagi naročnikovih navodil, to ne pomeni, da je posel izvedla v

interesu tožene stranke. Dela je izvedla v svojem interesu, zato ni

le nosilka koristi pač pa tudi neugodnosti izvršenega posla. Ravno po

tem pa se podjemna pogodba razlikuje od mandatne, v kateri je nosilec

dosežkov in izgube posla mandant, zato pritožbeno sodišče ocenjuje,

da je sodišče prve stopnje pravno zmotno kvalificiralo pogodbeno

razmerje med pravdnima strankama kot mandatno.

Pri tem sicer ni odločilen rok za izvedbo del, na katerega se

sklicuje pritožnica in na katerem temelji svojo pravno kvalifikacijo

pogodbenega razmerja s tožečo stranko, pač pa prej navedeni razlogi,

ki pa jih je pritožbeno sodišče upoštevalo ob preizkusu izpodbijane

sodbe po uradni dolžnosti s stališča pravilne uporabe materialnega

prava (2. odstavek 350. člena ZPP).

Vendar zmotna pravna kvalifikacija posla ni vplivala na pravilnost

odločitve. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje,

da je delo od tožeče stranke prevzela in da je bilo delo obračunano v

skladu z dogovorjenim načinom plačila. Zato je v skladu s pogodbeno

zavezo (primerjaj s 600. člen ZOR) dolžna delo tudi plačati. Takemu

zaključku pritožnica niti ne nasprotuje. S pritožbo pa konkretno

izpodbija odločitev sodišča, s katero je ugotovilo, da ne obstoji

njena nasprotna terjatev, ki jo je uveljavljala v pobot zaradi

nekvalitetne in prepozne izvedbe del in v tem delu uveljavlja

pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa kot bo

navedeno v nadaljevanju, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne

zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če spozna, da je bilo

zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno

ugotovljeno (355. člen ZPP). V okvir preizkusa pravilne uporabe

materialnega prava pa sodi tudi preizkus sklepčnosti pobotnega

ugovora, torej ali izhaja utemeljenost postavljenega pobotnega

ugovora iz dejstev, ki jih je navedla tožena stranka v njegovo

utemeljitev. Nesklepčnost zahtevka je ovira za njegovo nadaljno

presojo in se tak zahtevek zavrne, enako velja tudi za pobotni

ugovor, zato se v primeru nesklepčnosti le tega dejansko stanje sploh

ne ugotavlja in ni podlage za razveljavitev sodbe.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava

(2. odstavek 350. člena ZOR) ugotavlja, da iz dejstev, ki jih je

navedla tožena stranka, ne izhaja utemeljenost pobotnega ugovora.

Tožena stranka je v pobot uveljavljala "škodo zaradi povečanih

stroškov zapore cestišča in stroškov sanacije del in njihovega

dokončanja" (primerjaj s trditvami v ugovoru). V IV. točki

pripravljalne vloge z dne 7.7.2003 pa je navedla, da sta pravdni

stranki sklenili pogodbo o izvedbi del v Ilirski Bistrici št.xx in da

tožena stranka del ni dokončala, temveč je z deli zamujala, poleg

tega pa jih je izvršila nekvalitetno. Dela je zato morala dokončati

tožena stranka, del pa jih je izvedel naročnik C d.d. Zaradi

navedenega so toženi stranki nastali stroški in škoda v skupnem

znesku 2.832.862,00 SIT, ko je njej obračunal in zoper njo

uveljavljal naročnik del C d.d.: pogodbeno kazen v višini 649.695,00

SIT, za zaporo ceste zaradi zamude 903.000,00 SIT, stroške

laboratorijske kontrole betonov 80.917,00 SIT in stroške sanacije

betonov 261.000,00 SIT. Ne vsebujejo pa njene trditve naslednjih

odločilnih dejstev za uspešno uveljavitev odškodninske terjatve iz

naslova domnevnih kršitev citirane pogodbe: v katerem delu je tožeča

stranka ravnala v nasprotju s pogodbo, v kakšnem roku sta se

pogodbeni stranki dogovorili, da tožeča stranka opravi delo, koliko

časa je tožeča stranka z deli zamujala, katerih od dogovorjenih del

ni opravila, katere napake je tožena stranka ugotovila v delu tožeče

stranke in ali je zahtevala, da jih odpravi ter vzročno zvezo med

domnevno protipravnim ravnanjem tožeče stranke in škodo, ki naj bi jo

utrpela tožena stranka. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je

uveljavljan pobotni ugovor nesklepčen in je odločitev sodišča prve

stopnje, s katero je ugotovilo, da v pobot uveljavljana terjatev

tožene stranke v višini 1.604.849,83 SIT ne obstoji, iz tega razloga

pravilna in zakonita.

Pritožnica neutemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve

stopnje, po kateri je dolžna poleg zneska za neto ure plačati še 19%

DDV, ker naj bi šlo za obračun del pred uvedbo DDV. Tožena stranka

plačilu davka, ki ga je treba prišteti neto dogovorjeni ceni, po

višini ni nikoli nasprotovala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi

sodbe navedlo prepričljive razloge o tem, zakaj je verjelo tožeči

stranki, da je od tožene stranke dobila navodilo, da v septembru,

torej že po uveljavitvi DDV, izstavi nov račun. Priča V pa ni

zanikal, da je tožeči stranki dal navodilo, da izstavi nov račun; na

vprašanje je le odgovoril, da se ne spominja, o čem sta se

pogovarjala s tožečo stranko in da ne ve zakaj in ali sta bila

prvotno izdana računa stornirana, zato ugotovitve sodišča prve

stopnje o izjavi zaslišane priče niso v nasprotju z izjavo, ki izhaja

iz zapisnika z naroka dne 11.11.2003. Ali je za izdajo računa v

mesecu septembru 1999 obstajal kakšen razlog ali ne pa ni pomembno,

ker tožena stranka niti ni zatrjevala, da je njena obveznost nižja za

preveč obračunan davek. Dejstev, ki jih zatrjuje v pritožbi, in sicer

o drugačni višini obveznosti, to pa je v višini brez davka,

pritožbeno sodišče ni presojalo, saj tožena stranka ni izkazala, da

jih brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že pred sodiščem prve

stopnje (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo

(353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke

Tožeča stranka izpodbija dokazno oceno sodišča o tem, katera dela je

tožena stranka plačala. Pri tem so njene trditve, da je tožeča

stranka na mostu v Ilirski Bistrici za toženo stranko opravila več

del kot jih je zaračunala, ker je bilo nekaj malega za ta dela že

plačano, v nasprotju z njenimi trditvami v pripravljalni vlogi z dne

23.1.2003, kjer je specificirala vse delo po obračunu za mesec junij

1999. Zaključek sodišča prve stopnje pa temelji na trditvah tožene

stranke o plačilu zneska 1.061.234,27 SIT za dela v Jelšanah, ki ga

je presojalo v zvezi z zapisom na računu št. 13/99 z dne 31.7.1999 in

s podatki iz razčlenitve prometa denarnih sredstev v breme računa

tožene stranke NN. Navedeni listini je tožeča stranka prejela in se

je o njih izjavila na naroku dne 11.11.2003 tako, da je ponovno

poudarila, da dela in zneski, ki jih vtožuje niso bili plačani. Zato

njeni v pritožbi zatrjevani ugovori o domnevnih pomankljivostih

listine kot dokaza, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje,

predstavljajo navajanje novih dejstev, ki jih pritožbeno sodišče ni

upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP). S tem pa se izkaže, da je

zaključek sodišča prve stopnje o prenehanju obveznosti v navedeni

višini pravilen (1. odstavek 295. člena ZOR).

Ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zavrnitvi dela zahtevka

zaradi prenehanja obveznosti pravilno uporabilo materialno pravo in

ker tudi ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350.

člena ZPP), je tudi pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča

prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker nobena pritožnica s pritožbo ni uspela, nosita sami svoje

pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP).